Slovenija > Komentarji in kolumne
22287 ogledov

Dobrodošli nazaj v Jugoslaviji

Registrska tablica Andrej Leban
Neverjetne pripovedke naših očetov in dedkov iz nekih neverjetnih časov so nas v dobi vsesplošnega napredka znova dohitele. Le kaj bomo šele mi pripovedovali sinovom in vnukom.

Andrej Leban. | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Za spremembo ni govora o virusih temveč naši mobilnosti.

Pomanjkanje delov, huda kriza, potreba po reorganizaciji, visoke cene, dolge čakalne dobe, velik upad prodaje, boj za vsak kos na trgu, hitro naraščanje cen goriv, dragi rezervni deli … Kot da bi brali dnevni jugoslovanski tisk sredi 70 let, pa čeprav so v času enoumja marsikatero slabo novico znali predstaviti kot manj slabo.

To je bilo takrat, ko so naši predniki z nočnim vlakom potovali v Kragujevac in se postavili v vrsto za jutranjo tranšo fičkov in stoenk. In jih potem doma še nekaj časa popravljali, da so bili sploh vozni. Ali pa plačali danes neverjetne uvozne dajatve, da so si lahko privoščili avto iz inozemstva.

Ne gre za poglavje iz papirnate zgodovine, takšne novice o kataklizmičnih razmerah se nam danes prikazujejo na zaslonih naših računalnikov in telefonov. A tako kot pri virusu kakšno leto nazaj se splošno občestvo ne zaveda, da nas največji premik šele čaka. In da se mu bomo morali podrediti vsi.

Kopali so luknjo, mi smo jim držali kramp

Avtomobilska industrija se je ujela v past, ki si jo je v času nebrzdanega napredka sama sestavila. Ni bilo prvič, spomnimo se le njihovega desetletja trajajočega zanikovanja smrtonosnih vplivov osvinčenega bencina. Zaradi katerega je med drugim - danes dokazano - poskočilo nasilje in število najhujših kaznivih dejanj. 

A tokratna luknja je res globoka. Še nekaj let nazaj, recimo deset, se je zdelo, da je človeštvo na konju, pardon, v superšportniku. Čas tik po svetovni krizi in pred dieselgatom, silovit razvoj avtomobilov, ki so postajali vse večji in težji, vse manj smiselni, z več vgrajenimi računalniki od jumbojeta. Prilagojeni modernim potrebam. Čas, ko se je dalo pravila in uredbe z lobiranjem kadarkoli prikrojiti po svoje. In pihati na duše strank s "personalizacijo", izražanjem čustev. Avto je bilo mogoče dobiti tako enostavno kot iti po žemljico v pekarno. Čakal je dobesedno na sosednjem parkirišču. Če ne nov, pa vsaj skoraj nov, ravno iz lizing sheme. Marže proizvajalcev in trgovcev so padale, začela se je spirala lovljenja stalne rasti, nujne za dobiček. Ostalo ni bilo več pomembno.

Sprego takšnemu brezobzirnemu hlastanju so dajale manj vešče državne politike, med katere štejem tudi slovensko. V 30 letih mlade države nam je uspela popolna demontaža prej dobro delujočega javnega potniškega prometa. Kdo pa si danes želi potovati uro in pol do 15 kilometrov oddaljene službe? In nato še nazaj? Avto je postal naša nuja, družinski član, zunanji pokazatelj, za kakšnega naj nas imajo drugi. Kot Instagram. Enoumje.

In zdaj realnost, ki se bere kot iz zgodb naših prednikov. Za povsem običajen avto se danes lahko čaka tudi po leto in več. Velja sistem prvi pride, prvi melje. Pozabite na ekskluzivne barve in dodatno opremo v obliki digitalnih merilnikov, marsikateri avto dokončajo dobesedno na parkirišču, ko naknadno dobijo iskane kose.

