Kdaj je za ljudi, s katerimi delate, najhuje, smrt katerega družinskega člana je najteže sprejeti, preboleti?
Po naših izkušnjah so najbolj travmatske nenadne smrti. Vendar bi pred te uvrstila umiranje otrok – za starša je najhujša travma, ko mora pokopati otroka: “Zakaj on, zakaj ne jaz?” Ko spremljamo žalujoče, naletimo tudi na ljudi, ki so stari 70 let, ki jim je umrl eden od staršev in je to zanje grozna izguba.
Koliko časa traja žalovanje, kdaj popusti bolečina?
Tudi tukaj ni pravil. K nam prihajajo žalujoči 15 let po smrti starša, otroka ali partnerja in še vedno žalujejo, nikoli ne nehajo. Velikokrat se zgodi, da to preide v patološko žalovanje.
Kako pomagate takrat?
Te ljudi napotimo k zdravstvenemu osebju. Vendar velikokrat to ni rešitev, psiha se ne da zdraviti samo z zdravili. Tem ljudem se lahko zgodi vse mogoče, od depresije do agresije, vendar ko jim prisluhneš, vidiš, da je to način, s katerim razrešujejo odnos z umrlim. Skozi način žalovanja, ki ga pač imajo. To pa se da rešiti, čeprav tiste osebe ni več.
Tatjana Žargi, HospicNe pustiti otroka na pogreb je napaka, ker se mu prekine naravni tok doživljanja smrti in umiranja.
V Hospicu svetujemo, naj se poglobijo vase, pišejo dnevnik, ali pa napišejo poslovilno pismo. Tudi če človeka ni že več let. Tako kot delamo na taborih za žalujoče otroke. Odnos je treba zaključiti, tako da prosiš za odpuščanje ali mu sam odpustiš. Vedno gre za nezaključene stvari.
Zato v Hospicu vemo, kako pomembno je biti pozoren na duhovne in čustvene zadeve, ko zmanjkuje časa, ko gre življenje h koncu. Če zbereš pogum, lahko živi osebi poveš, kar te teži. To ti da drugačen občutek miru, kot če to urejaš pozneje, prek neke druge ravni.
Omenili ste žalujoče otroke. Kako jih naučimo, da se poslovijo?
Otroci so v svetu odraslih izjemno zapostavljeni. Si predstavljate, kako je otroku, ki mu umre mama, oče, bratec ali stari starš, pa ga poskušamo umakniti, ker ga želimo obvarovati?
Na delavnicah, ki jih organiziramo, vidimo, kako si otroci naložijo krivdo: “A je mamica umrla, ker jaz nisem ubogal?” Otroci do šestega leta se odzivajo še tako naravno, da če jim po resnici razložimo, kaj se je zgodilo, postavljajo vprašanja, na katera lahko odgovorimo.
Otroke lahko privajamo na smrt, na konec življenja skozi naravo, tako razumejo naravni krog življenja. Velikokrat jih ne pustijo na pogreb, kar je napaka, ker s tem prekinejo naravni tok doživljanja smrti in umiranja.
Prav tako, kot ali otroka pustiti na pogreb, se starši sprašujemo, ali lahko otroka pustimo k umirajočemu. Kakšne meje je treba postaviti?
Rekla bi, da je odvisno od primera do primera, velikokrat je pomembno tudi, kakšen je videz pacienta, in če gre za agonije, ko so pacienti nemirni, kjer je zunanja podoba izjemno spremenjena, ne.
Takrat otroku lahko tudi kaj prihranimo, da ne bi doživel travme. Drugače pa mi pravimo, naj bodo zraven kar od četrtega, petega leta naprej. Otroci so danes bistrejši in dojemljivejši kot včasih, zato je še toliko pomembneje, da ne skrivamo dejstev in jim ne lažemo. S tem jim namreč ustvarjamo travme, ki jih bodo, ko bodo odrasli, vcepljali svojim otrokom.
Kako naj se vedemo do ljudi, ko jim je umrl bližnji?
Najprimernejša je tiha prisotnost. Ljudje se ob smrti zaprejo vase in potrebujejo mir, po drugi strani pa potrebujejo tudi priznanje drugih, da jim je mar, da jih podpirajo v njihovi žalosti, vendar brez vprašanj.
Kaj menite o tem, da ljudje pošljejo sožalje prek SMS-sporočila?
To je tako zelo neosebno, smrt pa je osebna stvar, da se spodobi stopiti do človeka, mu izreči sožalje, ga objeti, tudi jokati z njim – zakaj pa ne?
Torej je prav tudi iti na pogreb?
Da. S tem izkažeš priznanje in čast tistemu, ki je odšel, in tudi svojcem. Svojci radi vidijo, da je na pogrebu veliko ljudi, če se ne odločijo drugače. Velikokrat vidim tudi nespoštovanje želje svojcev po pogrebu v družinskem krogu.
Če to želijo, to pomeni, da nimaš vstopa! Ljudje imajo svoje razloge. Včasih gre za neke vrste ljubosumje; zadnjega stika ne želijo deliti z množico.
