Kako smo izgubili na plebiscitu

Že zadnjih nekaj let me drži, da bi zlezel na en hrib in daleč stran od vsega, kar se dogaja v tej državi, v miru pasel ovce ali počel karkoli že. Le da ne gledam te patologije, ki se ob vsaki razpravi o vsakdanjih problemih, zaključi z ugotovitvijo, pa saj ta država mora it v k…. Ja, smo mlada država, vendar to je tolažba, ko v vsej tej zmedi ne znamo locirati izvora težav, zaradi katerih pravzaprav mučimo sami sebe.

Ivo Milovanovič je tam do leta 2000 vsak poraz naše reprezentance opravičeval z mladostjo
in neizkušenostjo, ko so se začeli prvi uspehi, nastopi na največjih tekmovanjih, pa smo začeli razloge za kasnejše poraze iskati pri sebi. V vsakdanjem življenju jih pač ne znamo. Kriva je politika, ki je nekje daleč stran od nas in naših vsakdanjih problemov, sistem, Bruselj, tajkuni, vedno so krivci splošni, brez obraza. Ko tudi ta tolažba odpove, se vrnemo k mladosti države in nezrelosti njenih ljudi. Imeli smo visok vrednostni sistem, primerjali smo se pač z Balkanom, na katerem smo veljali za pridne, izobražene, poslušne vojake. Ko smo se morali začeti primerjati z
zahodom, pa se je perspektiva nekoliko spremenila, poslati smo tisto, kar smo dejansko bili – Balkanci; in smo še danes. Včasih prvi na vasi, po 24 letih pa zadnji v mestu.


Čas je torej, da za stanje, v katerem živimo, nehamo kriviti nekoga tretjega in si priznamo, da krivec ima obraz. Bentimo nad tistimi, ki si odrežejo kos javne pogače še zase, mi pa vsak dan, če ne drugega - razmišljamo kako bomo prišli skozi čim ceneje. Brez računa, z nižjo ceno
vrtca, kakorkoli, samo ne nad mizo. V 24 letih od plebiscita je to, za kar smo glasovali, postalo naš največji sovražnik. Državo skušamo pretentati, da lahko normalno živimo, ker nam ta samo jemlje in ničesar ne daje. Za ta občutek je seveda realna podlaga, kajti državo smo s pretiravanjem v smer individualnosti, kar je logična posledica petdesetletne kolektivnosti,
uničili, spravili na kolena. Zdravstveni sistem je v razsulu, šolski ne zaostaja veliko, da ne govorim o železnicah in cestah.


Naravnost smešno pa je, da smo si podarili državo, da bi odločali kako želimo živeti. A to pomeni, da je najprej treba na volitve, nato na ulice ali kakorkoli pač že spreminjati stvari na bolje. Dnevno. Vmes, ta moment smo v 24 letih že nekajkrat zamudili, pa se moramo začeti spraševati kaj
lahko še naredimo za to državo, da bodo imeli nekaj od nje vsaj naši otroci. Po 24 letih torej potrebujemo plebiscitarno odločitev kako naprej. Če se bomo odločili za ovce, prav, če ne, tudi prav, samo premaknimo se nekam, preden se začnemo pobijati na ulicah. Tja nas vodi ravno apatija, da je sistem pač kakršen je, da je 90 odstotkov dovolj, da tako ali tako vsi kradejo in da so vsega krivi drugi.

Ti vsi in ti drugi smo mi. Mi smo država in prav bi bilo, da po 24 letih končno dozorimo. Brez zunanjih, notranjih sovražnikov, skratka brez izgovorov. Vsak pri sebi in vsi skupaj, ali pa si preprosto priznajmo, da smo na plebiscitu s 95 odstotki glasov za, izgubili.