"Bili sva prestrašeni in ujeti v stisko," je svojo zgodbo začela mamica 11-letne deklice. Zaradi hude stiske je mamica Mateja (ime hranimo v uredništvu) pomoč poiskala na Zvezi prijateljev mladine Moste–Polje, od koder so nam sporočili, da zaradi hude finančne stiske družina komaj shaja.
"Mama in osnovnošolska hči sta zaradi nasilja živeli v materinskem domu. Zdaj sta se preselili v občinsko stanovanje in potrebujeta pomoč pri opremljanju. Mama je zaposlena za polovični delovni čas, polovično invalidsko upokojena, s priznano III. kategorijo invalidnosti in mnogimi omejitvami. Gospa ima umetna oba kolka, zaradi sesedanja bi ji morali operirati tudi hrbtenico, vendar obstaja 50-odstotna možnost, da ostane na vozičku, zato si te operacije ne more privoščiti," so nam sporočili iz ZPM.
Začelo se je pred 10 leti
Kruta zgodba mame Mateje se je začela pred desetimi leti in je bila prežeta z nasiljem in strahom. "To je bilo tudi hudo psihično nasilje nad otrokom," je dejala mama. "Ko je prišel iz službe, je vedno kričal. Drl se je za brezvezne stvari in iskal dlake v jajcu. Ni bilo dobro, če sva bili slabe volje, ni bilo dobro, če sva bili dobre volje. Vse mu je šlo na živce. Tudi vse iz službe je nosil domov in stresal na naju." Deset let sta bili mama in hčerka ujeti v primežu groze in bojazni, dokler ni napočil prelomni trenutek, ko je končno ugotovila, da je dovolj.
Bili sta popolnoma sami, je še poudarila mamica. Sama je očeta izgubila, ko je bila mlajša, mama pa ji je umrla pred osmimi leti zaradi raka na grlu. Pomoči nista dobili od nikoder.
Materinski dom kot rešilna bilka
S hčerko sta se nato odpravili v materinski dom, kjer sta ostali eno leto. Kot je povedala mamica, bivanje tam ni bilo najlažje, saj je bilo tam nastanjenih pet mamic z otroki, vse pa so morale kuhati, čistiti in seveda paziti na otroke. "Čistiti smo morale okolico, saditi, sejati, vsa dela, ženska in moška. Pozitivno pa je bilo to, da sva se počutili varno," je pojasnila. Zaradi strahu pred tem, da bi oče prišel ponju, je hčerka šolo opravljala na daljavo, saj si ni upala zapustiti materinskega doma.
Med vsem tem pa se je mama še borila na sodišču in svojemu napadalcu zrla neposredno v oči. "Za svojega otroka sem se borila kot levinja. Hotel je skrbništvo, a mu ni uspelo." Pravni boj je trajal eno leto, mamica pa se mu je petkrat zoperstavila na sodišču, dokler ni zmagala.
Zdaj s hčerko živita v občinskem stanovanju, ki pa je skoraj neopremljeno. "Vse v dnevni sobi manjka, nimam omar, v predprostoru nimam stvari. Tudi v kuhinji mi manjkajo elementi. Jaz spim v dnevni sobi na starem kavču, kjer se čuti vse deske in vzmeti, nimam nobenega jogija, ne morem si ga privoščiti," je potarnala mama. Hčerka ima na srečo opremljeno sobo, saj je bila oprema že v stanovanju.
Finančnim težavam ni videti konca
Denar je še vedno pereča težava v družini. Mateja je namreč zaposlena le za polovični delovni čas, saj je polovično invalidsko upokojena. "Imam umetne kolke in hrbtenica se mi zgoraj ter spodaj močno posega, zato sem štiri ure v invalidski penziji," je pojasnila mama. "Delam v kuhinji, kjer opravljam pripravljalna dela. Pred štirimi leti sem imela operaciji kolkov, najprej enega, potem pa drugega. Zdaj čakam na operacijo hrbtenice, vendar se je vse zavleklo. Nimam datuma operacije in to bo spet dolgotrajna bolniška, ki me bo vrgla nazaj. Vse me boli, oba kolka in hrbtenica." Ker so njeni dnevi prežeti z bolečino in ne more dolgo časa stati, poskuša v službi početi dela, ki jih lahko opravi sede.
Ker je zaposlena le za polovični delovni čas, je tudi plača temu primerna. Njena plača je krepko pod minimalno, približno 650 evrov, je zaupala mamica. Za občinsko stanovanje plačuje 73 evrov najemnine, v kar stroški niso vključeni. Z najemnino in položnicami ter stroški, ki jih mora plačati, mora tako vsak mesec odšteti okoli 500 evrov, za življenje pa ji nato ostane pičlih 150 evrov.
"Imam tudi zelo star avto, ki bi ga bilo treba popraviti, ker ni več varen. Skoraj ni več vozen, a brez njega ne morem ostati, saj ni nobene avtobusne povezave, jaz pa moram priti v službo," je obupano razložila.
Hčerka si želi le eno stvar
Življenje je težko, tega tudi sama ne zanika, a na površju jo drži vsaj dejstvo, da je hčerka srečna in zadovoljna. Kot je povedala, je njena hčerka izjemno skromna in nezahtevna, a ima le eno željo.
"Obupano si želi kolo in čelado. Ni zahtevna, ampak si to tako močno želi, da me srce boli," je obupano dejala mamica. "Do šole ima dva kilometra v eno smer, zdaj hodi peš. Z veseljem bi ji tudi privoščila počitnice, pa četudi le en konec tedna."
"Rada bi povedala, da naj ženske, ki trpijo nasilje zberejo pogum in odidejo stran in naj ne vztrajajo. Jaz sem predolgo vztrajala in sem si uničila živce. Vedno se najde rešitev. Še posebej če so otroci zraven, naj čim prej odidejo. Vem, da sem predolgo vztrajala, ampak nisem imela poguma. Potrebuješ ta presneti pogum, ker potem veš, da boš črna ovca v očeh vseh. Pri sorodnikih, pri tastu in tašči. On ni nič kriv, on trdi svoje in na koncu sem jaz tista črna ovca. Ampak splačalo se mi je zbrati pogum in narediti ta korak, ker zdaj, kar se tiče notranjega miru, ga vsaj imava," je še zaključila mamica.
Tako lahko pomagate
Če želite pomagati, lahko to storite s poljubnim nakazilom na spodnji bančni račun. Vsa zbrana sredsta bodo šla neposredno mamici in njeni hčerki, da se lahko končno postavita na noge.
Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje,
Proletarska 1, 1000 Ljubljana
IBAN SI56 3300 0000 1303 865, Addiko bank d.d.
BIC: HAABSI22
sklic SI00 650-1018
Hude zgodbe se pišejo doma, žal. Glede na to, da so nevladniki polnih ust za pedre in lezbe, Palestino in ne vem kakšne še vse pravice, ni nikjer nikogar od njih, ko je potrebna pomoč v takih primerih. Žalostno kakšna družba postajamo.
Nasija je ogromno ampak se skriva za 4 stenami. V javnosti je ponavadi vse lepo in prav. Ene stvari pa nisem razumela. Zakaj je ta mamica čakala 10 let?
Evo nakazal in upam, da mi nikoli ne bo treba gledati v takšnem stanju svojih otrok in vnukov!