Slovenija
15885 ogledov

Avgust Demšar: "Kriminalka mora imeti truplo, čim bolj mrtvo mora biti, če jih je več, še toliko bolje"

Avgust Demšar
1/6
Maja Modrinjak Avgust Demšar
"Dobra kriminala mora bralca zavajati do konca," pravi Tomaž Zupančič, ki je pod psevdonimom Avgust Demšar izdal deset kriminalnih romanov v katerih primere zločinov razrešuje inšpektor Vrenko. O pisanju govori z veliko strastjo. TV Slovenija je njegove prve tri knjige postavila na male zaslone, Zupančič pa je za ekranizacijo napisal tudi scenarij . Primeri Inšpetorja Vrenka, ki jih spremljamo ob nedeljah zvečer, so med gledalci doživeli velik odziv.

Ste si serijo Primeri inšpektorja Vrenka, ki je nastala po vaši knjižni predlogi, že ogledali ali jo gledate na televiziji ob nedeljskih večerih?
Ogledal sem si samo dve nedokončani epizodi, tako, da končane serije nisem videl in gledam, tako, kot vsi ostali gledalci, v živo.

Kakšni so občutki?
Dobri. Ponosen sem nase. Če javna televizija tako resno vzame tvoje delo in se s tem dve, tri leta ukvarja cela ekipa ljudi in so pripravljeni tudi vložiti precej sredstev, je to velika pohvala.

Ste sodelovali na snemanjih?
Sodeloval sem kot scenarist, vključili so se tudi soscenaristi. Kar se tiče snemanja pa je šlo le za dobro voljo snemalne ekipe, ki me je, ko so snemali v Mariboru, povabila, da sem prišel pogledat.

Se pa pojavite v enem delu?
Na povabilo Slobodana Maksimoviča, enega od dveh režiserjev, sem nastopil v kratki vlogi, kjer se srečam z  Vrenkom. To smo posneli, gre za pet, šestsekundni kader. Ali so ga v montaži obdržali, še ne vem.

Kakšne se vam zdijo upodobitve vaših likov v seriji?
Pri izbiri igralcev nisem imel posebne vloge, je pa res, da smo skupaj prečesali igralske kadre slovenskih gledališč in iskali primernega človeka, torej primerne starosti in primerne  fiziognomije, ki ima čas dva meseca in pol. Videli smo, da v Sloveniji ni zelo velikega diapazona igralcev. Igralci, ki so že igrali like v drugih krimi serijah, niso prišli v poštev.

Tako smo prišli do Daria Varge, ki ga nisem poznal, ko pa sem si ogledal njegovo podobo, se mi je zdel zanimiv in primeren. Potem me je poklical in ko sva se seznanila, sem bil prepričan, da je pravi tip igralca. Bil je zelo zainteresiran za vlogo in imel je vizijo, kako bi odigral Vrenka. Seveda ni popolnoma identičen temu, kar sem si zamislil, vendar mi je bilo to, da je s toliko žara pristopil k vlogi, bolj pomembno.

Zdaj, ko ga gledam, je ta Vrenko drugačen od mojega Vrenka, vendar ni nič manj zanimiv. Še bolj pa mi je pomembno, kaj si mislijo ljudje, ki poznajo moje knjige in zdaj gledajo serijo. Večina ocenjuje, da je v redu.

Dario Varga, ki upodablja Martina Vrena in Avgust Demšar, avtor knjige in scenarist | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv

Dogajanje je postavljeno v Maribor, precej gledalcev serije pa je zmotilo, ker pogovori niso v štajerskem dialektu. Ste se za to odločili namerno? Tudi vas zmoti?
O tem odloča producent, načeloma pa smo se strinjali, da ne bomo potencirali štajerskega narečja. Delno zaradi slabšalnega prizvoka, ki ga ima, ker se uporablja pri likih, ki morajo delovati humorno ali recimo neumno. Strinjali smo se z navadno pogovorno slovenščino. Vedel sem, da bo za gledalce moteče, če bi se pri likih pojavila druga narečna govorica, ljubljanska recimo.

