Popotnik
3953 ogledov

"Če 'španciraš' okrog, bi ti Talibani že drugi dan podtaknili bombo"

Bogomil Ferfila
1/3
V sklopu Žurnalovega projekta Glas generacije smo o njegovih izkušnjah s potovanji povprašali slovenskega Indiana Jonesa – Bogomila Ferfila, ki je stopil na prst prav vseh celin.

Profesor Bogomil Ferfila z ljubljanske Fakultete za družbene vede je svoje življenje posvetil raziskovanju tujih držav, ki jih preučuje kot ekonomist, politolog, sociolog in obramboslovec. Je strasten popotnik; stvari hoče videti na lastne oči, govoriti z ljudmi iz države, ki jo raziskuje, in se enostavno vživeti v življenje tamkajšnjih ljudi. Svoja doživetja, ki jih za več kot 30 let raziskovanja seveda ni malo, skrbno zapisuje, izdal je namreč že več kot 40 knjig. Pisanje je bilo od konca 80. let pa vse do danes tudi glavni razlog, da je letno obiskal približno pet držav.

Bogomil Ferfila | Avtor:
O svojih potovalnih avanturah govori s posebno iskrico, anekdot s potovanj pa mu v več kot enournem intervjuju ni zmanjkalo. In mu jih verjetno ne bi še naslednjih nekaj ur, saj je v svoji popotniški zgodovini doživel prav vse; od bližnjih srečanj s smrtjo tako sredi Himalaje kot v osrčju vojnih območij, kot pri spoznavanju najrazličnejših kultur in posameznikov s prav vseh celin sveta. Prav zaradi avanturističnega duha se ga je prijel nadimek slovenski Indiana Jones.

Potovanja so zaradi finančne dostopnosti postala zelo priljubljena, posebej med mladimi, vendar se večina ne poglobi v spoznavanje tujih kultur, kot na primer počnete vi, in to spoznavanje ostane le na površinskem nivoju. Je to pravilen način ali s tem veliko zamudimo?

Če si potovanja zastaviš kot strokovni projekt, je situacija nekoliko drugačna. Če greš na potovanje zgolj počitniško oz. iz neke radovednosti, je globina prodiranja v posamezno državo bistveno manjša. Pri meni ni bistvo to, da stopim v vsako državico in lahko rečem, da sem tu bil, temveč da državo razumem. Šele takrat imam lahko o njej določeno mnenje in se lahko vživim v glavo Trumpa ali pa Kim Džong Una (smeh), da vem ozadje države in kam bo šel njen razvoj v prihodnosti. Vendar je problem že v lastni državi napovedati, kaj se bo zgodilo (smeh). Poznavanje države je zanimiva enigma. Sam sem študiral štiri smeri: ekonomijo, politologijo, sociologijo in obramboslovje, in če ti ne obvladaš vsaj štirih področij, je težko eno državo razumeti do potankosti.

Mesec november v okviru projekta Glas generacije namenjamo moškim; učiteljem, popotnikom, zdravnikom, športnikom, igralcem, pevcem, očetom, dedkom, bratom, možem ... Teme bodo predvsem spremembe in moški vpliv na vseh področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ. Ob zaključku 2021 pa bomo v sklopu projekta Glas generacije skupaj z našimi bralci tradicionalno obdarovali otroke iz socialno šibkega okolja.

Počitniška potovanja pa pri mladih verjetno potešijo željo po spoznavanju novega, drugačnega, eksotičnega, vznemirljivega. Odvisno sicer, v katero državo greš; v Portorožu in Cannesu neke eksotike ni, če pa potuješ v Afriko, Azijo, te tam pričaka časovni stroj. Ko stopiš z letala, ugotoviš, da je okolje takšno, kot je bilo v Evropi dvesto let nazaj. Cela človeška zgodovina je neke vrste časovni stroj, ki se giblje z različnimi hitrostmi.

Preteklost in odmaknjene podobe življenja se hitro izgubljajo; npr. Indijanci, Masaji, Aborigini … Če si včasih lahko videl originalno pleme, se sedaj po končani 'predstavi' vsi preoblečejo v kavbojke in gredo domov. Tega starodavnega načina življenja je vse manj, a ponekod ga lahko v manjšem oz. večjem obsegu še vedno najdemo.

 

Glede na to, da ste spoznali že dobršen del vseh svetovnih kultur, me zanima, če smo si med seboj res tako različni, ali le izhajamo iz skupnega bistva?

