Enkrat smrdi iz sosedovega stanovanja, drugič z bližnjega polja, kjer so gnojili, tretjič iz industrijskega dimnika. Neprijetne vonjave so nekaj naravnega, a težava postane, ko moramo zaradi njih zapirati okna, pošiljati otroke z igrišča in se zažirajo v tkanine. Takrat težava iz osebnega nelagodja zraste v vprašanje javnega interesa: kdo ukrepa, kdaj, po katerih pravilih in s kakšnimi merili? O tem smo se pogovarjali s pristojnimi na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE) ter na inšpektoratu za okolje (IRSO).
Kako v Sloveniji spremljamo smrad v okolju?
Posebni predpis, ki bi izrecno urejal področje smradu v Republiki Sloveniji, ni sprejet. So bile pa za bistvene dejavnosti oziroma naprave, ki lahko pri običajnih pogojih obratovanja ali zaradi okvar ali drugih prekinitev obratovanja naprave emitirajo koncentracije vonja te določbe dodane v Uredbo o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja. Ta je zdaj pravzaprav enaka nemškim smernicam za varovanje kakovosti zraka TA – Luft.
V Republiki Sloveniji vonjave in morebitno čezmerno obremenitev okolja tako deloma urejamo v Uredbi o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter Pravilniku o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter o pogojih za njegovo izvajanje. Uredba je začela veljati z 19. aprilom 2022 (Uradni list RS, št. 48/22), z njo pa so določeni ukrepi in postopki za preprečevanje ali zmanjševanje onesnaženosti zraka z vonjem.
Za dejavnosti, kot so naprave za proizvodnjo komposta, naprave za biološko obdelavo odpadkov, naprave za sušenje odpadkov, naprave za sušenje blata iz čistilnih naprav, naprave za mehansko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov ali odpadkov podobne sestave, so predpisane tudi mejne koncentracije vonja, izmerjene z dinamično olfaktometrijo, v skladu s standardom SIST EN 13725. Same meritve oziroma obratovalni monitoring lahko sicer opravljajo le izvajalci, ki imajo pravnomočno pooblastilo ali potrdilo ministrstva za izvajanje obratovalnega monitoringa.
Poleg omenjenega predpisa je področje vonja urejeno tudi z:
- Uredbo o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata (Uradni list RS, št. 99/13 s spremembami). Za obratovanje naprav za kompostiranje in bioplinarn so predpisani ukrepi za zmanjševanje emisije snovi, ki jih zaznavamo kot vonj:
- minimalni odmiki območja kompostiranja od območij stanovanjskih, gostinskih, pisarniških, trgovinskih in drugih stavb, 300 do 500 metrov,
- v primeru, da se kompostiranje izvaja v stavbi, mora biti le ta v podtlaku, odpadni plini se morajo zajemati in čistiti na enoti za čiščenje odpadnih plinov (kot je npr. biofilter),
- zalogovniki za skladiščenje biološko razgradljivih odpadkov morajo biti v podtlaku, odpadni plini se morajo zajemati in čistiti na enoti za čiščenje odpadnih plinov (kot je npr. biofilter). - Uredbo o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo industrijske emisije (Uradni list RS, št. 68/22). Obratovanje tovrstnih naprav mora biti skladno z zaključki o BAT, ki v zvezi z omejevanjem vonja določajo ukrepe za kemično industrijo, obdelavo in predelavo živalskih in rastlinskih surovin ter z njimi povezane neodvisne obdelava odpadne vode, naprave, ki izvajajo dejavnost intenzivne reje perutnine ali prašičev, kurilne naprave s skupno vhodno toplotno močjo nad 50 megavatov, proizvodnjo in predelavo kovin, papirno industrijo, usnjarsko industrijo, odstranjevanje ali predelavo odpadkov v sežigalnici odpadkov in odstranjevanje in predelava odpadkov, ki nastanejo zaradi sežiga odpadkov, itd.
"Ti predpisi celovito urejajo emisije vonja," trdijo na ministrstvu in dodajajo, da dodatnega normativnega urejanja področja ne načrtujejo.
"Vonj se meri z občasnimi meritvami, zato ni mogoče vzpostaviti sistema takojšnjega obveščanja javnosti ob morebitnih preseganjih koncentracij vonja," trdijo pristojni. Običajno sicer podjetja preko svojih kanalov komunikacije obveščajo javnost o dogajanju v napravi.
