Slovenija > Intervjuji
13211 ogledov

Jure Košir: Ko gre Američan od doma, mu rečejo naj gre po zmago, Slovencu pa naj bo previden

Jure Košir
1/4
Saša Despot
Začnimo za spremembo pri koncu. Z dogodkom, ki dokazuje, da je Jure Košir še vedno eden bolj prepoznavnih smučarjev pri nas in športnikov, zaradi katerega se damam še vedno zašibijo kolena. Ko sva po opravljenem intervjuju odšla do blagajne, da poravnava račun za čaj in kavo – pogovor sva snemala v lokalu – je natakarica od presenečenja skoraj izpustila pladenj iz rok. "Saj ne morem verjeti, da ste vi. Če bi vam jaz stregla, vam ne bi nič zaračunala," je dejala in zardela.

Kako težko je to, kar je ta teden naredila Ilka? Kako težko se je po skoraj dveh letih premora vrniti in praktično na začetku sezone dvakrat zapored zmagati?
Zelo, zelo težko. Kdor je imel strgane kolenske vezi in je preživel takšno kalvarijo, ve, kako zoprna in dolgotrajna je rehabilitacija. In ona je nekaj podobnega pred tem enkrat že preživela. Prav neverjetno je, koliko težav je že imela s koleni, zato je tak povratek še bolj občudovanja vreden. Domnevam, da se ji je na trenutke zdelo, da bo vrnitev zelo težka. V takih primerih se sprašuješ, ali boš sploh še lahko kdaj z nogo stopil na tla, ne pa da boš s hitrostjo 120 km/h drvel po hribu navzdol. Pri smučanju so obremenitve takšne, da mora biti noga res v popolnem stanju, da lahko to zdrži.

Kako smučar naredi v glavi miselni preskok? Namreč, na eni strani se najbrž zaveda, da je bila noga še pred meseci 'neuporabna', po drugi pa ve, da če ne bo dal od sebe čisto vsega, kar ima, uspeha ne bo.
Zelo pomembna je ekipa, ki te mora pravilno usmerjati. Nobenega koraka na tej poti ne moreš preskočiti. Morda se smešno sliši, a na nek način je bilo Ilki gotovo lažje, ker je zelo podobno poškodbo enkrat že preživela, je pa to vseeno proces, ki zahteva ogromno volje, discipline in zagnanosti. Prav zato je njena zgodba nora! Da se je v takem slogu vrnila …

Pri moških Marcel Hirscher že nekaj sezon smuča kot bi ne bil s tega planeta. Zdi se, da letos še posebej izrazito. Kako lahko danes v športu nekdo tako izstopa?
Vedno nekdo odstopa.

Jure Košir | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Je to posledica treninga, fizičnih lastnosti, talenta …?
Kombinacije vsega. Takšnih, ki so talentirani, močni, veliko delajo in jim ustreza material, na katerem smučajo, je vsaj pet do deset. Videl sem že nore talente, pa jim je manjkal nek drug košček sestavljanke in se jim ni izšlo. Vam bom dal primer: V mojih otroških letih je z nami tekmoval fant iz Češkoslovaške, ki nas je premagoval tudi za več sekund. Do 14. leta je bil nepremagljiv. Nato je naenkrat izginil. Morda ni imel podpore v klubu, morda si doma niso mogli privoščiti stroškov. Se pa razlike oziroma nianse nato ustvarjajo predvsem v samozavesti, v psihični prepričanosti vase. Zelo veliko odtehta, če je tekmovalec povsem prepričan vase, da ga nihče ne more premagati.

Glava je torej odločilna …
Tako je. Glava dela čudeže. Odločilna sestavina zmage je, da ima tekmovalec samozavest in je na startu prepričan, da ga nihče ne bo prehitel.

Kako pa smo Slovenci, ko gre za mentaliteto?
Slovenci smo pri tem slabši. Ves čas nas vzgajajo, da moramo biti skromni, previdni, da se nam kaj ne naredi.

Je to čutiti tudi v športu?
Je, seveda. Morda se zadnje čase malce spreminja na bolje, sploh če gledamo mlajše športnike, ki kažejo malce več predrznosti in samozavesti. Tipičen primer je recimo Luka Dončić.

