Letos enega od festivalov, Bluesland, prvič organizirate v Ljubljani. Zakaj in zakaj na gradu, ki je relativno majhno prizorišče? Koliko obiskovalcev pravzaprav sploh sprejme?
Po požarnem načrtu je uradna številka 1.060. Prostora je sicer več. A zaradi enega samega vhoda oziroma izhoda, ki je dokaj ozek, je to maksimalna številka. Zakaj grad? Ker se nam zdi odlična, butična lokacija, kjer lahko obiskovalcem poleg glasbenega programa ponudiš tudi nekaj več.
Najbrž predvidevate, da bo festival rasel, čez kakšno leto bo torej zanimanje zanj večje …
Ja, prepričan sem, da bo. Mi kot lokacijo za ta projekt poleg ljubljanskega gradu vidimo Križanke, ki sprejmejo dvakrat toliko ljudi. In pri tej številki bi se tudi ustavili. Ne želimo delati nekega množičnega spektakla.
Predvidevam, da vsak festival, ki se začne znova, sprva prinaša izgubo. Koliko časa traja, da se festival 'prime'? Kdaj pričakujete, da bo Bluesland začel delati dobiček?
Načeloma to drži. Toda Blueslanda ne vidimo kot začetek, gradimo ga na ruševinah festivala MotörCity. Po prodaji vstopnic sodeč mislim, da izgube ne bo. Je pa pri Blueslandu dejstvo, da tudi če ga razprodamo, velikanskega dobička ne bo. Zaslužili bomo kvečjemu za ene počitnice.
Gre pač bolj za entuziastično zgodbo kot pa uspešen poslovni model. Vstopnic je malo, nastopajoči so dragi, in ko pokriješ še vse ostale stroške, ostane zelo malo dobička. Če ne bi imel ostalih festivalov, od tega ne bi mogel živeti, tudi če bi ga povsem razprodali.
Pa bo razprodan?
Ne upam si napovedati, ker je 'last minute' prodaja zelo dobra, vendar mislim, da povsem razprodan ne bo. Nekaj takega smo pričakovali. Namreč, da se bo glavna prodaja odvila v zadnjih dneh. Ljudje se v zadnjem trenutku odločajo, ali pojdejo na grad ali ne. Ne gre za načrtovanje vnaprej, kot je to pri festivalu Metaldays.
So torej ciljna publika predvsem Slovenci?
Ciljna publika so vsi, ki želijo poslušati dobro blues glasbo. Bo pa med obiskovalci zelo veliko tujcev, česar nismo pričakovali. Pridejo iz Rusije, Katarja, Nove Zelandije, Izraela, Srbije, Velike Britanije, vseh sosednjih držav.
So to turisti, ki so na dopustu v Sloveniji, ali pridejo ljudje načrtno na festival?
Dobro vprašanje, a nanj nimam odgovora. Ko bo konec, bomo morda naredili anketo, da to ugotovimo.
Koliko pa vlagate v promocijo?
Veliko.
Festival Metaldays je recimo že nekaj let zapored razprodan. Sploh še potrebuje promocijo?
Dogodek promocijo potrebuje ravno tako kot takrat, ko ni bil razprodan. Če tega ne bi počeli, bi sicer privarčevali denar, ki ga v enem letu vložimo v oglaševanje, a bi se zgodba hitro začela sesuvati. Najkasneje v treh letih bi morali v promocijo vložiti ves prihranek, ki smo ga s tem ustvarili.
To bi imelo smisel, če bi sklenili, da bomo festival delali še dve leti, nato pa nikoli več. Toliko časa je še mogoče živeti na račun ugleda iz preteklosti in obenem nekaj prihraniti. Če pa želiš zgodbo nadaljevati, razprodan dogodek ne pomeni nič. Prav nasprotno. Razprodan festival je lahko celo slaba popotnica. Sploh če je razprodan zelo hitro.
Zakaj?
