Na Krasu, v vasici Prelože pri Lokvi, živi 95-letna Francka Mljač – ena izmed najstarejših aktivnih kmetic v Evropi. Njeno življenje je že skoraj stoletje tesno prepleteno z zemljo, ki jo obdeluje. Kmetuje že od sedmega leta, mama pa ji je vedno govorila, da ima poseben dar za zemljo in kmetovanje.
Čeprav je njen korak danes počasen, saj se mora ob vsakem koraku opreti na palico, se Francka še vedno prav vsak dan poda na svojo njivo, kjer opravlja svoj poklic – sadi, zaliva in pobira pridelke. Kar prinese domov konec tedna, poskuša prodati v sosednji vasi na tržnici, ostanek pa brez pomisleka razdeli. In tako je že vsaj 70 let.
Je velik navdih za mnoge – in tako ni čudno, da je Francka najbolj fotografirana kmetica v Evropi. A njena zgodba ni le pripoved o delu in vztrajnosti, ampak tudi o preživetju in neuničljivi volji do življenja. Preživela je sedem bratov in sester, moža in celo dva svoja otroka. Kljub najtežjim udarcem pa ostaja svetla, polna upanja in zaupanja v dobroto.
Zato smo se k njej odpravili po modre nasvete in življenjske lekcije. Ko smo pripeli na njeno njivo, smo jo zalotili med delom in popevanjem slovenskih narodnih pesmi.
Gospa Francka, kako lepo prepevate! Ali med delom velikokrat pojete in si tako krajšate čas?
Da, veliko prepevam. Tako ostajam mladostna. Moje srce je še vedno mlado, v srcu se počutim še zmeraj mlada. Včasih pa sem pela še več. Veste, jaz sem še iz tiste generacije, ko se je veliko pelo. Danes se ne več. Zato se je veliko slovenskih narodnih pesmi tudi pozabilo – pesmi moraš prepevati, da si jih zapomniš, drugače jih pozabiš. Naše slovenske pesmi pa so vse tako lepe, res, od prve do zadnje. Vi ste Štajerka, kajne? Poznate pesem Gremo na Štajersko? Ta je lepa, dajva jo zapeti (zapojeva).
No, to sva pa res lepo zapeli. Bi lahko šli kdaj skupaj na veselico – vitalnosti vam res ne manjka. Kaj je vaša skrivnost, da ostajate tako polna energije?
Nasmejana sem se rodila. Volja do življenja mi je prirojena. Že od malega sem veselega značaja. Moj oče mi je vsak rojstni dan voščil, "da bi bila zmeraj tako vesela". Nikoli nisem nikomur želela slabega. Nikoli nisem razumela, kako pravzaprav zmorejo ljudje drugemu želeti slabo. Moje srce ni bilo nikoli hudobno, ampak zmeraj veselo. In zmeraj sem nasmejana. Če si takšen nasmejan, se ti tudi ni treba vsega bati. Pa ljudje se tebe ne bojijo, ampak so zmeraj veseli, da te vidijo. Ampak tako moraš biti rojen – v starejši dobi se tega človek ne more naučiti.
Ste si kdaj želeli početi kaj drugega kot pa kmetovati?
Kmetujem že vse življenje. Sem pa se v Lokvi tri leta učila za moško žnidarco.
Žnidarco? Kaj pa je to?
Šivilja. Moj tast je bil krojač, pa sem se odločila, da se bom za to izučila. Ampak na koncu sem šivala samo za domače. Sem pa ta tri leta šolanja vsak dan ob pol enajstih iz Lokve šla v Prelože, da sva imela z možem skupaj kosilo. Pravzaprav sem tekla – kaj pa je takrat bilo to zame, teči od Lokve do Prelož (dober kilometer, op. a.).
Ko se spominjate moža, je jasno, da vama je uspelo graditi nekaj trdnega. Koliko časa sta bila poročena – in kaj bi rekli, da je ključ do zakona, ki zdrži desetletja?