Velika podjetja so vzpostavila specializirane ekipe, ki noč in dan po vsem svetu iščejo morebitne dostopne čipe, da bi jih lahko uporabili v svojih avtih. V nekaterih avtomobilskih podjetjih so visokim menedžerjem odtegnili pravico do novih avtov, vsakega, ki ga izdelajo do konca, prednostno dostavijo vse bolj živčnim kupcem, ki so se že tako morali sprijazniti, da se je isti model nižjega srednjega razreda v zadnjih petih letih podražil za najmanj 20 odstotkov. Kaj šele suvi in križanci, ki so v zadnjih letih glavna zlata jajca industrije.

Na trgu vlada hudo pomanjkanje ne le novih, temveč tudi rabljenih, saj so se zaradi prvega velikanske lizinške sheme zakasnile, kar je sprožilo verižno reakcijo. Če že, potem k nam vozijo šleparji kompromitiranih avtov, ki so se jih v zahodnih mestih začeli izogibati kot hudič križa. Pri nas s tem nimamo težav. Nikogar od poverjenih za nadzor ne zanima niti, ali imajo ti avti še vedno vgrajen DPF filter. Raja ječi pod težo vse višjih stroškov vzdrževanja vozil, na drugi strani pa številna avtomobilska podjetja poslujejo z visokimi dobički.

Kako skregano z logiko in družbenim napredkom se to sliši?

Nakup avtomobila | Avtor: unitedpictures.com unitedpictures.com

Prihaja čas poračuna

Ste kolikor toliko zadovoljni z vašim avtom? Obdržite ga, naravi boste naredili več dobrega, če ne boste kupili novega, pa čeprav ste na podlagi reklam že sanjali o električnem. A prej ali slej ga bo verjetno treba zamenjati in takrat boste soočeni z vprašanjem, kaj si sploh še lahko privoščite. In kako avto umestiti v celotno energetsko shemo vašega gospodinjstva ter ali ga je mogoče nadomestite z drugimi načini prevoza. Morda z e-kolesom ali skirojem, hojo? Car sharingom? Po nekem čudežu, ki bo gotovo dobil ime po ministru, pa morda nekoč celo z javnim prevozom? Se je mogoče znebiti drugega, vsekakor pa tretjega avta v družini? Ob izkoriščanju vseh modernih komunikacijskih zmožnosti narediti kakšno pot manj in razmišljati, kot smo razmišljali v nekdanji državi? Seveda v pozitivnem smislu učinkovite družbe in ne na ravni takratne/zdajšnje elite.

Podnebna konferenca v Glasgowu je eden zadnjih alarmov tudi za naše mobilnostne navade. Tako ne gre več naprej, tudi za najčistejše novo vozilo uporabljamo resurse, ki jih je težko kompenzirati. Spremembe so neizbežne in bodo če ne že jutri, zagotovo prišle pojutrišnjem. S to ali ono vlado. A kot nas uči lekcija z vodenjem skozi kovid krizo, lahko v naslednjih letih pričakujemo še ogromno neposrečenih potez, regulativ in komunikacije s strani naših voditeljev, ter izigravanja, ponarejanja in nasprotovanja v velikem delu občestva. Na škodo vseh. Največ lahko naredimo, da ne čakamo ukazov od zgoraj in se ne menimo za mnenje ulice. Pometimo pred lastnim pragom.

Če ne že mi, bodo ceno našega preteklega in zdajšnjega udobja plačevali otroci in vnuki. Naše zgodbe o mobilnosti se jim bodo studile.

andrej.leban@styria-media.si

 
Komentarjev 4
  • malarin 04:12 17.november 2021.

    Bolan naslov ...od bolanega avtorja ....!!!!

  • rd2dmk2 10:55 12.november 2021.

    spoštovani novinar.. kako pa nekdo razmišlja kako se je delalo v YU, ko nikoli ni tega doživel? in kako smo delali takrat ? par-nepar. ja do avta nis prišel drugač kot preko zvez a naenkrat sta bila pri hiša 2 ...prikaži več avta. boni !!! če drugač ne , se kupilo en par avtomatikov ( moped od tomosa ) pa je bilo pri hiši nekaj več bonov. ne pozabit, takrat so nekatera podjetja imal svoj LASTEN javni prevoz. danes delodajalcu ni mar kako prideš na delo. eni želijo celo da se preseliš. pa..........

  • luka115 09:27 10.november 2021.

    Bolan naslov ...od bolanega avtorja ....!!!!