Slovenija > Komentarji in kolumne
106781 ogledov

Je čas, da postanemo glasni tudi cepljeni?

Covid-19, koronavirus Profimedia
Drvimo v katastrofo. Stanje je alarmantno. Če bo šlo tako naprej, sledi novo zapiranje države. Vse to lahko mediji in zdravstvena stroka trobimo vse dneve in noči, pa se zdi, da necepljenih in tistih, ki tudi v samotestiranje in v odgovorno vedenje ne verjamejo, ne bomo premaknili. Ne zdaj ne nikoli.

Naj že takoj na začetku povem, da tu ne gre za politično razpravo. Ker, roko na srce, na dobre dni komaj ločim desnico od levice. Moje znanje se skorajda konča pri poznavanju predsednika vlade in predsednika države. Pa še pri tem, da ju ločim, mi pomagajo družbena omrežja: prvi je menda 'kralj' Twitterja, drugi 'kralj' Instagrama. Sploh ni pomembno, kdo je trenutno na oblasti, kajti ukrepi in pravila za zajezitev covida-19 bi bili ne glede na to, ali vladajo levi ali desni ali sredinski ali zgornji ali spodnji, v trenutni situaciji verjetno tako ali drugače strogi.

In do trenutne situacije nas je vsekakor privedlo veliko dejavnikov. Mislim pa, da je čas, da si nastavimo ogledalo in si iskreno priznamo: za alarmantno naraščanje okužb, ki smo mu priča te dni, smo krivi tudi ali celo predvsem ljudje sami.

Včeraj, 19. oktobra, je bilo v Sloveniji opravljenih 7367 testov PCR. Pozitivnih jih je bilo 2145, kar pomeni, da je bilo pozitivnih več kot 29 odstotkov vseh opravljenih testov. Za primerjavo: pred tednom dni, v torek, 13. oktobra, je bilo ob 5.692 PCR testih potrjenih 1.229 novih primerov, delež pozitivnih okužb je znašal 21,6 odstotka.


Eva Doljak | Avtor: Žurnal24 Žurnal24
Da smo Slovenci individualisti, ki ne znamo pomisliti na splošno družbeno dobro, si do pred nekaj meseci nisem nikoli mislila. Razumela sem zadržke okrog cepljenja, ko je cepivo konec minulega leta prišlo na tržišče. Tudi sama sem imela pomisleke in dvome. Nisem bila med tistimi, ki so se cepili takoj, ko so imeli to možnost. Vzela sem si čas, razmislila, se pozanimala pri kompetentnih strokovnjakih o vektorskih in mRNA cepivih, prebrala kar nekaj tujih znanstvenih člankov, povprašala o morebitnih možnih dolgoročnih stranskih učinkih izbranega cepiva in se na koncu odločila za cepljenje. Čeprav sem glede na svoje trenutno zdravstveno stanje, starost in ostale dejavnike v netvegani skupini. Torej, če bi zbolela za covidom-19, bi ga verjetno prebolela brez hujših težav, brez obiska bolnišnice, sem laično ocenila. A na koncu sem si rekla: veliko je takšnih, ki se ne morejo cepiti, ki se ne smejo cepiti. In vse bolj je jasno, da dokler ne dosežemo tistega magičnega odstotka precepljenosti, se ne mi ne naši otroci, na katerih se že kažejo psihične posledice odraščanja v covidnem času, ne bomo vrnili v 'normalno' življenje. Kakršna koli že ta nova normalnost bo. In tako sem se odločala med možnostmi, ki so mi bile v dani situaciji ponujene, ter se šla cepit.

Covid-19, koronavirus | Avtor: Profimedia Profimedia

In tako kot mnogi drugi se držim smiselnih ukrepov, s katerimi bi pomagala zajeziti širjenje novega koronavirusa in vrnitev v normalo. Ko začnemo kašljati ali smrkati, se doma samotestiramo. Tudi cepljeni družinski člani, ker se zavedamo, da smo lahko kljub temu prenašalci virusa. Na množična druženja v zaprte prostore še vedno ne hodimo. Če je kdo v karanteni – in zadnji mesec in pol se zdi, da mnogi Slovenci živimo iz karantene v karanteno –, se tega tudi dosledno držimo.

Ampak na koncu, čeprav sem odgovorna, čeprav delam vse prav, dobim isto kot tisti, ki med karanteno hodijo na izlete, ki otroka s covidom-19 samo na hitro peljejo na sprehod po soseski, ker saj na svež zrak pa ja mora, ki svojih šolarjev ne testirajo doma, pa čeprav jim ZZZS vsak mesec plača antigenske teste za samotestiranje, ki se kljub tveganemu stiku ne samoizolirajo. Ki se še vedno obnašajo, kot da virus ni naših življenj postavil na glavo in nas prikrajšal za mnogo tega. Pravzaprav bi celo rekla, da je moj račun še višji. Ker se za razliko od tistih drugih držim ukrepov in sem tako prikrajšana za marsikaj, za kar oni, ki tako brez slabe vesti ravnajo po svoje, niso.

Covid-19, koronavirus | Avtor: Profimedia Profimedia
Neodgovorno ravnanje teh, ki ne verjamejo v cepljenje, niti v testiranje in predvsem ne v odgovorno postopanje, ki tako glasno vpijejo, da so s PCT pogojem kršene te in one njihove pravice in svoboščine, je začelo korenito vplivati tudi na svoboščine odgovornih. In če res pride do zagroženega vnovičnega zapiranja države, bomo zaprti vsi.

Je torej čas, da postanemo glasni tudi cepljeni, testirani, odgovorni? Mi, ovce, kot nam mnogokrat pravijo? Je čas, da apeliramo na ignorantske sodržavljane, da naj vendarle že, če se že cepiti nočejo, vsaj ob znakih bolezni ostanejo doma in se testirajo? Naj se ne družijo z ostalimi? Je čas, da začnemo tudi mi neumorno spraševati strokovno skupino po smiselnosti nekaterih rigidnih ukrepov, na primer: zakaj ne more nekdo, ki je v karanteni po rizičnem stiku in ne kaže znakov bolezni, teden dni po tveganem stiku z negativnim PCR testom prekiniti karantene, ko pa v večini primerov od stika do aktivnih znakov okužbe vendarle mine v povprečju pet dni? Je čas, da se na ves glas oglasijo tudi samozaposleni, ki se jim v primeru, da morajo paziti doma na otroka, ki je zaradi tveganega stika v karanteni, godi huda krivica, saj niso upravičeni do nadomestila?

Odgovorov na vse to nimam. Žal vse to ostajajo retorična vprašanja. Vem pa nekaj. Da sem globoko razočarana nad večino ljudi okrog sebe. In da nikakor ne morem razumeti, da medtem ko se številne države zaradi dovolj visoke precepljenosti in doslednega samotestiranja ter predvsem odgovornega obnašanja ljudi vračajo v 'normalno' življenje, maske ponekod niso več obvezne, gospodarstvo normalno deluje, prirejajo koncerte s 50.000 ljudmi, naši otroci živijo iz karantene v karanteno in nam znova grozi zaprtje države. Na tej točki lahko tako rečem le: Če kaj, pa si znamo dobro zabijati avtogole.