Pri Mojci, ki jo igra Katarina Čas, je ljubljansko narečje razumljivo, saj se je iz Ljubljane preselila v Maribor. Nismo pa, roko na srce, pričakovali toliko razburkane vode glede samega jezika, ampak po svoje tudi to ni slabo, ker za dobrim konjem se vedno kadi.

Če se pogovarjava o liku Martina Vrenka v vaših knjigah, koliko je Vrenko vi, oziroma, koliko ste Vrenko vi?
Splošno pravilo je, ne le glede mene in Martina Vrenka, ampak sicer glede literarnih junakov, ki so po spolu in starosti enaki avtorju, da nekako polovica literarnega lika odgovarja potezam tistega, ki si ga je izmislil. Tudi pri meni je tako. Ko sem začel pisati, je bil star približno toliko, kot jaz, zdaj se z menoj v romanih tudi stara.

Svetovnonazorsko ima Vrenko podobne poteze, kot jih imam jaz, temu se je tudi težo izogniti. Pri pisanju mi je lažje razmišljati znotraj sistema vrednot, ki jih imam jaz.

Je pa res, da v romanih nastopajo tudi osebe, s katerimi ne delim ne svetovnonazorskega pogleda ne vrednostnega sistema. Za pisatelja je opisovanje takih likov in vživljanje v njihovo razmišljanje, še večji izziv. Lastne misli ponavljati ni tako težko, če se pa poskusim vživeti v lik, ki je čisto na drugem polu, pa je precejšnji izziv. Pa rad to počnem.

Ste tudi scenarist serije. V knjigi je Vrenko poročen, v seriji je samski in ima lepo, nekoliko misteriozno prijateljico Mojco, s katero se tudi zbližuje. Zakaj ste se odločili za to spremembo, kaj ste z njo skušali doseči?
To je sprememba, za katero se nisem odločil jaz, ampak producent, to je RTV Slovenija oziroma zaposleni v igranem programu. To je prva ta sprememba, Martin Vrenko ni več 20 let poročen, ampak začenja šele navezovati stike s svojo prijateljico, druga sprememba pa je Vrenkov oče, ki se v mojih romanih doslej še ni pojavil.

Te spremembe so upravičevali z večjo napetostjo, z dinamiko in s tem, da bo glavni lik dobil nekaj svojega zasebnega življenja. Dogovorili smo se, da jim pustim proste roke do določene mere, saj navsezadnje gre za literarne junake, ki so se najprej predstavili v knjigah. Menim, da je ta stranska linija Mojce in očeta nemoteča, saj ni preveč v ospredju. Vztrajal sem, da sta zaplet in zgodba, ki vlečeta, tisti zasebni del pa je dodatek, ki mora ostati v ozadju. Trenutno sem zadovoljen in se mi zdi čisto ok.

Odnos med Vrenkom in Mojco ustvarja neki suspenz. Ne vem, ali mi boste odgovorili, vendar me zanima, a bomo gledali tudi kaj erotike, romantike?
Do zdaj je ni bilo in mislim, da je tudi ne bo. Tudi prav je, da tega ni. Kriminalke pišem po precej klasičnih pravilih za pisanje žanra. Sicer se jih poskušam ne držati kot pijanec plota, nekatere malo spreminjam in prilagodim današnjemu času, vendar pa vedno zasledujem pravilo, da pri kriminalki gre za kriminalni zaplet, ne za ljubezensko zgodbo in kot je dobro povedal Van Dine: "Cilj kriminalnega romana je, da pripeljemo storilca pred roko pravice, ne par pred oltar."

Katarina Čas, Mojca v Primerih inšpektorja Vrenka | Avtor: Zajem zaslona, TV Slovenija Zajem zaslona, TV Slovenija

Kako se je sploh začelo, da ste pred 13-imi leti ste začeli pisati kriminalne romane?
Do leta 2005 sem bil popolnoma tako kot vsi ostali bralci kriminalk, s tem, da sem mogoče bil z njimi še malo bolj obseden. Pripravljen sem bil kriminalko prebrati trikrat, štirikrat, ogledati si eno in isto epizodo večkrat in iskati drobce, ki tvorijo žanrsko literaturo.

