Evrosong in garažni biznis

Lani sem za las zamudil začetek črnogorskega izbora za pesem Evrovizije, s tem pa nevede tudi bistveno informacijo. A ker me je zanimalo, kdo bo zmagal, sem počakal na glasovanje. Kar je sicer trajalo. Še zlasti ker sem na koncu izvisel. Cena zamude pač. Ta večer so izbrali samo izvajalca, ki ga je čakal še en nastop. Zapel je več pesmi, med katerimi so gledalci izbrali zmagovalno – a šele 14 dni pozneje. V BiH so pred časom izvajalca kar izbrali in mu napisali več skladb, med katerimi so določili zmagovalno. Drugje, od letos tudi na Evroviziji, kombinirajo glas ljudstva in žirijo. Vsi pa tavajo v temi, ker z načinom glasovanja iščejo recept za uspeh.

Rezultat: Evrovizija ima težavo. Noben zmagovalec ne postane velik zvezdnik. Ali zvezdnica. Žalostno je, da za svojo promocijo bolj potrebuje papagajevsko ponavljanje, da sta pred desetletji na njej nastopili denimo Abba ali Céline Dion, kot pa sta Abba in Céline Dion potrebovali Evrovizijo. Zato je Evrovizija samo evroloterija in športno tekmovanje med Balkanom, Skandinavijo, državami nekdanje Sovjetske zveze in tako naprej.

Sprevržen glasovalni pingpong. Če bo hotel postati konkurenčen, bo moral ponuditi več. Morda postati celo resničnostni šov. Da bo evrovizijski zmagovalec nekoč lahko dosegel zvezde, kot je Susan Boyle iz Britain’s Got Talent. A nekaterim je kljub temu uspelo. Hrvati, Srbi in Bosanci so bili v zadnjih 20 letih dvakrat prvi, enkrat drugi in enkrat tretji. Popularno glasbo so namreč razvili iz garažnega biznisa v industrijo. Imajo šole petja, številne glasbene medije in festivale. So izvozniki svoje glasbe. Mi pa smo še vedno preveč na ravni garažnega biznisa. Naši pevci večinoma še Kolpe ne zmorejo preplavati, kaj šele da bi zapluli na odprto morje. Uspe le izjemam.