Poročena sva bila od 13. marca 1948, zapustil pa me je pred 20 leti – zdaj pa izračunaj. V zakonu pa je najpomembnejša potrpežljivost. V vsakem zakonu pridejo ovire – velike ali majhne. In če se o njih ne znaš pogovoriti, je težko iti naprej. Zelo težko je, če imaš partnerja, s katerim se ne moreš pogovoriti, ali če vsak vleče na svojo stran. V zakonu morata vleči skupaj, ne drug proti drugemu. Nekdo pač mora popustiti. Sporazum mora vedno biti na prvem mestu. Če eden ne popusti, je zmeraj prerekanje pri hiši in je težko.
S svojo delavnostjo in veselim odnosom ste navdušili že marsikoga. Fotografi vas že leta spremljajo pri delu – vaše fotografije so potovale po vsej Sloveniji in celo po svetu. Pred kratkim vas je fotografiral celo znani avstralski fotograf Josh Ball in takrat ste postali prava zvezda tudi na internetu, zdaj pa bo o vas nastal še dokumentarni film. Vaše modrosti lahko spremljamo tudi na "vašem" Instagramu in na Facebooku vnukinje Matejči Šajnam. Ste si kdaj predstavljali, da boste postali tako prepoznavni in popularni? Kako sami gledate na to?
Ne vem, kaj je internet. Glede tega, da sem pa popularna, pa ... Je lepo videti, da je popularen kmet. Pravilno je, da je popularno nekaj, kar je resnično – pristno. Pomembno je, da ljudje po svetu vidijo, da preprostost še obstaja – da je resnično življenje lahko tudi skromno, a bogato.
Na vaši njivi ni plevela, zelo lepo imate urejeno.
Njivo je treba neprestano negovati in odstranjevati plevel. Tudi zaseješ lahko njivo le, če na njej ni plevela. Vedno, ko stopim na njivo, najprej počistim plevel tam, kjer bom tisti dan delala. Če malo po malo ne uničuješ plevela, nastane tisoče semen, ki jih je zelo težko uničiti. Danes poskušajo marsikje to rešiti z raznimi strupi, a s tem delajo še večjo škodo. Semena s strupom ne uničiš – uničiš pa rastlino. Tako ne prideš nikamor. Bolje kot s strupi je plevel uničiti tako, da na njivo posadimo ajdo. Ajda namreč iz svojih korenin in razpadajočih rastlinskih ostankov sprošča nekatere snovi, ki zavirajo kalitev in rast plevelov. To pomeni, da deluje skoraj kot naravni herbicid. Si pa mislim, da bi danes več ljudi kmetovalo, če ne bi prišle divje svinje in potem vsega uničile. Če jaz ne bi imela njive tako zagrajene, ne bi imelo moje kmetovanje nobenega smisla. Je pa res lepa njiva, ja. Škoda, da nimam več 80 let, da bi lahko še več delala.
Ko govorite o divjih živalih in težavah, ki jih imate danes, se sprašujem – kako pa je bilo včasih? So bile razmere za kmetovanje lažje ali težje, kot so danes?
Včasih so bile slabe zime, bilo je ogromno snega. Več zim je bilo slabih kot dobrih. Ko sem bila še otrok, so bile zime ostre, mraz je grizel v kosti, snežni zameti pa so nas pogosto odrezali od sveta. Pa kakšne burje so bile! Spomnim se, da sem eno leto več kot en mesec morala v vodnjaku razbijati led, da sem prišla do vode, ker je bilo vse zamrznjeno. Dandanes je vse drugače. Že zadnjih nekaj let je vreme drugačno, zime so bolj blage, bolj je toplo. Pa dandanes znajo napovedati vreme – vse vedo, kako bo v naslednjih dneh! Tega včasih ni bilo. Pa brez traktorjev in drugih strojev je tudi bilo težje.
Se vam kdaj zgodi, da si rečete – po vseh teh letih pa imam dovolj dela, danes bom pa samo počivala?