Lahko rečemo, da je vse odvisno od položaja sonca in lege Zemlje, saj sta kultura in zgodovina odvisni od regije sveta, o katerem govorimo. Okolje je tisto, ki v veliki meri določa način življenja in obnašanja, vendar na zunaj, torej oblačila, zgradbe, način transporta. Med Eskimi, s katerimi sem živel v vasici na skrajnem severu Grenlandije, smo se vozili s pasjimi vpregami. Seveda se lahko tako vozimo tudi sredi Kranjske Gore, vendar izkušnja ni ista.

Bogomil Ferfila | Avtor:

Veliko podobnosti bi našli tudi v verskih značilnostih, saj so vse prvotne religije verjele v naravo, živali … vsi so si predstavljali nek prostor, kamor se preselijo njihove duše. Posebej veliko podobnosti pa je v osebnih značilnostih. Če se ponovno navežem na Eskime; napisal sem poglavje z naslovom Eskimska vas slovenske doline Šentflorjanske. Z njim sem želel povedati, da je življenje v eskimski vasi zelo podobno življenju v slovenski vasi; ljudje so ljubosumni, prijateljski, a do soseda kdaj tudi škodljivi in so sosedski spori pogosti … Za družinsko življenje pa so predstave vseh kultur približno enake; vsak si želi miren dom in določeno količino bogastva. Nekatere človeške lastnosti so spoštovane v vseh družbah; npr. pogum, odločenost, pamet.

Kako se vam je sploh uspelo pomešati v nekatere odročne družbe, ki znajo biti za zunanji svet zelo zaprte?

Lahko podam primer, ponovno za Eskime (smeh). V najbolj severni vasici sem v času svojega bivanja spoznal Japonca, ki je takrat tam snemal novinarsko oddajo in se v enem tednu zaljubil v domačinko. Tam je že 40 let. Spomnim se, da mi je pravil, da kljub temu da je tam že 40 let, je zanje še vedno tujec. Ko imajo Eskimi druženja s starimi običaji in starodavnimi verskimi obredi, njega ne spustijo zraven. V najbolj skrivne kotičke ne moreš podreti. Do neke mere se sicer ti v to okolje lahko vklopiš, načini za to pa so seveda različni.

Če ponovno povem za Eskime, sem tja odpotoval čisto po naključju. Ko sem priletel v najbolj severno ameriško letalsko oporišče Thule, je v tem času na mojo srečo divjal vihar. En teden smo bili primorani ostati v oporišču, ta čas sem tako izkoristil, da sem se spoprijateljil z domačini, ki so prileteli z mano. Vprašanje, kako bi bilo, če se prej ne bi vklopil v njihovo družbo, saj veljajo za izjemno zaprto skupnost.

Izpoved Popotnik Zaradi domnevnega vohunjenja bila priprta v Burkini Faso

Vedno sem šel čisto po naključju, kdaj ti uspe kdaj ne. Edino načrtovano potovanje je bilo v zadnjih desertih letih, ko sem se ukvarjal z muslimanskimi državami, predvsem vojnimi območji na Bližnjem Vzhodu. Če hočeš priti živ nazaj, je načrtovanje nujno. Glavna stvar v Afganistanu je, da nisi viden. Če 'španciraš' okrog, bi ti Talibani že drugi dan podtaknili bombo, te ugrabili. Če pa si skrit v okolju in okrog hodiš s človekom, ki se na to spozna, imaš toliko večjo verjetnost preživetja. Moraš pa imeti tudi nekaj sreče. A dejstvo je, da v vojne predele nikoli ne smeš skočiti na glavo, kot sem morda to storil drugod. Obnašati se moraš situaciji primerno in upoštevati navodila; če imaš brzostrelko na rami, če si med tanki in hodiš po mestu, ko ti spremljevalec kaže, kje so Talibani štirikrat napadli trgovino, se ni za hecati.

Vas nikoli ni bilo strah za življenje?

Stvar, ki mi nikoli ni bila jasna; na vse točke v Afganistanu, Iraku, sirsko-turško mejo, sem vedno letel s Turkish Airlines, zakaj nas ne sklatijo dol, saj je letalo res veliko. Znanec mi je nato dejal, da gre za dogovor med uporniki, da je to črta, ki je tudi skrajne islamistične organizacije, ne prestopijo.