Vzgib, da sem začel pisati pa je bil čisto naključen, dobil sem v roke zelo slabo kriminalko, v kateri so bila grdo kršena vsa osnovna pravila. Ujezil sem se in rekel, kaj tako slabega znam napisat tudi jaz. To sem na žalost rekel na glas in na žalost sem to rekel pred ženo Alenko, ki je rekla: "No, potem pa naredi, najlaže je govorit in pihat."

Na zalogi sem imel že nekaj  kriminalnih zapletov, saj je bilo to zame sproščujoče početje, podobno kot če bi reševal sudoku ali križanko. Tako sem enega od teh vzel in začel pisati. Moja bralska kondicija, bral sem vedno pa ne samo kriminalke, mi je pustila nekaj sledi, tako, da je bilo tisto, kar se napisal, celo berljivo. Ko besedilo imaš in če hočeš ta ustvarjalni proces zaključiti, daš to tudi verificirati. Najprej so bili moji bralci iz domačega in prijateljskega okolja. Odziv je bil pozitiven in ocenil sem, da ne samo zato, ker me poznajo, zato sem se odločil in tekst poslal na slovenske založbe. In potem se je začelo dogajati.  

Kje najdete motiv za zgodbo, izhajate iz resničnih dogodkov?
Vedno so motivacije za zločine, ki jih opisujem, plod mojega lastnega razmišljanja. Zločini so v celoti izmišljeni, res pa je, da okolje vsekakor pripomore, da so zločini bolj verjetni. Priznam, zlata doba kriminalke v prvi polovici 20. stoletja me je zelo pritegnila, da pa bi tiste motive za umore in tiste načine ubijanja, prenesel v tretje tisočletje v Slovenijo, bi delovalo precej neverjetno.

Kako nastaja zgodba, najprej si zamislite umor, verjetno se nato začne raziskovanje, iščete neke podporne dokumente, gradiva in podobno. Kje jih najdete?
Najprej si zamislim osnovni trikotnik, imam storilca, imam žrtev in imam motiv. Vedno gre za umor, tisto najhujša kriminalno dejanja. Kriminalka mora imeti truplo, čim bolj mrtvo mora biti, če jih je več, še toliko boljše. Potem razmišljam, ali je motivacija, zakaj je nekdo nekoga ubil, dovolj psihološko verjetna. Tukaj se naslanjam na lastne razmisleke, včasih koga vprašam, lahko psihologa ali samo talentiranega človeka, ki opazuje in razmišlja. Za kup podatkov in informacij, ki jih moram pridobiti je danes splet zelo uporaben.

Pišem vedno tako, da imam odprta dva zaslona, na enem imam tekst, na drugem pa si odpiram recimo kazenski zakonik, zakon o dedovanju, kašna forenzična poročila, diagrame, statistični urad Slovenije, kjer najdem veliko podatkov, zemljevide. Kadar pa mi splet ne more ponuditi dovolj informacij, poiščem konkretno osebo in se pogovorim. V romanu je zelo pomembno recimo, kako je nekdo pogledal, kako se je zgodilo to ali drugo, tukaj pa imam kolege, ki jih cukam za rokav in se pogovarjamo.

Kako ste proučevali delo policijskih inšpektorjev, ste bili kdaj z njimi na terenu, na kraju zločina, ste se pogovarjali s forenzikom?
Ne, roko na srce, osebno ne poznam nobenega kriminalističnega inšpektorja, nisem bil na nobenem kraju zločina, sem pa si pred leti ogledal Nacionalni forenzični laboratorij v Ljubljani.