Ne, saj imam veselje do dela. Nimam potrebe po tem, da delam – ni tako, da drugače ne bi imela za jesti. Marsikdo mi reče, da sem prestara, da bi še delala. Ampak če še lahko, zakaj ne bi? Žene me strast. Ne bi mogla živeti sama s sabo, če bi bila lena in samo ležala. Če nimaš veselja do dela, ne prideš prav nikamor. Delavnosti me je naučila mama že, ko sem bila zelo mala deklica. Ko je videla, da imam veselje do dela na njivi, mi je zaupala najrazličnejša opravila – s tem pa sem dobila le še več veselja. Še kosilo sem pojedla zelo hitro, da sem lahko čim prej šla nazaj na njivo delat. Takšnemu, ki je navajen delati, je težko biti notri v hiši. Vem, da sem ena redkih, ki pri 95 letih še dela na njivi – a jaz imam res voljo do tega. Tako lepo je videti obdelane njive. Zmeraj si najdem delo, nikoli mi ni dolgčas. Saj ko si kmet, imaš vedno kaj za početi. Imam tudi kokoši, druge živine pa več ne, včasih sem imela še krave. Dopoldne grem na njivo, potem malo počivat, popoldne pa nazaj na njivo. In to vsak dan. Kar vprašajte mojo vnukinjo. Vedno, ko pride, me najde v delu – ali na njivi ali po hiši ... No, čeprav čistiti po hiši ne zmorem več, le tla še lahko pobrišem. Moje telo več ne dopušča napornega dela. Nedavno sem tudi zadnjič pokosila. Sem pokosila vso travo, potem pa sem rekla: "Zbogom kosa, midve sva zaključili." Tudi delati na njivi počasi ne bom mogla več. Že deset let več ne bi mogla, če ne bi bilo samokolnic in traktorja. Je težko delati in nositi vse poljščine, ko pa komaj nosim palici, s katerima hodim. Ni enostavno, veste, na stara leta živeti sama. Sama živim že 20 let, odkar mi je umrl mož. Ni enostavno biti sam. Zelo moram paziti, da ne padem. Če padem po tleh, ne zmorem več vstati. Se ne zmorem več obrniti na kolena. Moram počakati na vnukinjo, da pride do mene in me dvigne. Pa ponoči ne spim več. Samo še počivam. Ko sem bila mlada, pa bi samo spala, če bi le imela več časa na razpolago.
Je delavnost najbolj pomembna stvar, ki ste se jo naučili od svoje mame? Kaj je tisto najlepše, kar vam je mama zapustila – ne v materialnem smislu, ampak v življenjskih vrednotah?
Poleg delavnosti me je naučila še spoštovanja do življenja, odločnosti, da ne obupam, da ne izgubljam časa s površinskimi stvarmi in da berem. Moja mama je rodila 11 otrok. Sedem pup in štiri fante. Očetu je jasno rekla, da naj premisli, koliko otrok bo naredil, ker ona ne bo nobenega zavrgla, ampak bo vse obdržala. Pa jih je naredil veliko, saj je imel rad otroke – in vsi mi smo imeli radi njega. Bil je prav rojen za otroke. Pa vsem nas je vedno hvalil. Mama pa je veliko brala in zato je tudi veliko vedela. Tudi ti, pupa, veliko beri, drugače ne boš nič vedela. Ne glej televizije, to vrzi proč. Jaz samo berem, nimam niti televizije niti radia. Berem pa verske revije in knjige, ker je v takšnih delih bolj poglobljena vsebina. Je pa res, da zadnje čase ne berem več toliko, kot sem včasih, ker je moje telo utrujeno, in zadnje čase počivam, namesto da berem. Sem pa stvari, ki me zanimajo, prebrala tudi po trikrat v življenju. Recimo kakšna dela naših vernih pisateljev. Pa zelo rada berem Ivana Sivca. Ga poznate? Rojen je leta 1949, napisal je 195 knjig, pisal je že kot otrok, pa še zdaj piše. Se mi je sestra vedno delala norca, da ga tako rada berem. Danes pa nihče več ne bere. Svet je drugačen, je televizija, vse predstavijo na hitro, nič več ni poglobljeno. Televizija, telefoni ... to je vse čas, vržen proč. Od tega nimaš nič, prav nič. To je danes velika bolezen mladine. Neprestano imajo v rokah telefone, zaradi njih so vedno zamišljeni, niso več prisotni tukaj in zdaj, kar postaja tudi nevarno – zaradi tega se dogajajo tudi nesreče. Pametni so tisti starši, ki svojim otrokom ne dovolijo uporabe telefonov. Naj starši mladini dajo druge stvari, s katerimi se bodo ukvarjali. Je pa res, da je to težko, če vsi drugi imajo, da ti svojemu otroku ne bi pustil tega.