Moj trener Janez Šmitek je nekoč v nekem pogovoru lepo povedal, ko je primerjal svoje delo in delo Filipa Gartnerja, ki je treniral Norvežane. Dejal je: "Filip Gartner trenira Vikinge, jaz pa kmete." Slovenci smo bili vedno pohlevni, uslužni, Norvežani pa so šli 'na glavo'. Američani so s tega vidika še hujši. Ko gre Američan od doma, mu rečejo: 'Pojdi po zmago!' Pri nas pa: 'Pazi, da se ne polomiš!'

Kako pa je bilo pri vas doma, ko ste odhajali na tekme?
Tudi pri meni je bilo okolje, ki me je želelo zaščiti.

Sodeč po rezultatih Tine Maze in zdaj Ilke Štuhec, da o tujih tekmovalcih in tekmovalkah ne govoriva, bi lahko rekli, da je danes recept za uspeh v smučariji lastna ekipa in individualni trening. Se strinjate?
Ne, ni nujno, da je to recept. Javnost sploh ne ve, da je veliko primerov, ko so tekmovalci imeli zasebno ekipo, a se stvar ni izšla. Vidimo le najboljše, kot je Lindsey Vonn, Lara Gut, Tina in Ilka. Nekaj takšnih ekip je tudi pri moških.

Je pa to predvsem pri ženskah res trend. Zakaj? Po mojih izkušnjah ženske malce težje funkcionirajo v ekipi nasprotnic, po drugi strani pa je lažje organizirati treninge in potovanja. Ni pa to pogoj za uspeh.

Se danes več trenira kot v vaših časih?
Mislim, da ne. Se pa trenira bolj strokovno. Pristop je bolj znanstven. Stvari napredujejo, tako kot napreduje tehnologija, napreduje tudi način treninga. Več je znanj mejnih znanosti. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da smo mi veliko trenirali, smo pa tudi veliko narobe trenirali. Trening je bil včasih sam sebi namen, le da smo nekaj naredili, ne pa za to, da bi dosegli pravi učinek. Toda to je bilo pred 20 oziroma 30 leti. Danes se ve veliko več. Ne le o samem treningu, pač pa tudi o regeneraciji, prehrani …

Ilka smuča z enako znamko smuči, kot je smučala Tina. Ali material oziroma znamka res igrata tako pomembno vlogo pri uspehu?
Znamka niti ni tako pomembna, je pa veliko odvisno od modela, ki ga je določena znamka naredila tisto sezono. Pa tudi, kako se smučar prilagodi ne le smučem, pač pa tudi opremi. Pri smučanju namreč niso le smuči, imamo še čevlje, vezi in ploščo pod vezmi. Če je kombinacija vsega tega optimalna, je pa res lahko odločilna. Vse to stestirati je mojstrstvo. Najboljši imajo seveda največ in najboljše modele na voljo za test. Je pa dejstvo, da kakovost zelo niha, eno leto ima ena znamka najboljše smuči za slalom, naslednje leto druga v veleslalomu izstopa. To se včasih vidi pri kakšnih tekmovalcih, ki se iz ozadja uvrščajo na višja mesta.

Tako velika je lahko razlika v recimo letošnjem in lanskem modelu nekih smuči?
Ja, lahko se proizvajalcu posreči kakšna novost, ki naredi razliko. Sam sem imel recimo eno sezono za veleslalom smuči, s katerimi sem bil vedno med prvimi tremi, če sem le uspel priti do cilja. Konec tiste sezone nas je pet najboljših smučalo s smučmi te znamke. Videlo se je, da je bil v tisti sezoni naš model smuči najboljši.

Jure Košir | Avtor: Saša Despot Saša Despot
Vi ste smučali še na 'sulicah' …
Na sulicah, proti koncu sezone tudi s carving smučmi. Enkrat mi je uspelo s carving smučmi celo priti med prve tri.

Kako velik preskok je bil, ko ste morali zamenjati smuči?
Velikanski. Praktično sem moral začeti od začetka. Tehnika je popolnoma drugačna, dvajset let učenja o gibanju je bilo treba resetirati in začeti razmišljati na novo. Ogromno časa je šlo. Ta sprememba me je ujela ravno v trenutku, ko sem bil drugi na svetu v slalomu in sem ciljal na prvo mesto, nakar se je v enem poletju vse sesulo.