Pred par leti, ko sem že nekaj časa pisal, sem spoznal upokojenega forenzičnega fotografa iz Maribora, s katerim sva se precej pogovarjala. Tu in tam vprašam kakšnega znanca, ki je sodnik. Recimo glede starosti Martina Vrenka, ki se mi je v 15-ih letih precej postaral in zdaj me zanima, ali so 60 in več letni kriminalisti še vedno v pogonu, ne glede na to, da imajo benificiran delovni staž.

Ugotovil sem, da takih ni in da tudi jaz ne morem Vrenka držati v službi do 70. leta, zato se je zdaj že upokojil.

Mnoge postopke in načine ravnanja na kraju zločina sem videl v kriminalističnih serijah, ki jih gledam še več, kot berem kriminalistične romane. Na podlagi tega zadovoljim svoje kriterije. Moj način pisanja namreč ni opisovanje policijskih postopov, ampak je to samo stvar, ki moa biti prisotna. Če česa ne vem in ne najdem podatkov o tem, si določeno stvar tudi izmislim, samo skrbim, da je verjetna.

Kako je s kakšno podrobnostjo odkrivanja DNK, nimam pojma in vem, da tudi 99 odstotkov mojih bralcev tega ne ve. Če si nekaj izmislim in deluje verjetno, bo tudi bralec to vzel kot nekaj verjetnega. Verjamem, da ljudje po mojih knjigah ne posegajo, da bi tam natančno dobili vpogled, kako se v laboratoriju preiskuje to in to, ampak jih vodi nekaj drugega.

Rekli ste, da si na začetku zamislite trikotnik, storilec, žrtev in motiv, nekje v dramaturgiji zgodbe pa pride do tega, da bralca speljete na, bom rekla kriva pota, oziroma, da začne sumiti nekoga drugega. Kako to vpletate v zgodbo?
To je v bistvu srž detektivke, ki jo gojim. To je detektivski roman tipa, "kdo je storilec". Gre za uganko, kdo je storilec in po pravilu bralcu ponudiš nekaj oseb, ki bi lahko bili storilci. Potem jih vodiš, da poskušajo ugotavljati, kdo je morilec. Dobra kriminalka bralca do konca zavaja. Če na polovici ugotovim, kdo je storilec, nimam razloga, da bi sploh bral.

Vsi bralci tekmujemo s pisateljem in glavnim junakom in ko pridemo do konca, ne smemo zmagati. Od kriminalke vedno zahtevamo, da nas preseneti

Postavljanje teh lažnih ključev, na podlagi katerih bralec zavije na stransko pot, je ena od najbolj prijetnih in slastnih stvari pri pisanju kriminalke. To ne nastaja sproti. Najprej je zgodba, ki jo postavim kot ogrodje od začetka do konca in potem pa začnem razmišljati, kako vstaviti zavajajoče misli ali pa zavajajoče stavke. To nastaja precej na koncu. Podobno je sestavljanju križane. Osnovne pojme vstaviš in potem medprostore zapolniš.

Lažni ključi za rešitev, ki vodijo stran prave rešitve, so izredno pomemben del same zanke.

Rekli ste, da ste velik ljubitelj kriminalističnih serij, katere imate najraje?
Zelo različne. Osnova so angleške. Neuničljivi so umori na podeželju, s tem, da so morda izgubili nekaj dinamike z menjavo igralske ekipe. Na igralca Johna Nettlesa smo se res navadili, mogoče se je nekoliko poslabšala tudi scenaristika, 20 sezon pobijanja je kar naporna zadeva.

Zelo rad imam starejšo angleško produkcijo, scenariste, kot sta Anthony Horowitz pa Russel Lewis, ki sta kriva za angleške miniserije, ko je Foylova vojna, ki se mi zdi izredno dobra zadeva. Postavljena je v zgodovinski kontekst druge svetovne. Klasična kriminalka tipa, kdo je storilec, ki obenem upošteva specifiko vojnih razmer in vojnega časa. Iz te nanizane sem veliko zvedel o konkretnih zadevah, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno na angleških tleh.

