Gniloba se začne na vrhu, tudi pri športnem mediju

Kot športni novinar, torej delavec v veji novinarstva, ki jo večkrat ne spoštujejo tudi "pravi" novinarji, naj bi se ukvarjal s športno tematiko, a tokrat bom nekoliko zavil na stransko pot. Novinarstvo v modernih časih ni ravno poklic, ki bi ga privoščili nekomu, ki ga imate radi, ki ga cenite ... Pritiski, roki, biti vedno korak pred drugimi, pomanjkanje časa, vse bolj rumene vsebine in vedno več dela, po možnosti za manj denarja. Sem med redkimi srečnimi, ki ima dobrega šefa, dobre sodelavce, kaj pa drugi?

Na slovenskem športnem medijskem trgu se je v tem letu pojavila multinacionalka, ki skrbi za poročanje o najpomembnejši prostranski stvari. Multinacionalka, ki ima svoje izpostave po celemu svetu. Ne bi govoril o imenih, recimo ji Gol.kom. S pomočjo partnerjev želi postati eden najvidnejših igralcev na slovenskem športno-medijskem področju. A za kakšno ceno? Pravzaprav smešno. Za slovenski trg sicer skrbijo za to plačani ljudje na Hrvaškem. Saj poznate zgodbo o Elanu in bodočo o Mercatorju? Razumljivo je, da Hrvate zanima predvsem hrvaški trg, malce morda še trg v BiH, za Slovenijo in Srbijo pa jim je bolj malo mar. Povsem razumljivo, da imajo največjo redakcijo, kolegom v Sloveniji pa namenijo drobtinice. Kolegom, ki delajo po šest dni na teden, ki jim obisk spletne strani zaradi dobrega dela strmo raste, ki si ne morejo privoščiti dopusta, ki so milo rečeno za svoje delo slabo plačani. A še to je preveč! Ker sami ne opravljajo zastavljenega dela (le koga zanima trženje po Sloveniji?), bodo mizerni proračun še zmanjšali, novinarji, ki imajo na teden prosto en dan, pa bodo dobili še zadolžitev, da tržijo svoj produkt. Se vam zdi to pošteno, se vam zdi znano?

V državah z dolgo tradicijo kapitalizma so takšne reči redke, v postkomunističnah pa si je elita na vseh področjih nagrabila vse mogoče, enako pa se nato prestavlja po lestvici navzdol. So ljudje, ki ne delajo na takšen način, a veliko je prav takšnih. Ko se nekdo povzpne za stopničko višje, vrže noge na mizo v svoji pisarni, vleče visoko plačo, delo pa razporedi med ljudi pod sabo. Plača je visoka, ker naj bi ta oseba odgovarjala za morebitne napake, a ko do njih pride, jo odnese brez posledic, kaznujejo pa se nižji na lestvici.

In rešitev? Lahko je svetovati ljudem naj se uprejo ob vsakem takšnem dogodku (na ravni podjetja, države ...), a večino je razumljivo strah, da bo izgubila še tiste drobtinice, ki jim jih namenja vladajoči razred. Ta se ne zaveda, da tako ne bo šlo v nedogled. Ob vedno večjih razlikah vselej sledi tudi revolucija. Ko človeka vedno bolj potiskaš ob zid, ima ta vedno manj za izgubiti. Kaj pa sledi potem?