Vas je v karieri kdaj prijelo, da bi poslali vse skupaj k vragu in nehali smučati?
Seveda. Ko ti ne gre, ko si poškodovan pogosto pridejo take misli. Posebej pa je težaven prehod iz otroških kategorij v članske. S 16 leti začneš tekmovati na FIS tekmah, kjer tekmujejo tudi 35 let stari možje. Razlika je takšna kot med Zemljo in Marsom. Ko mora otrok v taki konkurenci na progo s številko 140, se mu pogosto porajajo vprašanja, ali mu bo sploh kdaj uspelo. Med 15. in 18. letom odpade največ tekmovalcev. Tudi mene so take misli velikokrat spreletavale.

Kako pa se je v zadnjih 20 letih smučarska karavana spremenila?
Vse je napredovalo, veliko bolj profesionalno je, kot je bil v mojih časih. Tudi smučarji so se spremenili, danes so veliko večji individualisti. Mi smo bili 'klapa', skupaj smo potovali, se družili. Zdaj so predvsem najboljši nastanjeni vsak v svojem hotelu, vsak je v svoji sobi …

Ni več romantike, torej …
… tako, ni več romantike. Razlog za to je pač drugačen način življenja. Vsak ima svoj računalnik, telefon. Takrat smo se več družili. Mislim, da so se v mojih časih ustvarjala tudi večja prijateljstva med konkurenti.

Ko sva že pri vaših konkurentih … Ste še v stikih z njimi?
Ja, sem. Kar z mnogimi. V karieri sem ustvaril zelo lepa prijateljstva, predvsem z Norvežani, Francozi, nekaterimi Avstrijci. Tudi z Albertom Tombo, jasno.

Se s Tombo še kaj vidita?
Ja, se, vsako leto nekajkrat. Prav danes ima rojstni dan [pogovor sva snemala v sredo, 19. decembra, op. a.]. Sem ga klical, pa ni dvignil, tako da je dobil le sporočilo. Okrog tega datuma je bila vedno tekma v Kranjski Gori ali pa v Madonni di Campiglio. Eno leto sem mu pokvaril praznovanje, ker sem zmagal na njegovem domačem terenu. (smeh)

Kaj počne danes?
Ima veliko sponzorskih obveznosti. Še vedno je v Italiji zelo prepoznaven, kar sem imel možnost videti letos na Sardiniji, kjer sva bila skupaj. Italijanom se je kar mešalo, ko so ga videli, so pač tak narod, ki zelo časti svoje zvezde.

Tudi vi ste bili v Italiji zelo priljubljeni.
Sem ter tja me v Italiji še prepoznajo, predvsem po imenu. Imel sem srečo. Tomba je pri tem veliko pomagal, skupaj sva trenirala, odmevni so bili tudi nekateri najini dvoboji. Tudi zato sem imel v tistih časih večino pokroviteljev iz Italije.

Jure Košir | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Ste bili po koncu kariere siti smučanja?
Samega smučanja nisem bil sit, bil sem sit napora, ki ga prinašajo tekme in treningi. Zmanjka ti motivacije. Sicer pa gre za nek naraven proces, ko ti z leti v življenje prihaja vse več stvari. Bom spet Dončića dal za primer: Vidi se, da ima 19 let, da ima trenutno v življenju samo eno stvar – košarko. Ko odraščaš, prihajajo različna obdobja: se poročiš, imaš otroke, gradiš hišo, ali kaj četrtega. Vedno več je različnih dejavnikov, ki vplivajo na tvoje življenje, in vedno manj pozornosti je deležna tista glavna stvar, ki jo imaš v glavi.

Predvidevam, da se tekmovalec po koncu kariere znajde v krizi, ko ugotovi, da naenkrat ni treba več trenirati, da ima na voljo ogromno časa …
Prav gotovo. Znajdeš se v položaju, ko ti naenkrat nekaj manjka. Življenje moraš začeti sestavljati na novo.

Kako ste se s tem soočili vi?
Jaz sem imel srečo, da sem mi je življenje obrnilo tako, da sem zelo hitro postal aktiven na drugih področjih. Vedno me je zanimala poslovna plat športa, zato sem začel delati na tem področju, hkrati sem ohranil večino sponzorskih partnerjev in sem bil kar veliko zaseden. Prehod je bil zato sorazmerno preprost.

Ima pa vsak športnik svojo zgodbo. Morda se nekomu zdi, da so preveč pozabili nanj, pri večini se pojavijo tudi telesne spremembe, saj ne trenirajo več … Prekiniti nekaj, kar si delal 20 let, ni enostavno.