Potem so tukaj starejše, zame vrhunski Robbie Coltrane v nanizanki Cracker ali Trd oreh, kakor so prevajali pri nas, kjer Coltrane igra zapitega, z igrami na srečo zasvojenega psihiatra, ki rešuje primere.

Švedska v zadnjih 12, 15 letih počenja tako zanimive stvari, občudujem njihovo serijo z imenom Beck, kjer je glavni junak Martin Beck. Potem še švedsko-danski Most, ki je ena takih klasičnih zadev.  

Kar pa se tiče ameriške produkcije, me je nazadnje močno prepričala serija Breaking bad pa serija Better Call Saul, kjer je glavni junak Saul Goodman, čeprav tukaj ne gre za klasično krimi serijo.

Spremljam tudi, kar se pojavlja na naših televizijskih programih. Vse ni, vsaj kar se mene tiče, suho zlato. Določene stvari si ogledam, določene samo en del, nimam pa nobene averzije do kakšnih drugih zadev. Komisar Rex, ki je bil ena taka mladinska zadeva, je kar se tiče produkcije, na visokem nivoju. Ne nazadnje sem z veseljem gledal tudi Gorskega zdravnika, ker se mi zdi da je, kar se žanra tiče, obrtno, izredno dobro narejen. In tu vidim svoj del, če nam bodo zvezde naklonjene, da bi slovenska televizija producirala en zelo dober obrtni izdelek, ki ne želi biti nekaj več.

Jurij Drevenšek (Marko Breznik) in Dario Varga (Martin Vrenko) | Avtor: Zajem zaslona, TV Slovenija Zajem zaslona, TV Slovenija

Posnetih je šest epizod Primerov inšpektorja Vrenka. Že  veste, se bo snemanje serije po vaših knjigah nadaljevalo?
Osnovni kriterij za to je gledanost serije, zaenkrat je nadpovprečna. Na RTV, na igralnem programu so rekli, da so pričakovali dobro gledanost, ker gre za zanimivo kriminalko,  so pa vseeno presenečeni. Bo pa končni podatek glede gledanosti tisti, ki bo odločilen.

Kdaj običajno pišete, ob katerih urah?
Kadar me močno prime in kadar zelo hitim, ker ne želim izgubiti vseh miselnih tokov, ki so v glavi, pišem kadarkoli, sicer pa večinoma pišem ob jutrih. Moj bioritem zadnja leta je tak, da vstajam precej zgodaj, kar pomeni do pete ure in v času do približno sedmih, osmih, ko se prebudi tudi svet okoli mene in se pač moram vklopiti v ta svet, v miru in dosti napišem.

Imate svoj kotiček, kjer v miru in tišini pišete?
Imam več kotičkov, ne nazadnje lahko pišem kjerkoli, računalnik vedno tovorim s sabo.  

Koliko časa okvirno traja, da nastane roman? Doživljate tudi krize, zastoje, ko ne gre več naprej, kaj naredite takrat?
Seveda ne moreš pisati na silo, temu jaz ne pravim kriza pač pa obdobje. Včasih me prime in takrat čutim, da moram pisati in temu namenim tudi več časa. Ko vidim, da mi ne gre pa odložim besedilo tudi za mesec ali dva, če je treba. Sem pisal na silo, ko pa sem čez čas bral za seboj, sem videl, da to ni to. Tako, da je bilo v bistvu škoda časa.

Romane sicer pišem zelo različno dolgo, prvega se napisal v dobrih treh tednih, drugega pa recimo v mesecu in pol, res pa je, da sta oba zelo kratka. Zadnji roman Cerkev, ki je po obsegu vsaj trikrat obsežnejši pa mi je vzel leto do leto in pol časa.