Kaj bi svetovali mladim? Imate zanje kakšen zemljevid do poti do sreče?
Ali ste tudi vi obkroženi z veliko dobrimi ljudmi? Ob takšni dobri energiji, kot jo oddajate, ne dvomim, da imate veliko prijateljev.
Da. Imam družino – pa veliko dobrih ljudi je v naši vasi. Je pa tako, da se sama nisem nikoli nič preveč zanimala za druge. Vsak ve zase, kako in kaj. Nikoli nisem obrekovala ali bila zavistna. Če o človeku nimaš povedati ničesar lepega, je bolje, da ostaneš tiho. Če lahko – ljudem pomagaj. Če ne – jih pusti pri miru. Kar imaš odveč, podari. Vsakega pa lepo pozdravi – vedno. Pa po sporu nikoli ne gojiti jeze oziroma jo držati v sebi. Takoj drugi dan se moraš s tistim, s katerim si se sprl, pogovoriti, da lahko greš naprej z življenjem. Če v srcu nimaš nečesa, kar te peče in boli, si lahko vedno nasmejan. Je pa kdaj težko preboleti nekatere stvari, ki te grizejo in bolijo. A je treba. Preboleti in iti naprej s časom – čeprav bi vsi raje videli, da bi bilo drugače. Ni vedno lepo stanje. Pomembno je tudi upanje, da bo boljše, ne glede na to, kako je trenutno. Včasih so ljudje imeli dosti več upanja, ker so si med seboj pomagali. Danes pa gleda vsak zase.
Psička Fendi, vnukinja Matejči Šajnam in Francka Mljač.
Na kaj ste v svojem življenju najbolj ponosni?
Na nič. Na nobeno stvar nisem ponosna. Nikoli se nisem počutila kot nekaj več, zmeraj sem bila nizko na tleh. Nisem ena tistih, ki hrepenijo. Recimo glede dela na njivi – lepo je videti, da kakšna zelenjava lepo raste, da uspe. Ampak na to nisem ponosna. Sem zadovoljna. Hvaležna. Najbolj je pomembno, da si hvaležen. Jaz se bogu zahvaljujem vsak dan. Zahvalim se, da sem lahko v enem dnevu toliko postorila na njivi. Da sem srečala prijatelja. V teh letih sem hvaležna, da še vstanem, če padem. Če si hvaležen, si na koncu vesel.
Bi rekli, da vam takšna pozitivna naravnanost pomaga tudi pri sprejemanju minljivosti – tega, da nas nekoč več ne bo?
Morda me jutri ne bo več, to moram pričakovati. Nismo večni, nekoč bomo morali na oni svet. Je pa tako, da me še prav nič ne mika tja. Čeprav imam skoraj 100 let, bi rekla, da je življenje prekratko. Tisti, ki rad dela, ne more v enem življenju postoriti vsega, kar bi želel.
mislim da tako dolgo živi predvsem zato ker nikoli ni bila v smrdljivi partiji
Končno en lep in spodbuden članek, ne pa samo neko strašenje in napihovanje novic!!! Gospe pa kapo dol in še na mnoga leta.
Svaka ji čast