Če svoje zgodbe ne 'prodajaš' ves čas, bo prej ali slej umrla. Prodal si vstopnice za dogodek naslednje leto, in če se do takrat nič ne dogaja, ti za promocijo festivala naslednje leto zmanjka ravno ta čas, ki bi ga s prodajanjem vstopnic v tem obdobju lahko porabil tudi za oglaševanje. Ni namreč nujno, da bodo vsi, ki so letos prišli, kupili vstopnico za dogodek naslednje leto.
Prav tako ni dobro, da imaš na festivalu vedno iste goste. Ti pričakujejo vedno iste bende in na splošno čim manj sprememb.
Zanimivo. Predvideval bi, da človek, ki pride večkrat, vedno pričakuje nekaj novega, neko nadgradnjo …
Ne, ravno obratno. Prav zato je zelo pomembno, da dogodke promoviramo ves čas, da obdržimo polovico starih gostov, druga polovica pa se zamenja. To je recept za dolgoročen uspeh.
Oglašujete v paketu ali vsakega posebej?
Vsakega posebej. Dogodki so žanrsko tako različni, da formule za en festival ni mogoče prenesti na drugega. Metaldays in Winter Days of Metal sta sorodna in ta dva oglašujemo skupaj. Ostali so vsak svoja zgodba, vsako poskušamo prodajati na svoj način.
Okoli 200 tisoč evrov vložimo v promocijo vseh festivalov. Pri čemer bi rad podaril, da gre pri tem tudi za promocijo kraja, regije in države. Nikjer namreč ne oglašujemo samo festivala, pač pa prodajamo počitnice in vse tisto, kar lahko še počneš med in po festivalu.
Ali na tem področju sodelujte tudi z državo oziroma Slovensko turistično organizacijo?
Ne. Ta komunikacija je zelo slaba.
Po naših informacijah v Sloveniji ne obstaja nobena zasebna organizacija ali podjetje, ki bi v državi zagotovila več nočitev turistov kot mi.
Pred nekaj leti smo se zato oglasili pri pristojnih turističnih institucijah, kjer smo jim predstavili naše številke, in jih prosili za podporo oziroma sodelovanje. Odgovor je bil, da ne bo šlo, češ da turizem ni naš glavni posel in da so nočitve turistov, ki jih ustvarimo, le posledica festivalov. Poleg tega bi morali biti registrirani kot zavod ali nevladna organizacija, ne pa d. o. o.
Spomnim se, kako se je država ob evropskem prvenstvu v košarki v Ljubljani hvalila, da so s tem ustvarili tri tisoč nočitev. To je smešno. Mi jih samo na festivalu Metaldays naredimo 50 tisoč, če prištejem še ostale festivale, se lahko pogovarjamo o številki sto tisoč in več na sezono.
Koliko je torej vseh obiskovalcev vaših festivalov skupaj?
Na Metaldays imamo 12 tisoč gostov, če prištejemo še izvajalce, goste in nas, ki tam delamo, pridemo na do številke 14 tisoč. Na festivalu Punk Rock Holiday je okoli šest tisoč ljudi, na Overjam Reggae letos predvidevamo okoli pet tisoč obiskovalcev, Winter Days of Metal okoli tisoč in Bluesland kakšnih 800.
Koliko od tega je tujcev?
Približno 70 odstotkov, na Punk Rock Holidays še več.
Nam se, hvalabogu, to še ni zgodilo, zato lahko povem le svoje mnenje, ne pa izkušenj.
Na tem področju se mi zdi pomembno, da 'hraniš' mlajšo generacijo. Ne glede na dejstvo, da je nek dogodek uspel, se je treba zavedati, da gre pri obiskovalcih za specifično skupino, ki ji je bil ta dogodek v tistem trenutku zanimiv. Ta skupina bo v takšni obliki obstajala še naslednjih nekaj let, nato pa bo začela razpadati, ljudje pač odrastejo, dobijo otroke, začne jih zanimati nekaj drugega … Če torej dogodka ne gradiš tudi za druge skupine ljudi, bo prej ali slej zamrl.
Ne glede na to, da so metalci zelo lojalna publika, če recimo govoriva o Metaldays?
Lojalnost s tem ni povezana. Mi smo to začutili pred nekaj leti, ko se nam je demografija obiskovalcev popolnoma spremenila. Vedno smo imeli 60 odstotkov gostov, ki so se vračali, in 40 odstotkov novih obiskovalcev. Pred dvema letoma so se številke obrnile tako, da je novih gostov 70 odstotkov, starih pa 30.