Že prej ste rekli, da se vaši karakterji v knjigah starajo, hkrati imajo neko zasebno življenje. Kako si vse te podatke zapomnite, imate to vse v glavi, da se ne zmotite?
V glavi vsekakor nimam vsega. Ko začnem pisati roman, odprem v računalniku novo mapo s številko ali naslovom romana in potem se tam nabirajo dokumenti, eden je glavni, tam je osnovno besedilo, potem pa dokumenti, kjer so opisane vse osebe, dokument, kjer je zapisano časovno sosledje dogodkov. Zelo poseben dokument ima naslov ključi, kjer si vsako malenkost, ki jo moram do konca razčistiti, zapišem in roman ni končan, dokler niso vse tiste alineje obkljukane. To je eno od pravil kriminalke. Če sem bralcu vrgel neko kost, mora biti ta kost na koncu oglodana.

To je prvi del, ki je vedno z mano, ker je v računalniku. Druga stvar pa so večji formati papirja, kjer grafično narišem, zabeležim vse osebe, potem med njimi vlečem povezave. Gre za neke vrste sociogram, ki ga naredim za vsak roman. Te imam do določene mere pred očmi, tudi če mapo kje založim. Ko postane bolj kompleksno pa moram imeti to pred seboj.

Kar se tiče časovnih premic, imam prav tako daljši kos papirja na katerem je časovno sosledje vseh dogodkov. Ker bralci kriminalk smo, ste, precej pikolovski, kar se tiče faktov in dejstev. Če nekaj narediš površno, boš jih na prvem literarne večeru slišal zaradi tega.  

Zločini v vaših knjigah so izmišljeni, se pa dogajajo na realnem kraju, v Mariboru.
Maribor je izbran, ker sem se tukaj rodil in ker tukaj živim in je to moje mesto. Odločil sem se, da bom uporabljal realne kraje in logično je, da je to mesto, kjer živim in ne samo, da ga poznam, ga tudi čutim.

Pri prebiranju tujih kriminalk skozi vsa desetletja, kar jim sledim, sem spoznal,  da so to neke vrste spomeniki mestom. Ni nujno, da so to samo velika mesta, kot so London, Oxford, Moskva, Stockholm in drugi, ampak so to tudi lahko manjši kraji, kot je na Švedskem kraj Ystad, kjer deluje inšpektor Wallander. Vprašal sem se, zakaj tudi Maribora ne bi postavili na zemljevid tega literarnega žanra.

Avgust Demšar | Avtor: Maja Modrinjak Maja Modrinjak

Motiv za umor in tudi morilsko orodje pa morate potem postaviti v kontekst Maribora.
Ena od skrbi, ki jih imam pri pisanju je, da bo dogajanje verjetno. Vprašam se, na kak način bi se zgodil umor, še preden ga povežem z osebo. Če gre za spontan umor, je morilsko orodje prva stvar, ki pride pod roko. V Retrospektivi smo videli, da je to lahko tudi del umetniške inštalacije, granitna kocka.

Vprašam se, kako bi se storilec, neki povprečni lokalni prebivalec, ki bi želel nekomu nekaj storiti, tega lotil. V poštev pridejo klasične stvari, kot so palice in nož. Tudi, kar se tiče revolverjev, pištole, se vprašam, kje bi to dobil. Predstavljam si, da na črnem trgu trgih, kašnem sejmu, kleti, vogalu. Izogibam se manj verjetnim zadevam, kot so recimo strupi, ki so bili popularni pri Agathi Christie. Tukaj se kaj dosti ne zastrupljajo.

Skratka, vedno imam v mislih, da je to, kar napišem, verjetno, po drugi strani pa je umor, samo dejanje bolj kot ne tisti nebodigatreba, ki ga potrebujem, da lahko razvijem, upam da, koliko toliko inteligentno in logično zastavljeno uganko.

Kdaj veste, kdaj začutite, da bo zgodba delovala, da bo pritegnila bralca?
V bistvu čisto do konca ne vem, imam pa neke indice oziroma občutke. Ko še nimam napisanega nič besedila ampak imam pred seboj samo sheme, ideje, misli, želim dobro razčistiti, da ne bi pisal nečesa, za kar bi šele čez pol leta spoznal, da je ušiv tekst in se bo vse, kar se postavil, prej kot slej porušilo. Idej za kriminalne zaplete je precej, seveda pa mnoge med njimi niso dovolj premišljene, da bi na njih lahko začel graditi roman.