Zavezanci imajo glede na svojo dejavnost obveznost tudi za spremljanje vplivov zraka/emisij na svojih izpustih (mejne vrednosti so določene v predpisih in v okoljevarstvenih dovoljenjih). Če gre za izredne dogodke, imajo zavezanci lahko posebno obveznost, da obvestijo tudi inšpektorat. Posebej to velja v primeru SEVESO zavezancev.
Komu se lahko pritožite zaradi smradu?
Pritožite se lahko na inšpekcijo za okolje. Če v inšpekciji za okolje prejmejo prijavo glede neprijetnih vonjav, to najprej vsebinsko preverijo.
Inšpekcija preveri rezultate meritev emisij vonja ter izpolnjevanje ukrepov za njegovo zmanjševanje, predpisanih s predpisi ali določenimi v okoljevarstvenem dovoljenju. Če zavezanec razpolaga z veljavnim okoljevarstvenim dovoljenjem, se preveri izvajanje njegovih določil, preverijo pa se tudi zahteve v povezavi z vonjavami, so nam pojasnili z ministrstva za okolje, podnebje in energijo.
V primeru ugotovljenih kršitev inšpektorji ukrepajo v skladu s svojimi pooblastili. Ukrepajo tudi v primeru ugotovljenih kršitev določil Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja. V primeru več prijav ali dvomov v same meritve se lahko odredijo tudi kontrolne meritve oziroma monitoring.
V okoljevarstvenem dovoljenju (OVD) ministrstvo določi ukrepe v zvezi s preprečevanjem in zmanjševanjem emisije snovi v zrak, zlasti razpršene emisije snovi iz naprave, pogoje za obratovanje naprav za čiščenje odpadnih plinov in druge pogoje obratovanja naprave, povezane s preprečevanjem in zmanjševanjem emisije snovi, mejne vrednosti emisije snovi in druge pogoje v zvezi z obratovanjem naprave, ki imajo vpliv na okolje zaradi emisije snovi v zrak. "V primeru ugotovljenih kršitev OVD ali določil veljavnih predpisov pa inšpektorji za okolje ukrepajo v skladu s svojimi pooblastili," pojasnjujejo.
Za obravnavo vonjav npr. iz stanovanj ali drugih medsosedskih emisij pa inšpekcija sicer ni pristojna, nam pojasnjujejo. Inšpektor glede smradu lahko ukrepa le v primeru nadzora veljavnih okoljevarstvenih dovoljenj, ki jih potrebujejo pravni subjekti oziroma določeni objekti. Okoljski inšpektorji tako nimajo vstopa v privatne prostore, če lastnik oziroma uporabnik temu nasprotuje, smo poročali. "Poseben predpis, ki bi področje smradu urejal tudi za npr. smrad iz gospodinjstev, z vidika javnega interesa po našem mnenju ni potreben oziroma upravičen," menijo na ministrstvu in na inšpektoratu. Če vas moti smrad iz sosednjega stanovanja, vam tako ostane le to, da zoper soseda vložite tožbo na pristojno sodišče, kjer pa boste morali dokazati, da gre za kršitev odločbe zakona, ki se nanašajo na medsosedske odnose.
Najbolj vsakdanji povod za pritožbe glede smradu
Inšpekcija za okolje v računalniškem sistemu sicer posebej ne vodi prijav, ki bi se izrecno nanašale na vonj. "Takšne prijave se ponavadi obravnavajo v okviru nadzora okoljevarstvenih dovoljenj in/ali nadzora emisij snovi v zrak," pojasnjujejo.
Na splošno pa zaznavajo, da se največ prijav v zvezi z vonjem pojavlja zaradi delovanja kompostarn in bioplinarn. Določene prijave se nanašajo na vonj zaradi gnojenja kmetijskih površin, kar pa ne sodi v pristojnost Inšpekcije za okolje, zato se zadeve odstopijo na pristojen kmetijski inšpektorat. Tako tudi ni presenetljivo, da je načeloma največ zaznanih težav v času bolj vročega vremena, ko je prevetrenost manjša.
Smrad povzročajo tudi nekatera industrijska podjetja. "Glavni industrijski viri vonja so tisti, ki imajo s predpisi predpisane tudi mejne vrednosti vonja," na ministrstvu razlagajo, da so to naprave za proizvodnjo komposta, naprave za biološko obdelavo odpadkov, naprave za sušenje odpadkov, naprave za sušenje blata iz čistilnih naprav, naprave za mehansko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov ali odpadkov podobne sestave ter predelava živalskih stranskih proizvodov.