Danes je publika bistveno mlajša, pričakovanja so povsem drugačna. Pred desetimi leti nam recimo na prizorišču ni bilo treba početi polovice stvari, ki jih počnemo danes. Če malo karikiram, so bili včasih ljudje tam pripravljeni živeti tudi v blatu, le da so imeli dobre bende in pijačo. Danes ni več tako.
Znana imena bendov torej niso dovolj, da bi pritegnili turiste?
Metaldays je za evropske razmere majhen festival. Skoraj nemogoče je, da bi imeli pri nas nastopajoče, ki bi bili za povprečnega nemškega metalca dovolj zanimivi, da bi ga privabili v Tolmin. V okolici svojega doma ima namreč pet festivalov s takšnim ali celo boljšim seznamom bendov, kot ga imamo mi.
Mi zato že ves čas ponujamo paket, ki ga drugi festivali nimajo. Gre za koncept počitnic in solidnih bendov, ki si jih lahko z našim številom obiskovalcev privoščimo. Pri nas ne nastopajo najbolj zveneča metalska imena, pač pa načrtno izberemo tudi mlajše bende, ki so obetavni in takšne, ki jih ne vidiš pogosto.
Obisk torej ne temelji le na bendih, pač pa na neki zdravi kombinaciji vsega, kar lahko festival ponudi.
V jedru ekipe nas je šest, še pet je zunanjih sodelavcev. Nato pa na prizorišču odvisno od festivala: Na Metaldays nas je 450, na Punk Rock Holidays okoli 250 …
Veliko pozornosti na festivalih posvečate ekologiji …
Ja, ekologija nam veliko pomeni. Dejstvo je, da zakonodaja ne zahteva ničesar od tega, kar mi počnemo. Vidim pa, da ima to smisel, ker se vsi trendi premikajo v smer, po kateri gremo mi.
Ko smo mi prenehali uporabljati plastiko, so nas vsi čudno gledali. Zdaj počasi prihajamo do točke, kjer bo to država prepovedala.
Koliko so zaradi tega stroški višji?
Stroški so zaradi tega velikanski. Izračunal sem, da bi si lahko s tem denarjem kupil dve hiši, eno v Ljubljani, drugo nekje na obrobju.
Ko smo se leta 2015 želeli na naših festivalih znebiti plastike in uvesti biorazgradljive kozarce, so imeli pivovarji in ostali ponudniki pijač le plastične kozarce. S takratnim dobaviteljem smo se dogovorili, da nam denar, ki bi ga sicer namenili za kozarce, da za nakup biorazgradljivih. Mi smo takrat za te kozarce poleg tega zneska še plačali dodatnih 45 tisoč evrov.
Hladen tuš pa smo doživeli, ko je prišel račun tolminske komunale. Nihče namreč ni razmišljal o tem, da je odvoz biorazgradljivih odpadkov skoraj štirikrat dražji od navadnih. Po eni strani država spodbuja, da živiš ekološko, po drugi pa te lupijo, ker želiš ekološko živeti.
Ko ste lani po koncu Metaldays potegnili črto, kolikšni so bili stroški festivala?
Okoli 1,5 milijona evrov.
Ogromno. 1.400 sodov po 50 litrov.
Koliko časa vnaprej je treba rezervirati nastopajoče?
Glavna festivalska imena je treba rezervirati kakšno leto in pol vnaprej. Zdaj imam za leto 2020 nekaj bendov že potrjenih, z nekaterimi se pogovarjam za leto 2021.
So ta glavna imena festivalov zvezde tudi, ko gre za zahteve, ki jih postavljajo?
Nekateri so, večina pa niti ne. Imamo pa mi zelo visok standard in mislim, da se člani bandov pri nas zelo dobro počutijo. Pri vsem tem ni nobenih presenečenj. Vse je vnaprej dogovorjeno, vse je na papirju. Ne more nekdo priti sem in se začeti sprenevedati.
