Po rutinski operaciji je pristal na vozičku, potrebuje 24-urno nego

Ljubljančan Marijo Grbić bo ta mesec 31. rojstni dan praznoval na invalidskem vozičku. Nanj ga je, tako je prepričan skupaj s svojimi najbližjimi, priklenila zdravniška napaka, zato je zoper ljubljanski Klinični center in Zavarovalnico Generali, pri kateri ima ta zavarovano odgovornost, vložil odškodninsko tožbo v višini 411.040 evrov.

Rabi punco, ne mame

Leta 2020 so ga začele pestiti bolečine v hrbtenici, hoja pa je postajala nestabilna zaradi motenj v ravnotežju. Avgusta je prebolel pljučnico in težave so se še stopnjevale. Osebna zdravnica ga je poslala k nevrologu, ki je po magnetni resonanci glave postavil diagnozo: Arnold-Chiarijev sindrom tip I malformacija. Poenostavljeno povedano to pomeni, da je bil del lobanje premajhen za male možgane, ki nadzorujejo tudi ravnotežje, zato so se razširili navzdol v hrbtenični kanal.

"V kliničnem centru so svetovali operacijo, ki da ni zahtevna. Po posegu 8.aprila 2021 je bil Marijo v redu in rekli so, da ga bodo kmalu odpustili in poslali na rehabilitacijo v Laško. Toda njegovo stanje se je nenadoma poslabšalo," nam je pripovedovala njegova mama Rajka Grbić. "Iz različnih virov v bolnišnici sem izvedela, da naj bi bil kriv padec iz postelje. Prestal je še štiri operacije. Po drugi 27. aprila 2021 se je med obiskom moje sestre Ljubice začel dušiti, na usta mu je prišla pena, in morali so ga oživljati. Klicaril me je tudi ob treh zjutraj in tožil nad bolečinami, ki da jih ne more več prenašati. Vstala sem in hodila okrog bolnišnice, po cele noči sem stala spredaj, ker me niso spustili noter. Dovolilnice za obisk pa nisem vedno dobila niti med epidemijo covida-19, enkrat z obrazložitvijo, da Marijo ne rabi mame, ampak punco."

Na terapije v Zagreb in Beograd

Grbić je kar deset mesecev prebil v kliničnem centru, na Golniku in rehabilitacijskem inštitutu Soča, kamor se je vrnil še za deset mesecev. Ob vrnitvi domov praktično ni mogel govoriti, hrane še vedno ne more požirati, ponoči pa diha s pomočjo aparata. "Nego rabi 24 ur na dan. Na začetku je zanj skrbel mož Dragan, zdaj mu čez dan pomagata dva asistenta, ki ju plača država. Ponoči ob njem spi Dragan, za vsak slučaj, če bi se mu iz sapnika iztaknila kanila, na kar opozori aparat. Hranimo ga po injekciji v trebuh. Sam ne more hoditi, le če ga podpiramo, naredi nekaj korakov. Od operacij naprej ima tudi napade epilepsije," je nadaljevala Rajka.

Marijeva nega je družina finančno stisnila v kot: "Po desetih mesecih v Soči je bilo konec z brezplačnimi terapijami in ker smo želeli, da napreduje, smo ga peljali na polikliniko Glavić v Zagrebu. Iz naslova zdravljenja v tujini je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije plačal prve tri mesece nevroterapij, naslednjih sedem smo sami, po 18.000 evrov na mesec, v kar je bilo vključeno še prenočišče, a brez prehrane. Ko je denarja začelo zmanjkovati, smo ga preselili v rehabilitacijsko ordinacijo Drugi korak na Dedinju ter za dva meseca v Krapinske toplice. Tam smo plačevali 1000 evrov na mesec ter stanovanje in prehrano za dva asistenta."

Hodi v dve službi

Mariju so pomagale tudi matične celice, ki so mu jih vbrizgali na Dunaju. Prav zdaj bi moral še po drugo dozo, vendar njegova družina nima kje vzeti novih 12.000 evrov: "Z Draganom imava plači, kakršni pač sta, on je zaposlen pri gradbenem podjetju, jaz dopoldne delam v kuhinji v vrtcu, popoldne pa čistim stanovanja po blokih. Z Ljubico sva prodali hišo v Doboju, ki sva jo podedovali po očetu, prodala sem avto in vso zlatnino, vzela 20.000 evrov kredita in limit na računu povečala na 4000 evrov. V pravoslavni cerkvi so za nas zbrali 11.000 evrov, nekaj je primaknil Radio 1, odprt imamo tudi račun pri Rdečem križu, toda za terapije  nimamo več. Marijo tako v spremstvu asistenta hodi le na fitnes, da vsaj nekaj počne, kar pa ni ustrezna pomoč. Ker ni terapij, se mu je stanje že začelo slabšati, ko ob podpori naredi tistih nekaj korakov, noge vleče za sabo."

Grbićevi so tožbo vložili v prepričanju, da je bila storjena zdravniška napaka: "Tudi nevrokirurg v mariborskem kliničnem centru, ki smo ga zaprosili za drugo mnenje, je dejal, da posledice operacije ne bi smele biti takšne. Podobno so nam povedali v Zagrebu." Poleg tega je bil na dokumentaciji kot glavni operater naveden dr. Tomislav Felbabić, takrat še razmeroma neizkušen specializant, pomagal pa naj bi mu mentor prof. dr. Roman Bošnjak. Skratka: operacija naj bi bila izvedena nestrokovno.

Doma naj bi bil v petih dneh

Marijo je prejšnji petek pred ljubljansko okrožno sodnico Ksenijo Zeilhofer Orehek govoril le s težavo: "Zdravnik Tomislav Felbabić je dejal, da je operacija, ki naj ne bi bila nujna, vendar potrebna, rutinska in bom v petih dneh doma... Če bi vedel, kaj se mi bo zgodilo, bi šel raje v zapor kot v klinični center, tam bi imel vsaj dostojno življenje."

Tedanji predstojnik nevrokirurškega oddelka Bošnjak je zanikal, da bi operacijo opravil Felbabić: "Ko sem na dan operacije videl, da ima pacient močan vrat, zaradi česar se tkivo težje razmakne, sem ocenil, da je to bolj poseg za profesorja kot specializanta."

Grbića je v kliničnem centru prvi obravnaval Felbabić, zdaj že specialist nevrokirurgije: "Po zdravniškem posvetu smo se odločili za slikanje vratu in mu svetovali operacijo." Marija so v bolnišnico sprejeli 7. aprila, Felbabić pa mu je po svojih besedah dal podpisati privolitev v poseg in mu pojasnil možne zaplete, okužbo, krvavitev, vrtoglavico, tetraparezo, smrt: "Nisem mu omenjal, da bo poseg potekal brez težav, ker se tega ne da napovedati."

Prodala bi tudi srce

Potrdil je tudi, da naj bi po prvotnem načrtu res sam opravil poseg, vendar ga je zavoljo Grbićevega močnega vratu zamenjal Bošnjak. Ko se je Mariju čez nekaj dni začelo stanje slabšati, se je posvetoval z drugimi zdravniki. "Za poslabšanje smo sumili okužbo in naredili test za meningitis, ki pa je bil negativen."

Sojenje se bo nadaljevalo ta teden. "Zase nočem niti centa, rada bi le, da Marijo nadaljuje s terapijami in stopi na noge, postane samostojen. Ne bom odnehala, pa če prodam ledvico. Tudi srce bi prodala," je zaključila Rajka, ki upa, da bodo njenega sina nazadnje le sprejeli nazaj v Sočo. "Papirje sem že oddala."