Nekajkrat ste omenili Luko Dončića. Vam je košarka pri srcu? Jo radi spremljate?
Absolutno je eden mojih ljubših športov. Posebej ligo NBA sem zdaj spet začel zelo intenzivno spremljati.

Kako vi kot športnik doživljate Lukovo zgodbo?
Jaz jo morda doživljam še malce bolj osebno, ker je bil enkrat Luka pri meni na kondicijskem treningu. Takrat smo imeli Marko Milič, Anže Kopitar in jaz v Kranjski Gori poletni tabor za otroke in je bil takrat tam tudi Luka. Tudi kasneje, ko je bil že v Madridu, sva se nekajkrat srečala. Njegova zgodba je res nora! Vidi se, da je nekaj posebnega. Bil sem malce v dvomih, glede na to, kakšne fizične predispozicije imajo sicer igralci v NBA, pa je še bolj zaživel, kot v Evropi.

Najbrž pri tem veliko vlogo igra prav tisto, o čemer sva se pogovarjala prejle. Namreč, da je na začetku tekme prepričan v svojo nepremagljivost.
Natanko tako. Njemu se to vidi takoj, ko stopi na igrišče. Vsakemu se kdaj zatresejo hlače. V teh prvih mesecih pa je dokazal, da je poleg znanja, tehnike in iznajdljivosti, tudi psihično zelo, zelo močan.

Jure Košir – eden najbolj prepoznavnih športnikov pri nas. V 15 sezonah svetovnega pokala je zabeležil tri zmage. V statistiko se je vpisal kot prvi, ki je za samostojno Slovenijo dosegel smučarsko zmago – v slalomu v sezoni 1993/94 v Madonni di Campiglio. V svetovnem pokalu je zmagal še dvakrat – leta 1999 v Kranjski Gori in Kitzbühelu. Na olimpijskih igrah v Lillehammerju leta 1994 je osvojil bronasto medaljo.

Nekaj časa ste bili tudi funkcionar v smučarski zvezi …
V to zgodbo sem priletel po naključju. Takrat se nas je na zvezi zbrala skupina ljudi, ki nam ni bilo vseeno, da slovenska smučarija stopiclja na mestu oziroma da nazaduje. Sponzorji so množično odhajali, vlekel se je spor s Tino Maze. Takrat sem se aktivno vključil v to igro, predsednik je postal Tomaž Lovše, ki je zahteval, da nekateri od nas prevzamemo vodenje nekaterih disciplin. Zato sem postal predsednik alpskega odbora, ki pa je zelo okorelo telo, kjer je zelo težko doseči kakršne koli spremembe.

Vse, kar predsednik alpskih disciplin počne je, da vodi seje in gre na nekaj tekem svetovnega pokala. Pri uveljavljanju svojih načrtov ima zelo, zelo malo možnosti. Želel sem uvesti nekaj sprememb, pa so me preglasovali, ker so glasovi porazdeljeni tako, kot so. Po kakšnih dveh letih me je takšno delo minilo.

Je pa kljub temu treba poudariti, da se je v tem času zelo veliko naredilo – predvsem pri pridobivanju sponzorskih sredstev. Lovše se je recimo osebno zavzel za rešitev statusa Tine Maze. Prepričan sem, da če se to ne bi zgodilo, je vprašanje, ali bi Tina lahko dosegla take rezultate. Spor bi se lahko poglobil, sredstev za trening bi imela manj, …

Se je od takrat kaj spremenilo?
Ja, se je spremenilo, tako s trženjskega kot organizacijskega vidika. Nekateri nekdanji tekmovalci so prišli zraven, recimo Rene Mlekuž in Špela Pretnar. Bomo pa vedno capljali za najbogatejši. Ko gre za proračun, je zelo težko konkurirati Avstrijcem, Američanom ali Francozom. Se pa da z voljo in iznajdljivostjo marsikaj narediti.

Kako pa se ravna z mladino? Je podmladka dovolj?
Prav tukaj vidim največjo težavo. Dejstvo je, da je proračun omejen. Denar se večinoma usmerja v svetovni in evropski pokal. Otroški in mladinski del pa sta podhranjena. Sami se morajo znajti klubi, ki vemo v kakšnem stanju so, ali pa starši osebno.