Kakšne pa so po navadi zahteve teh skupin? So kakšne nenavadne želje?
Treba se je zavedati, da ko gre band ta turnejo, jih eno leto ni doma. Prizorišče nastopa je tisti dan njegova hiša in poskusi živeti tako, kot živi doma. Če nekdo doma pije samo vodo Evian, ohlajeno na osem stopinj, jo bo pač dobil.
Kakšnih ekstremnih zahtev nismo imeli. Spomnim se riderja* skupine Motorhead, takrat je bil Lemmy še živ. Začel se je z velikimi odebeljenimi črkami, da mora biti kajenje dovoljenj povsod, in ves čas.
Na festivalu sicer ne gre za uresničevanje želja zvezdnikov. Mi jim ponudimo, kar pač lahko. Če si nekdo zaželi posebnega kuharja, mu povemo, da za to nimamo pogojev. Sporočimo jim, kakšna je naša ponudba, damo pa jim tudi možnost, da jih, če govoriva o hrani, peljemo kam drugam. Običajno so vsi zadovoljni.
Krilatica seks, droge in rokenrol torej ni več tako aktualna, kot je bila včasih?
Dejstvo je, da imaš tudi danes razvratne bande prav tako kot nekoč. Le veliko bolj pazljivi so postali, saj si lahko kariero uničijo veliko hitreje.
Danes zvezdniki živijo svoje življenje veliko bolj javno kot nekoč. V nekaj sekundah lahko pristaneš na družabnih omrežjih in takoj vsi o tebi vse vedo. V preteklosti je bila okoli teh ljudi vedno neka mistika. Ti si si moral predstavljati, kako živijo.
Poleg tega danes praktično nič ni več dovolj politično korektno. Karkoli rečeš, bo nekdo užaljen. Nekoč je bilo kul, da je bil bend v zaodrju zadrogiran, pred vrati pa so čakale tri ženske. Danes bi tam gotovo stala še skupina feministk, naslednji dan bi te linčale pa v časopisih.
Za Bluesland jih izberem jaz, prav tako sestavim seznam za glavni oder na Metaldays, za ostale bande poskrbijo sodelavci.
Ste vse bande, ki jih izberete, pred tem že slišali v živo?
V živo vseh nisem slišal. Poznam pa vse, zelo intenzivno spremljam sceno in bande, za katere predvidevam, da bodo čez kakšno leto zrasli. Lani smo recimo bili prvi festival v Evropi, ki je z Nove Zelandije pripeljal Alien Weaponry, že nekaj časa spremljam band Jinjer, pa sem moral čakati do lanskega leta, da sem jih lahko dal na seznam.
Kateri žanr na Metaldays najbolj vžge? Stara šola, ali recimo kaj bolj sodobnega, kot Dream Theater, ki so eni od letošnjih nosilcev festivala?
Trudimo se, da ponudimo nekaj za vsakega. Pri mladih sta zelo priljubljena metalcore in folk metal. To sta dva žanra, ki sta tudi najbolj primerna za zabavo. Ker ste že omenjali Dream Theater … To je fantastičen band, a hkrati band, pri katerem dvakrat razmisliš, ali ga boš uvrstil na seznam nastopajočih. Zakaj? Ne naredijo žura in prodaja piva se praktično ustavi. Ljudje tam stojijo in gledajo. Prav zanimivo je opazovati, kako se ta zvrst glasbe povsem drugače konzumira.
Kaj je tisto, kar pri bendih iščete? Glasbena kvaliteta? Energija? Dober frontman? Mix vsega?
Za mešanico gre. Nekatere nastopajoče pripeljem, ker vem, da so popularni in bo zaradi njih prišlo veliko ljudi, druge zato, ker sklepaš, da bodo nekoč popularni, tretje zato, ker imajo dober odrski nastop in bodo naredili žur … Če govoriva o Metaldays, je zanimivo, da na seznam uvrstim najmanj tistih bandov, ki so meni najbolj všeč. Ravno nasprotno pa velja recimo za festival Bluesland.
Tudi sami ste glasbenik. Vam izkušnje, poznanstva pri organizaciji festivalov pridejo kaj prav na vaši glasbeni poti?
