Pod streho > Gradimo & obnavljamo
1530 ogledov

Napake in miti: Rezultat neučinkovita prenova in slabi bivalni pogoji

plesen Profimedia
Posledice, ki jih poznajo v marsikateri hiši z novimi okni in toplotno izolacijo fasade, so slab zrak, nasičen z ogljikovim dioksidom in drugimi, za počutje neugodnimi snovmi. Zaradi povišane relativne vlage, ki se nabira v neprezračenih prostorih, zaradi tesnosti oken pa ne more ven, pa je posledica tudi rošenje šip. Pišemo o tem, kako težave rešiti in pri tem razbiti še nekatere mite.

Nova, pravilno vgrajena, na stikih zatesnjena okna, s toplotno izoliranimi špaletami in pravilno vgrajenimi zunanjimi policami, bodo zmanjšala toplotne izgube, skoznje ne bo več vleklo, okoli njih pa ne bo toplotnih mostov. Zato ne bo kondenzacije vlage in tudi plesni okoli njih ne. Skoraj idealno, če stanovalci ne bi kmalu po vgradnji ugotovili, da je v hiši slab zrak. Seveda, nova okna skoraj 100-odstotno tesnijo, zato ni več naravne izmenjave zraka, kot je bila pri starih.

Kako rešiti opisane težave?

Po menjavi oken je treba bistveno več prezračevati. Če bi želeli idealno izmenjavo zraka, bi to morali početi vsake tri ure, tako da bi odprli vsa okna za tri do pet minut in ustvarili prepih, naravni vlek. To zahteva veliko časa, ki pa ga običajno nimamo, zato prezračujemo bistveno manj oziroma premalo in neučinkovito. Brez pravega prezračevanja oken ni bilo vredno zamenjati, saj bodo nova prinesla več težav kot koristi.

vlaga | Avtor: Profimedia Profimedia
Rešitev je seveda vgradnja prezračevalnega sistema z rekuperacijo. Ta je lahko centralni ali decentraliziran. Centralni sistem je sestavljen iz ene večje enote (rekuperator), iz katere je speljano na desetine metrov dovodnih in odvodnih cevi do vsakega prostora.  Decentralni sistem pa je sestavljen iz več posameznih enot. Bistvena razlika med decentralnim in lokalnim prezračevanjem pa je v tem, da vgrajene enote prvega delujejo usklajeno prek centralne regulacije. Ker enote delujejo reverzibilno, se podtlak in nadtlak v objektu izenačujeta, zato lahko prezračimo prav vsak kotiček hiše ali stanovanja – identično kot pri centralnem sistemu. 

Učinkovite rešitve obstajajo, vprašanje pa je, zakaj smo nekatere tehnologije in napredene rešitve sprejeli, nadzorovanega prezračevanja z rekuperacijo pa ne? Nekaj razlogov za to zagotovo tiči v različnih prepričanjih, ki pa nimajo prave osnove. Nekatera med njimi so postala celo miti.

Zaradi prezračevalnega sistema, nikoli več ne bomo odpirali oken

To seveda ni res. Prav nihče še nikoli ni trdil, da zaradi prezračevalnega sistema ne smemo odpirati oken. Dejstvo je, da zaradi delovanja prezračevalnega sistema, ki ves čas v prostore dovaja svež in pogret zrak, hkrati pa iz kuhinje, hodnikov, kopalnice odvaja že uporabljen, z ogljikovim dioksidom in drugimi onesnaževali nasičen zrak, oken ni treba odpreti. To pa ne pomeni, da jih ne smemo. Pozimi, odpiranje oken zagotovo ni prijetno, niti energijsko varčno, saj v prostor spustimo hladen zrak. Poleti čez dan tudi ne odpiramo oken, ker stanovanja ne želimo pregreti. V prehodnih obdobjih, ko so zunanje temperature prijetne, pa ni nobenega razloga, da prezračevalnega sistema ne bi izključili in na stežaj odprli okna. To navsezadnje lahko naredimo tudi pozimi in poleti, če nam tako paše. 

odprto okno | Avtor: Shutterstock Shutterstock
Prezračevalni sistem je škodljiv 

To je ena od najpogostejših trditev, ki odvrača graditelje od vgradnje prezračevalnega sistema. Resnica pa je drugačna. V sistem prezračevanja vstopa suh zrak, pretok pa je stalen, zato se zrak nikjer ne zadržuje. Pred tem gre zrak skozi filtre, kjer se očisti nečistoč, prašnih delcev, celo alergenov. Ker je v ceveh suho, pogojev za razvoj mikroorganizmov v njih ni. Res pa je, da je treba filtre v sistemu redno čistiti oziroma menjati. Letni strošek menjave dveh filtrov je približno 50 evrov.