Če torej nimaš premožnih staršev, je zelo malo verjetno, da ti uspe preboj …
Ja, na žalost je tako.

Kako je bilo s tem v vaših časih?
Ne spomnim se, da bi od mojega 12. leta dalje starši karkoli prispevali. Bil sem v pionirski reprezentanci, dobili smo opremo, imeli smo organizirane treninge in še v klubu so bile stvari vrhunsko organizirane. Zdaj pa imaš primere, kjer si starši lahko privoščijo celo, da imajo že otroci zasebne ekipe.

Kaj pa Jure Košir dela danes?
Marsikaj. Na takšen ali drugačen način sem še vedno povezan s športom.

Bili ste neke vrste sinonim za Rossignol. Ste še partnerji?
Ne več. Spremenila sta se lastništvo in vodstvo in po dolgih letih sodelovanja nismo našli skupnega jezika. Zdaj delam za italijansko družbo Nordica kot ambasador njihove blagovne znamke. Skrbim za segment ljudi, ki ga dobro poznam. Namreč, za rekreativne smučarje, ki se včasih poskusijo tudi na kakšnem tekmovanju. Predstavljam jim novosti, smučam in testiram z njimi, jim dajem nasvete. Potem s športno marketinško agencijo skrbimo za sponzorstva in kariere nekaterih športnikov. Sodelujem pa tudi z nekaterimi blagovnimi znamkami, že tretje leto zapored recimo s Krvavcem.

Po ločitvi od nekdanje soproge je letos postal Ljubljančan. Ima tri otroke. "Zelo dobro funkcioniramo. Na srečo! Vendarle gre za dogodek, ki je zelo neugoden," pravi. Otroci živijo en teden pri očetu, en teden pri mami. "V življenju sem že veliko 'dal čez', se pa da tudi tako stvar prebroditi. Včasih je pač treba slediti instinktu," je optimističen. Se je ločitev dolgo kuhala? "Ja, seveda. Kdor se je razšel ve, da se to ne zgodi čez noč," še pove Košir.

Se vam zdi, da je smučanje še vedno slovenski nacionalni šport?
Ko sem minuli vikend šel na smučanje v Kitzbühel in videl, koliko ljudi se je odpravilo na 'ski-opening', sem v to absolutno prepričan.

Ste eden redkih nekdanjih smučarskih asov pri nas, ki je še vedno medijsko zelo prisoten. Nasploh se zdi, da vas imajo mediji radi. Vam to godi?
Seveda bi si včasih želel, da bi me pustili pri miru, toda nimam težav z mediji niti z javnostjo. Nikoli nisem imel slabih izkušenj. Lahko bi celo rekel, da mi je prepoznavnost omogočila kar nekaj poslovnih uspehov. Vedno poskušam delovati po načelu, da če sem jaz do nekoga prijazen, bodo tudi drugi do mene.

Pravite, da ste se ravno vrnili iz Kitzbühla. Katero je vaše najljubše smučišče?
Če me sprašujete, kje sem najraje tekmoval, je to prav gotovo Kitzbühel. Tam sem nastopil 15-krat, vedno sem prišel do cilja, kar je – če upoštevamo dva teka oziroma 30 voženj – mali čudež in vedno sem dosegel dober rezultat. Ustrezal mi je teren, pa še atmosfera je tam nora. Lahko te spodbudi, lahko pa se je ustrašiš. Jaz sem tam vedno rad tekmoval. In še vedno me zelo lepo sprejmejo.

Druga zgodba je turistično smučanje. Veliko ljudi me vpraša, kam naj gredo, pa jim odgovorim z vprašanjem: Kaj si želite? Dobro zabavo, dobro hrano ali stotine kilometrov prog? Meni osebno je zelo všeč smuka v italijanskih Dolomitih, kjer najdeš kombinacijo vsega trojega.

Ste poskušali v smučarijo usmeriti tudi katerega od otrok?
Hčerk niti ne, ker se mi zdi prezahteven šport za dekleta. Sina sem poskušal, ampak ga veliko volj veselijo športi z žogo. Nekaj časa je treniral košarko, zdaj ima pavzo, a upam, da bo spet začel. Vsi trije so za šport zelo nadarjeni, starejša hči je na konservatorju za balet, nikogar pa nočem v šport siliti.

david.jug@zurnal24.si

Komentarjev 1
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.