Kateri vaš roman je po vašem mnenju najboljši, kateri vam je najljubši?
Ne morem izpostaviti nobenega, lahko pa rečem tako, prvi je bil najboljši, ker je bil prvi, ker je nastal iz nič, zadnji je najboljši, ker sem se nazadnje z ukvarjal in živel z njim tako dolgo.

Ko pišeš scenariji moraš še enkrat skozi lastna besedila in takrat vidim, da bi danes marsikaj naredil drugače. Hkrati pa vidim, da sem v vsakem, tudi v tistih začetnih romanih, ki so nekateri morda nespretno pisani ali zastavljeni, vstavil določene stvari, ki se mi še danes zdijo zelo dobre. Nimam najljubšega romana, za vsakega lahko poskušal pojasniti, kaj je tisto, kar ga loči od ostalih, da je tako zanimiv. Najljubšega pa nimam, to je tako, kot če bi moral določiti katerega otroka imam najraje.

V vaših knjigah je zaznati tudi družbenokritično noto, kritični ste do homofobije, ksenofobije, socialnih razlik. V drugem delu serije smo videli umor/samomor, ki se je zgodil zaradi nesprejemanja drugačnosti. Potrebujete to, da se izrazite tudi v tej smeri?
Nikoli nisem želel, da bi to, kar napišem, bil družbenokritični roman, tudi pedagoškega vplivanja se izogibam v samih romanih, tega imam v svojem poklicnem delu dovolj, preživljam se namreč kot pedagog. Nekaj teh stališč, pogledov na svet pa je vsekakor prisotnih, če ne zaradi drugega pa zaradi razmišljanja, zakaj bi nekdo lahko zapadel v zločin. Izhajam iz tega, kar je v družbi moteče.

V prvi knjigi je zelo lep primer tega. Do zločina, do smrti pride zaradi nesprejemanja nečesa, kar bi moralo danes biti popolnoma normalno in sprejemljivo. V Mariboru žal še vedno ni tako, kar kažejo tudi aktualni dogodki. Sicer ne gre za kakšne močne in tragične stvari, je pa latentno še vedno prisotno.

V seriji se na koncu drugega dela na obrežju Drave pojavita Martin Vrenko in njegov pomočnik Marko Breznik. Gledata proti stari veduti mariborskega Lenta, nakar Vrenko pove, da v bistvu to, da se nekdo v svoji intimi oblači v oblačila drugega spola, ni popolnoma nič nesprejemljivega, ampak je žal okolica še vedno takšna, da preko avtocenzure in vsega ostalega tako negativno vpliva, da lahko nekdo dvigne roko nase. Vesel sem, da je bil ta del v seriji ohranjen, strokovne kritike pa so različne, od tega, da ni bil najbolj posrečen del in da je šlo za moraliziranje, medtem ko je urednik slovenske založbe, menil, da je ta del zanimiv, ker pokaže na deviacijo v družbi, ki je še vedno prisotna.

Zavestno to počnem v svojih romanih, ne počnem pa tega iz osnovnega vzgiba.

Kaj za vas osebno, intimno, duhovno, pomeni pisanje? Je pisanje lahko neka katarza?
Pisanje je neverjetni užitek, všeč ti je, ko se ti posreči kak stavek, zanimivo si je vse skupaj izmišljevati, zelo velik užitek je, ko v besedilu pridem do problema, ki ga ne znam razrešiti, potem par dni razrvan hodim naokrog, ko se naenkrat pojavi rešitev. Potem sedem in začnem pisati, to so veliki užitki. Kakršno koli ustvarjanje je velik užitek. Res je tudi, da zaradi pisanja dandanes lažje prenašam življenje okoli sebe. Če sem bil prej osebno močno vpet v vse napetosti, danes to počnem kot pisatelj, tako, da izstopim iz dogajanja in ga opazujem z namenom, da ga bom uporabil v kakšni knjigi, ali samo kot kašno besedo, pogled, gesto nekoga. Torej pisatelj je vedno na preži, da najde kaj iz realnega življenja za svoje delo.