V sirsko-turški konflikt sem šel na glavo. V Ankari sem bral, da je čisto na jugu Turčije prišlo do razstrelitve, ko so uporabili majhnega fantka, mu nadeli razstrelivo in ga med poroko poslali med ljudi. Ko sem to slišal, sem se odločil, da grem tja. Tam se je ravno začela turška ofenziva proti Islamski državi. Po logiki sem iskal kakšnega novinarja s snemalno opremo in ga na koncu res našel. V zameno za denar me je moral vzeti s sabo v dogajanje. Šlo ja za velikega 'norca', ki je delal v sklopu nemške kampanje, in šel med tanki čez fronto. Ostali novinarji so bili v varnem zavetju deset kilometrov za nama. Na sredi dogajanja je rekel, naj mu dam več denarja, ki pa ga sam niti nisem imel. Grozil mi je, da me bo prodal Islamski državi. Nato sva si pod adrenalinom izmenjala še nekaj psovk, a se je k sreči vse dobro končalo. Pri teh situacijah res nikoli ne veš, kaj vse bi se lahko zgodilo.

izpoved Slovenke Popotnik "Pozimi imamo probleme z volkovi, ki se spustijo z gora, ker iščejo hrano"

Spomnim se še pripetljaja iz Kabula v Afganistanu, kjer sva bila skupaj z mojim spremljevalcem v nekem lokalu. Obedovali in pogovarjali smo se na tleh, nakar sem odšel na stranišče. Čez par minut je prijatelj pritekel za mano, kar mi je dalo misliti. Prav najbolj banalna stvar, kot je na primer stranišče, je v takih državah lahko usoden. V Sloveniji na to niti pomislimo ne. Na avtobusni postaji v Los Angelesu so v 80. letih z vseh stranišč odstranili vrata, prav zaradi pogostih fizičnih napadov.

Veliko ljudi se opeče, ker projecira dogajanje iz domače države v okolje, ki ga obiskuje. Čeprav misliš, da si na počitnicah, ljudje tam niso, in lahko pride do nevarnih situacij. Druga stvar so tudi naravne nesreče. Ko sem bil na Himalaji, sem slišal za veliko primerov, ko so fantje skočili v reko in niso vedeli, kako deroča je. Nihče jih ni več videl. Meni pa se je zgodilo, da se je pred mano udrlo del pobočja. Nihče mi ni povedal, da moraš iti nad tem, kjer se je plaz utrgal in ne čez, kot sem to storil sam. Kar je ostalo tam, so bili kamenčki in skala. Če bi mi tam zdrsnilo, bi padel naravnost v prepad oz. v reko. Ta prizor se mi vrti v glavi že 40 let. Kot pravijo eni: ko si blizu smrti, se ti v glavi nekaj premakne. Zaključek: izogibaj se vojnam, izogibaj se hribom, izogibaj se vodi (smeh).

Na svojih potovanjih pridete v stik tudi s Slovenci, ki so razseljeni po svetu. V intervjuju za Delo ste dejali, da v sebi čutijo praznino. Prosim, razložite.

Če greš v tujino, obstaja neka meja, do katere se lahko vklopiš v tuje okolje. Ko si starejši, se ti že lahko naučiš jezika in navad, vendar si še vedno navezan na svojo domovino. Te ljudje, ki so šli sorazmerno pozno v tujino, npr. pri 30, čutijo totalno razdvojenje. Kot je nekdo z menoj delil pojem, je to t. i. izgubljena prva generacija (ang. lost first generation). Otroci, ki se jim nato rodijo,čutijo čisto drugače, saj tam odrastejo, hodijo v vrtec … Ko nato starši pridejo v Slovenijo, radi razlagajo, kako se imajo tam boljše, a v resnici sami sebe prepričujejo. Gre za samoobrambni mehanizem.

Zanzibar intervju Popotnik "Afrika spreminja moj pogled na človeško raso, naš namen in pogled nase kot žensko"

Je bilo pri vas ravno obratno, da bi doma čutili praznino in ste zaradi tega želeli iti v tujino?

Ko sem bil star 15 let, sem govoril, da si želim iti v tujini. Pri zunanjem ministrstvu jugoslovanske vlade sem tudi prejel štipendijo, kar pomeni, da bi me po diplomi poslali v tujino. A med študentskimi leti sem že začel hoditi po svetu in si do diplome premislil. Niso me uspeli prepričati. Skušnjava, da bi želel v tujini ostati, tako nikoli ni bila previlika.

Katera država je bila temu najbližje?

Izpostavil bi Avstralijo, že zaradi podnebja in ljudi. Veliko Slovencev živi tam, pred kratkim je tja odšlo 50 mladih Slovencev. Tudi Kanarski otoki so super, posebej za vikend hišo.

 
Sorodne novice