Od vstopa Slovenije v Evropsko unijo (EU) se vse hitreje veča število brezposelnih in tistih v negotovih oblikah zaposlitve. Največji udarec predstavlja začetek krize v letu 2008, a je bil trend opazen že prej. Podvojilo se je tudi število ljudi, ki prejemajo minimalno plačo. "Zadnjih deset let smo bili predvsem obrambne boje za ohranitev socialne države," pravi predsednik konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, ki dodaja: "Glede na to, da so se dobički v deležih BDP v Evropi ves čas povečevali, delež plač pa je nenehno padal, moram ugotoviti, da nismo bili uspešni."
Na udaru predvsem mladi
Leta 2004 je bila brezposelnost med mladimi 16-odstotna, danes je skoraj 19 odstotkov mladih do 24. leta brez dela. Več kot dve tretjini tistih, ki delajo prek pogodb ali za določen čas, je mlajših od 35 let. Javni sektor pri tem ni izjema. "Zaposlenim za nedoločen čas, ki so praviloma starejši, se pogoji zaposlitve niso poslabšali, če so delovno mesto obdržali. Za mlade je slika bistveno temnejša," opozarja Šturkelj. Težavo vidi v tem, da ni novega zaposlovanja: "Kar ga je, je praviloma za določen čas, če ne celo prek študentskih napotnic."
Za starejše ni služb
Goran Lukić iz zveze svobodnih sindikatov opozarja, da prekarizaciji niso izpostavljeni le mladi: "Če pogledamo starejše, so ti v primeru izgube zaposlitve že skorajda praviloma dolgotrajno izključeni iz trga dela." Dodaja, da trg delovne sile vključuje ljudi le do določene starosti. "Kar je izjemno velika težava, saj to pomeni, da se nam vse bolj približuje scenarij zelo povečane revščine in socialne izključenosti med starejšimi," pravi Lukić. Stopnja tveganja revščine se je po podatkih statističnega urada v zadnjem desetletju sicer najbolj povečala med samozaposlenimi in brezposelnimi.
Manj dela za nakupovanje
Danes delavci v povprečju dobijo skoraj 400 evrov več, kot so leta 2004, a Lukić opozarja, da jih dve tretjini prejema plačo, ki je nižja od povprečja: "Primerjava tudi ni ustrezna, saj je del povečanja izničila inflacija; poleg tega se plače realno znižujejo že dve leti." Lukić dodaja, da v državi tudi pada potrošnja. Vseeno moramo danes za večino dobrin delati manj kot pred vstopom v EU. Za kilogram svinjine porabimo 14, za kilogram črnega kruha pet, za kilogram sladkorja pa dve minuti dela manj.
Javni sektor kot črna ovca
Štrukelj opozarja, da je slabši tudi položaj javnih uslužbencev. "Zlasti po letu 2008 smo se odrekli številnim pravicam (napredovanju, delovni uspešnosti, znižali so se regres, stroški prevoza, malica), vključno z dvakratnim znižanjem plač v predlanskem in lanskem letu. Razmerje med plačami v zasebnem in javnem sektorju se obrača v korist zasebnega." Meni, da poskušajo delodajalci z namenom odvračanja pozornosti od svoje odgovornosti za krizo poglobiti spor med delavci v javnem in zasebnem sektorju. Lukić je sicer prepričan, da je zavezništvo še vedno veliko. "Ljudje so spoznali, da postajajo zgolj strošek, ne glede na to, ali so zaposleni v javnem ali zasebnem sektorju."
Po pravice na ulico
Delavci so šli od vstopa v EU nekajkrat na ulico. Leta 2005 so v snežnem metežu preprečili sprejem enotne davčne stopnje. Leta 2007 je več kot 70.000 ljudi doseglo sklenitev kolektivnih pogodb. Pred petimi leti so dvigovali minimalno plačo in rušili pokojninsko reformo, pred dvema letoma pa so protestirali proti varčevanju.
Kdo v resnici vodi državo
Vmes se je dvakrat spremenila tudi delavska zakonodaja. Prvič zgolj kozmetično, predlani pa je vlada posegla v pogodbe, močno skrajšala odpovedne roke in znižala odpravnine. "Socialni dialog v Sloveniji je vse od nastanka samostojne države doživljal vzpone in padce," pravi Lukić. Dodaja, da je imela večina ključnih reform vseeno soglasje: "Del poslancev in neoliberalci javno sporočajo, da sindikati vodimo Slovenijo. To seveda ni res, je pa potrditev, da smo v tem obdobju naredili kar nekaj za delavce in malega človeka."
Boj se seli v Bruselj
Štrukelj je prepričan, da bodo nove točke konflikta med vlado in sindikati v bodoče v Bruslju: "V okviru nacionalne države razmerij med delom in kapitalom ni mogoče več uspešno reševati." Lukić dodaja, da se bodo morali upreti poskusom razbijanja organiziranega delovanja kapitala: "Svoje delovanje moramo posodobiti, predvsem tako, da bomo v še večji meri zasledovali interese in potrebe mladih. Ti morajo zaznati, da je naša borba tudi njihova borba." Štrukelj priznava, da sindikati še niso našli načina organiziranja prekernih delavcev, "kar posledično tudi zvišuje starost med sindikalnim članstvom. To je skrajno resna težava, ki jo moramo v kratkem razrešiti."