 | Avtor:

S tem v zvezi, verjetno spremljate tudi dnevnopolitično dogajanje, dogajanje povezano z epidemijo covida. Ste tukaj našli kašno idejo? Se bo v vaših knjigah zgodil kak politični umor ali morda zločin zaradi nabave zdravstvene opreme?
Bolj ne kot ja. Pohorski transverzali smo pripisali, nekoliko zavajajoče, politična kriminalka, ki pa to ni, čeprav se na obrobju pojavlja neka politika, tako, kot se v Cerkvi na obrobju pojavlja škandal mariborske nadškofije.

V bistvu pa gre pri mojih zločinih vedno za brskanje po človeški psihi. Kar me zanima, so notranji vzgibi, travme, frustracije, ki se nalagajo skozi desetletja in človeka na koncu pripeljejo tako daleč, da stori zločin.

Znalo bi biti zanimivo in tudi del bralcev bi najverjetneje z veseljem pograbil tematike, ki se vežejo na ali korupcijo v zdravstvu ali nabave tega, kar omenjate. To so aktualne stvari, ampak tukaj ne vidim teme. Še ena stvar je. To bi zahtevalo veliko mero raziskovanja, če bi hotel suvereno ravnati, bi moral precej stvari globoko predelati, toliko časa pa, ob vsem ostalem, nimam.

Bralce bo zanimalo, zakaj pišete pod psevdonimom Avgust Demšar?
Na začetku je bilo to igrivo dejanje. Ko sem se pogovarjal s takratnim založnikom, sem rekel, da je moj tip kriminalke takšen, da upošteva večino klasičnih žanrskih pravil. In, če sem upošteval nabor vseh pravil glede pisanja besedila, zakaj ne bi upošteval še tega, ki je veljal v preteklosti. Pisci resne literature, so zato, da bi še kaj zaslužili, napisali kakšen lažji tekst, sem so sodile tudi kriminalke, in se podpisali s psevdonimom. To je torej del žanra.

Na založbi so se strinjali, jaz sem si potem izmislil ta psevdonim, ki se je prijel in če ga zdaj ne bi želel več uporabljati, poti nazaj več ni. Po drugi strani pa mi to vsaj malo omogoča ločevanje zasebnega od javnega dela. Zasebnost človeka je še vedno kakovost, ki se je ne nameravam z lahkoto odreči.

Ni pa bil psevdonim nikoli tisto, kar bi dražilo bralce in kar bi izkoriščali, da bi pritegnili več pozornosti. Od prvega intervjuja se nisem nikoli skrival, nikoli nisem skrival svoje podobe.

Hvala lepa, bilo mi je v užitek pogovarjati se z vami!

 
Komentarjev 14
  • tudbognasvečnereši 10:55 17.februar 2021.

    Vsak SLO filmski produkt, kjer govorijo ljubljansko spakedranščino ali pa pravilno slovnično, je obsojen na neuspeh. Da ne govorim o premorih med dialogom, katastrofa. Ustvarjalci slo bedarij, naj si kdaj kakšen tuj film, ni treba daleč, že Hrvati imajo neskončno boljše produkte

  • Underworld 18:21 14.februar 2021.

    Scenografija nanizanke je vrhunska (!) in Maribor je res prelepo prikazan. Z jezikom so ga res mimo pihnili, ampak hej, mesto Maribor zdaj res potrebuje takšno pozornost (beri reklamo) in če bodo zaradi tega ljudje iz osrednje Slovenije bolje počutili ...prikaži več v njem, tudi prav. Zgodbe same se mi zdijo najšibkejši člen projekta.

  • jate 17:19 14.februar 2021.

    Vsa narečja treba spoštovat saj so vsaka zase zanimiva avtohtona govorica ,zato se jih mora ohranjat,kot del Slovenskega materinega jezika....a so vam balkanjade ljubše??