Kakšno je vaše mnenje o 1. novembru?
Mislim, da smo ta dan tako grozno skomercializirali, da je to škoda. Veliko več je vredno, da mislimo na človeka, ki je nekje pokopan, in da gremo na njegov grob tudi med letom. Ali pa doma prižgemo svečko in se v mislih povežemo s to osebo.
To je dragocenejše kot razkazovanje z dragimi rožami in postavitvami grobov. Tukaj pretiravamo. V tem je velikokrat slaba vest ljudi. Kaj ima pokojni od tega, če pa ga za časa življenja ni nihče obiskoval? Ali pa je mama iz Ljubljane sama umirala v Rogaški Slatini v domu ostarelih?
Se to velikokrat dogaja?
Se, vedno težje je združevati družine. Prisotna je kriza dela in ljudje se, če bi doma negovali svojega bližnjega, bojijo, da bodo izgubili službo. To je zelo močen argument. Zato mi vemo, kako pomembno je iskati notranje rezerve.
Kako se v družino, katere član umira, vključijo prostovoljci Hospica?
Najprej je pomembno, da ljudje razumejo, da se primarno z njihovimi svojci ukvarja strokovni tim, medicinska sestra in psiholog ali socialni delavec. Če presodijo, da je družini potreben prostovoljec, se o vsem dogovorijo vnaprej.
Prvenstveno so prostovoljci namenjeni spremljanju bolnikov, res pa je, da velikokrat nadomeščajo svojce v smislu prisotnosti, varnosti, družabništva, pomagajo pacientu pri pitju, hranjenju in gibanju. Prostovoljec vedno spremlja samo enega bolnika, zato se lahko spletejo globlje vezi.
To se je izkazalo za zelo dobro, kajti med strahovi umirajočega sta na prvem mestu strah pred bolečino in strah pred tem, da bi bil drugim v breme. Da ne obremenjujejo svojcev, je včasih dosti lažje zaupati tujim ljudem. Vendar se mi trudimo, da ne ostanemo tujci.
Kdo so prostovoljci pri Hospicu? Zakaj se odločijo za to?
Največkrat zaradi osebne izkušnje, zaradi katere razumejo, kako te obogati spremljanje umirajočega, ko res pridejo na plan primarne človeške vrednote. Populacija prostovoljcev je različna, od študentov humanitarnih in socialnih ved do ljudi, ki so čisto v številkah, znanosti, zakonih, kjer vidijo, kako je materialni svet grob, kako izključuje čustveno življenje človeka.
Čustvovanje pa je v obdobju umiranja izjemno izraženo. Pridejo tudi ljudje, ki so doživeli hudo izgubo, tako travmatsko, da jih je nekako zaznamovala, pa bi radi videli, ali se da umreti tudi drugače.
Ali umirajoči želijo pomoč ljudi iz Hospica?
Smrt je še toliko tabuizirana, prav tako odnos do smrti, umiranja, da imajo ljudje še vedno pomisleke. Napaka je tudi to, da mislijo, da smo verska organizacija, saj to nismo. In napaka je razmišljanje, da če se nekdo vključi v društvo, je zanj stoodstotno jasno, da bo umrl. Dejstvo je, da mi pomagamo živeti do konca.
Kako konkretno pomagate?
Poslanstvo. Višja medicinska sestra Tatjana Žargi je srčna predsednica humanitarnega društva Hospic, ki skrbi za umirajoče in njihove bližnje prek sedmih odborov po vsej Sloveniji. Slovensko društvo Hospic bo konec leta v Ljubljani dobilo prvo hišo Hospic, kjer bo devet postelj. Denar za hišo lahko darujete z SMS-sporočilom na številko 1919 in geslom hisahospica ali na telefonski številki 090 933 032 v nedeljo, 1. novembra, med posnetkom dobrodelnega koncerta za hišo Hospica na RTV Slovenija.
Na klic ali med osebnim obiskom se dogovorimo, kaj je z bolnikom, presodimo, ali je za našo obravnavo. Veliko ljudi namreč kliče, ker imajo doma bolnike s kroničnimi boleznimi, z demenco, po kapi, z operiranim kolkom, nepokretne.
To so težko ozdravljive bolezni, kronične, in teh ljudi nima smisla pripravljati na smrt, saj ji niso tako blizu. Če pa bolnika sprejmemo, se vedno povežemo s specialisti iz paliative, predvsem iz protibolečinskih ambulant, kjer znajo urejati te simptome. Osebni zdravniki še niso vešči lajšanja fizičnega in čustvenega trpljenja, kot to narekuje paliativna oskrba.
Ali vaši prostovoljci ostanejo z družino tudi po smrti, med žalovanjem?
Tiste, ki smo jih spremljali, sledimo še eno leto po tem, ko njihov bližnji umre. Periodično jih kličemo, da se lahko vedno odločijo vključiti v intenzivnejši program žalovanja, kot so osebni pogovori, skupine za žalujoče, ki jih delimo po izgubi otroka, po izgubi starša in po izgubi partnerja.