Delovanje rekuperatorja stane

Izračuni kažejo, da tudi to ne drži. Naloga rekuperatorja je, da odvzame toploto izstopnemu zraku in jo preda vstopnemu ter ga tako pogreje, da pozimi v prostore ne pride hladen zrak. Zato se prostor ne pohlaja, saj dober rekuperator izmenja vsaj 80 odstotkov toplote med obema zračnima tokovoma. Sodobne naprave z motorji na enosmerno napetost in učinkovitimi ventilatorji pri povprečni izmenjavi zraka 200 kubičnih metrov na uro porabijo približno za tri do štiri evre elektrike na mesec. Izračunali so, da je njihova učinkovitost, ki je razmerje med vloženo in prestreženo oziroma ponovno oddano energijo, od 25 do 40. Kar je izjemno veliko, če vemo, da je to razmerje pri zelo kakovostni toplotni črpalki 5.

Prezračevalni sistem je glasen, iz njega ves čas piha 

To trdijo le tisti, ki še nikoli niso bili v hiši z vgrajenim sodobnim prezračevalnim sistemom. Neprimerno bolj piha iz klimatske naprave kot iz šob, skozi katere v prostor prihaja zrak iz prezračevalnega sistema. Pihanje zraka zaznamo šele, ko se šobi čisto približamo. Ker so te vgrajene v strop ali na steno tik pod stropom, pihanja ne zaznamo.

Glasnost delovanja pa je odvisna od kakovosti sistema in njegove izvedbe. Centralni sistemi morajo biti izvedeni tako, da dušijo zvoke pretakajočega zraka, jakost zvoka pa v bivalnih prostorih ne sme biti višja od 25 dB, v spalnih prostorih pa ne višja od 20 dB. To so tako šibke jakosti, da jih med običajnim bivanjem v prostorih sploh ne zaznamo.

Prezračevanje | Avtor: Profimedia Profimedia
Prezračevalni sistem povzroča presuh zrak 

To je trditev, ki drži, če prezračevalni sistem ni načrtovan oziroma dimenzioniran pravilno. Suh zrak namreč povzroča prepogosta izmenjava zraka v prostoru. Po pravilniku o prezračevanju in klimatizaciji stavb velja, da se mora v bivalnih prostorih, kadar so v njih prisotni ljudje, vsako uro izmenjati 0,5 volumna zraka, če so prostori prazni pa 0,2. Pri takšnih pretokih oziroma izmenjavi se lahko vzdržuje relativno vlažnost od 40 do 60 odstotkov, kar je primerno za bivalne prostore.

Naložba v prezračevalni sistem je previsoka

V zadnjih letih so cene prezračevalnih sistemov padle. Za povprečno veliko hišo, denimo 160 kvadratnih metrov, je cena centralnega prezračevalnega sistema z rekuperacijo približno štiri do šest tisoč evrov. Del tega zneska nam povrne Eko sklad. Za rekuperator, ki ima vsaj 80-odstotni izkoristek, oziroma 74-odstotni, če ima sistem vgrajen entalpijski prenosnik, odobri subvencijo do 20 odstotkov vrednosti naložbe ali največ 2000 evrov. 

Če se odločimo za decentralizirane prezračevalne naprave, pa morajo te imeti 70-odstotni izkoristek, za vsako pa lahko dobimo do 300 evrov nepovratnih sredstev. Če pretehtamo vse prednosti, ki jih ima prezračevalni sistem z rekuperacijo, poleg ves čas svežega zraka in manjših toplotnih izgub, so tu še preprečevanje nastanka odvečne vlage in posledično razvoja plesni, znižanje koncentracije ogljikovega dioksida v prostorih in drugih onesnaževal, ki v zrak prehajajo iz talnih oblog, pohištva, igrač, je naložba relativno sprejemljiva. Če pomislimo še na to, koliko denarja smo na primer vložili v novo toplotno izolacijo, okna in učinkovit ogrevalni sistem, potem pa imamo težave zaradi vlage in plesni ter slabše bivalne pogoje, pa naložba v rekuperacijo sploh ni visoka.

Prezračevanje | Avtor: arhiv Gregor arhiv Gregor
Vgradnja prezračevalnega sistema zahteva preveč gradbenih posegov

Tega argumenta zagotovo ne izpostavljajo novograditelji, saj je, če se odločijo za centralni prezračevalni sistem, ta del projekta, zato v novogradnjah posebnih gradbenih posegov ni. V starejših hišah, pa zagotovo lahko drži, vendar se tudi zanj pogosto lahko najde zelo učinkovita rešitev. Prva možnost je ta, da skupaj z vgradnjo toplotne izolacije na starejši hiši po zunanji strani zunanjih sten speljemo tudi cevi prezračevalnega sistema, ki jih potem obložimo s toplotno izolacijo. Na mestu, kjer bo stal rekuperator, je le treba prebiti zunanji zid, da cevi povežemo z njim. 

Druga možnost je, da se cevi spelje po notranjosti votlih medetažnih plošč, ki so pogoste v starih hišah, predvsem plošča med zadnjo bivalno etažo in podstrešjem. Tam, kjer te možnosti ni, se cevi lahko razpeljejo tako, da se jih zapre v spuščen strop, ki ga naredimo po obodu prostora. Izvajalci običajno najdejo rešitev, ki ne zahteva velikih gradbenih posegov. Če te rešitve ni, pa je odgovor decentraliziran prezračevalni sistem, pri katerem na več mestih, odvisno od zasnove, prevrtamo zunanji zid, v katerega potem vgradimo posamezno prezračevalno enoto.

 

 
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.