Ja, pomaga. V smislu, da veš, kaj je treba narediti in česa ne. Seveda, če bi tukaj obstajala neka formula, bi imeli na vsakem koraku zvezdnike.
Pomagajo lahko tudi ljudje iz tvojega poslovnega sveta, a zavedati se moraš, da bodo zahtevali protiuslugo. To pač ni enosmerna cesta. Včasih to stane več, kot iz tega dobiš.
Na katerem koncertu ste bili nazadnje in kdaj?
Ravno sem se vrnil s Holland International Blues Festivala. Nastopali so Gary Clark Jr., Eric Gales, Lynyrd Skynyrd …
Vas nastopajoči na teh koncertih sploh še kaj presenetijo?
Ja, se zgodi. Ravno Gary Clark Jr. je bil fantastičen, eden boljših nastopov, kar sem jih videl v zadnjih desetih letih. Frajer ima v sebi nekaj posebnega, nekaj, česar na blues sceni že dolgo nismo videli. Ne le, da je odličen glasbenik, ima tudi fantastičen nastop, skratka nekaj je na njem.
Katera pa je bila zadnja plošča, ki ste jo kupili?
Mislim, da sem skupaj kupil zadnje plošče Rival Sons, Garyja Clarka Jr. in Walterja Trouta.
Družabna omrežja so nam zelo pomembna, že pred leti smo namreč ugotovili, da se je praktično vsa komunikacija preselila tja. Letos nismo recimo niti evra porabili za promocijo v tiskanih revijah in je učinek veliko boljši.
Jaz na to gledam tako, kot bi imel v Dalmaciji hišo in bi ljudem oddajal apartmaje. Biti moraš dober gostitelj. Podobno je na naših festivalih. To so naših gosti in veliko jih je. Zato sem tudi sam zelo aktiven na družabnih omrežjih, ljudem odgovarjam na vprašanja, pojasnjujem … Kar ljudje predlagajo in so predlogi smiselni, poskušamo v čim večji meri uresničiti.
Cel kup festivalov je v zadnjih letih zraslo po Sloveniji, veliko jih je tudi propadlo. So vaši uspešni, ker so nišni, ker imajo koncept, neko rdečo žanrsko nit? Kje je recept za uspeh?
Mi vemo, kje smo bili, kje smo in kam želimo s festivali priti. To je edini razlog, da zadeva deluje. Če si organizatorji festivalov teh mejnikov ne postavijo, jim morda lahko uspe, ker so ob pravem času na pravem mestu, vprašanje pa je, ali se bo zadeva ohranila pri življenju dolgoročno.
Vam pa ne uspe vedno v prvem poskusu … MotörCity festival v Tolminu ste recimo ukinili. Kaj je šlo v tem primeru narobe?
MotörCity je zgodba, ki sem jo gledal preveč romantično. Mislil sem, da obstaja neka povezava med motorističnim svetom in bluesom, a sem ugotovil, da se motim. Motoristi želijo slišati band, ki igra znane priredbe, na odru gledati striptizete, tam v nekem vogalu pa se mora vrteti odojek. S tem seveda ni nič narobe.
Po drugi strani pa tisti, ki bi prišli poslušat glasbo, niso prišli ravno zaradi tega, kar sem zgoraj naštel. Nobena stran torej ni bila zadovoljna. Zato smo se odločili, da samo blues glasbo preselimo na ljubljanski grad in festival pošljemo na novo pot z novim imenom.
* Seznam zahtev, ki jih glasbenik postavi organizatorju.
69€ za enodnevni blues oz. 149€ za tridnevno karto. Halo, saj nimamo nemških plač. Ga ni koncerta, da bi toliko plačal.
Ja,kolikor razumem,človek organizira nekaj,kar mu že leta prinaša dobiček (sicer bi po par poskusih obupal),zdaj pa bilo normalno,da mu še država subvencionira njegovo organizacijo-kot bi obrtnik, ki se je odločil za to pot,pričakoval,da mu država plačuje delavce,ki so pri njem zaposleni.
Od kdaj se spanje v šotorih obravnava kot nočitve, ki bi zanimale turistične organizacije ali državo?