Slovenija
10853 ogledov

V trgovini imela masko, zato so začeli riniti vanjo, da je ovca in 'staruhinja'

stara gospa upokojenci upokojenka revščina ostareli ostarela Profimedia
Ninna Kozorog, ki bdi nad #projektomVida, s katerim društvo Humanitarček pomaga starostnikom, je na Facebooku delila čustven zapis, v katerem opiše težave, s katerimi se zaradi širjenja virusa in njegovih posledic soočajo starejši. Njen zapis objavljamo v celoti.

Ob 15.20 včeraj mi je zazvonil telefon. Številka ene od “mojih” starostnic.

Hlipajoča. Komajda je izdavila, kaj jo muči. Jok. Jok. Stiska. Sama sem v mislih že skorajda klicala rešilca, ker sem pomislila, da je kje padla, si zlomila kolk. Hja, sem le zdravnica.

“Jaz ne upam več ven”.

Ha?

Gospa jih šteje nekaj čez 80.

Živi v majhnem stanovanju nedaleč od mene. Enkrat tedensko gre po nakupih, če mleku, kruhu in pašteti lahko rečemo tako. Ta samostojnost ji daje dostojanstvo.

V #projektVida je bila vključena, še preden smo ga pravzaprav poimenovali tako.

Pokretna, bistra gospa, ki jo je življenje teplo od mladosti. In ki na jesen svojega življenja prešteva kovance za žemljico.

Odšla je v trgovino po nekaj osnovnih živil, ki jih vsak mesec kupi na naše bone, saj njena pokojnina ne preseže 350 evrov (varstveni dodatek ima in z njim doseže borno minimalno preživetveno mejo).

Jokala je. Pa je nisem videla ali slišala jokat, ko je umrl edini sin. Ko so ji grozili z odklopom električne energije, ker je ni zmogla plačati in takrat (še ni vedela), kako in na koga se obrniti.

Tokrat je - prestrašena. Iztirjena.

“Samo po pecilni sem šla.” mi je hitela pojasnjevati. “Imela sem masko, da se ne bi kaj nalezla. Sem le stara. V trgovini so bili trije mladi brez mask, sem se jih želela izogniti. Stara sem, bolna. Kdo bo mene zdravil? Moja pljuča ne bodo zdržala ...”

Poskušala se jim je ogniti. Kar je v zaprtem prostoru trgovine težko. Ni jih ogovarjala - in to ji verjamem. Je ena tistih omikanih gospa, ki mi dve leti ni upala povedati, da ne pije kavice, ampak čaj ... in je kavo podarjala sosedu.

“Začeli so me spraševati, če sem ovca in riniti vame. Da zaradi takih kot sem, jaz je zdaj v državi vojaški režim. Ker jim vse dovolimo. Da je vse samo izmišljotina naše države, da nam vlada ta država. Vsi so bili brez mask. Mene je bilo strah, sem kar šla. Nisem niti kupila stvari. So se mi smejali. Da sem ‘staruhinja poslušna’, ‘ovca’.“

“Strah me je”. Gospa je bila prestrašena. Iskreno. Hipertonik. Prebolela je rak dojke pred 20 leti. Sladkorna bolnica. Stara 80 let.

Ljudje. Kaj vam je? Če se strinjate – ok. Če se ne – ok. Marsikdo marsičesa ne razume. Se morda ne strinja. Tudi jaz česa ne razumem. Sem morda skeptična. Pa ne “posiljujem” ljudi v Sparu. Tušu. Na ulici.

Se je kdo vprašal, s čim pa se ukvarjamo tisti, ki delamo s starostniki? Tudi ostalimi ranljivimi skupinami?

Zapiranje gostiln pomeni, da se nam je zmanjšalo število lokalnih ponudnikov toplih obrokov, s katerimi imamo dogovor. Kaj bomo? Nimajo vsi dostav. In če - je treba dostavo plačati.

Zmanjšuje se število zasebnih ponudnikov nege in pomoči na domu, v katero so vpeti starostniki. Kdo bo to prevzel?

Marsikateri starostnik, ki ga se nismo ujeli v #projektVida, nima dopolnilnega zavarovanja. Ali veste, kaj pomeni to? Račun, če zboli? Kdo bo to uredil, plačal? Kako bo s trgovinami?

In ali veste, kaj se zgodi, če se poslovijo? In nimajo svojcev? Mislite, da se ne zavedajo tega? Da se ne počutijo odveč? Da si ne želijo dostojnega pogreba, a zanj nimajo niti sredstev.

Je mar to res potrebno? Vsak ima svojo svobod(n)o (voljo). A vaša svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Spoštujmo to. V teh časih še posebej.

Ne moremo vplivati na to, kaj in kakšna bodo pravila. Lahko pa vplivamo na to, da ne širimo se dodatne nestrpnosti. Histerije.

Če kdaj - je zdaj čas, da smo Ljudje drug do drugega. In namesto da napadamo drug drugega, si raje pomagajmo. In ko srečate starostnike - dajte jih ogovoriti prijazno, pozdraviti. Pomagati zložiti stvari na pult. Pokazati znižane izdelke. Se iztegniti na “ta visoko” polico. Jim morda “častiti” eno žemljico. Morda res ne vidimo nasmeha drug drugega, lahko pa tega občutimo.

Ob 15.20 vceraj mi je zazvonil telefon. Stevilka ene od “mojih” starostnic. Hlipajoca. Komajda je izdavila, kaj jo...

Posted by Nan Ninn Kozorog on Wednesday, October 21, 2020

 

 
Komentarjev 11
  • Covid_1984 00:19 22.oktober 2020.

    prestitutkice moje, mladi so tako oprani, da je prav grozljivo, medtem ko je veliko starih, ki še vejo, kakšna je resnična normalnost. da bi vam zgnili prstki, s katerimi tipkate te zmazke

  • milan000 22:11 21.oktober 2020.

    Si mora "humanitarka" izmišljat, če ji pet minut niče ne klikne všečka na fb.

  • ak 18:47 21.oktober 2020.

    Neverjetno, koliko zanikovalcev holokavsta in privržencev ploščate zemlje med komentatorji. Zato pa imamo stanje, kakršno je.