Ukrepi
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo smo zaprosili, naj podajo primer ukrepov, ki jih izvajajo. Navedli so nam ukrepe za kompostarne, ki so največji trn v peti številnim Slovencev.
Že pri umeščanju v prostor veljajo varnostne razdalje. Če kompostarna letno obdela 3000 ton ali več, mora biti ob gradnji od stanovanjskih in drugih občutljivih območij odmaknjena daleč proč – pri zaprtih sistemih najmanj 300 metrov, pri odprtih kompostnih kopah pa najmanj 500 metrov. Odmik se lahko skrajša le, če upravljavec dokaže, da s tehničnimi ukrepi emisije vonja tako zniža, da širjenje ne bo moteče – dokazovanje poteka z računalniškimi izračuni širjenja vonja, ki jih mora potrditi pristojni organ.
Večje kompostarne – tiste z vsaj 30 tisoč tonami letne zmogljivosti – morajo sprejemni in proizvodni del obratovati v podtlaku. To pomeni, da zrak ne uhaja nenadzorovano, ampak ga odsesajo in vodijo skozi naprave za čiščenje odpadnih plinov. Stavbe imajo hitra drsna vrata, ki se odpirajo le, ko je nujno – kot dodatno pregrado morajo uporabljati zračne zavese ali podobne rešitve, ki zmanjšujejo difuzne, "površinske" emisije. Okolica, po kateri se manipulira z materialom, mora biti utrjena (asfalt ali beton), da se prepreči ponikanje izcednih vod in raznašanje neprijetnih vonjav po tleh.
Najbolj intenziven del procesa – faza glavnega razkroja – mora biti v največji možni meri zaprt. To posebej velja za materiale, ki po naravi močno smrdijo. Pri napravah z vsaj 30 tonami na dan morata biti zalogovnik in faza razkroja zaprte izvedbe. Odpadni plini iz sprejemnih in proizvodnih delov ter iz zaprtih reaktorjev se odsesujejo v biofilter ali enakovredno čistilno tehnologijo. Zajem mora biti čim bliže izvoru, upravljanje biofiltrov pa po mednarodno priznanih smernicah (npr. VDI 3477), da so učinki preverljivo dobri. Tudi tam, kjer je kompostiranje dovoljeno na prostem, velja, da je to mogoče le za določene vrste biološko razgradljivih odpadkov in ob strogem upoštevanju "stanja tehnike" – pravilne mešanice z dovolj strukturnega materiala, primerne višine zasipnice in stalnega zračenja, predvsem pa brez dolgotrajnega "ležanja" materiala na prostem, kjer bi fermentacija ušla izpod nadzora.
To niso zgolj navodila na papirju – učinke je treba tudi izmeriti. Za velike naprave (10 tisoč ton na leto ali več) je predpisana mejna koncentracija vonja v očiščenih odpadnih plinih – 500 vonjskih enot na kubični meter. Poleg vonja se spremljajo še druge sestavine: celotni prah ne sme presegati 10 miligramov na kubični meter, skupne organske snovi (izražene kot celotni ogljik, brez metana) pa 50 miligramov na kubični meter. Da številke ne ostanejo mrtva črka na papirju, so enkrat letno obvezne meritve vonja z uveljavljenimi metodami, kar daje inšpekciji in lokalnim skupnostim vsaj osnovno zagotovilo, da se obrat res drži meja.
Zanimivo, kako je folk butast. Preseli se na deželo in pričakuje žvrgolenje ptičev in nek blažen mir! OK, tič nam žvrgoli in brenči vsak dan z neumnostmi, vonj parfumov dišavnnih smrekic, umetne vonjave in druga dišeča sranja imajo pa mnogo… ...prikaži večo bolj škodljive posledice za zdravje! Bravo, človeški IQ!
SDS, Smrdljivi Desnuharji Slovenije , največji smrad Slovenije že 30 let.
to zakonodajo bi morali ze davno sprejeti iz eu direktiv pa zaradi kmetov nismo. v belgiji pride poseben poklic z nosom preveriti. ampak tam ocitno zmorejo zgraditi cistilne sisteme. ori nas prasicja farma odpre okna in lahko crknes. ali pa… ...prikaži več tovarna barv. pac smo se vedno tretjerazredna drzava v urejanju rmtega podrocja. zrak iz farm se preko klime lahko filtrira.