Slovenija > Komentarji in kolumne
768 ogledov

Naši starši mojstri švercanja, mi mojstri čakanja

Andrej Leban. Anže Petkovšek
Najbolj bistven kos obvezne opreme v avtu? Telefon z dobrimi programi.

Biti mobilen te dni ne pomeni kot nekoč, da imaš avto ali motor. Biti mobilen pomeni, da imaš vrline, kako ne obtičati. Recimo na meji. Z vsem pomilovanjem do revežev s švicarskimi, nemškimi, pa tudi slovenskimi registracijami, ki so vsled svojega mučnega večurnega čakanja na skoraj poletno vročem asfaltu dajali enkratno priložnost medijem, da so več dni zapored kataklizmično začenjali osrednje informativne oddaje z nadvozov, z anketami naveličanih voznikov in njihovih skreganih družinskih članov ali pa z iskanjem komentarjev utrujenih policistov …

Naši starši so to znali veliko bolje

Če pa vzamem dogajanje z malce distance, mi nekaj ne gre prav dobro v glavo ... Kaj ni marsikateri prednik tega istega voznika v tistih prejšnjih časih tovarišev carinikov na severni meji uporabljal zvite trike, ko je bilo potrebno švercati čez mejo kavo in kavbojke? In ali niso imeli takrat naši starši dodobra preštudiran vsak mejni prehod in domala vsako izmeno carinikov, kdaj, kje in kako priti čez?

Gotovo znajo marsikateri obtičani vozniki celo povedati marsikatero komično zgodbo svojih staršev iz tistega obdobja, ko so se pogovori na daljavo opravljali še po žicah iz telefonskih govorilnic, ko je bil Dnevnik ob 19.30 praktično edini vir informacij in ko se je o vsaki novi izdaji telefonskega imenika v časopisju pisalo več kot o novi slovnici. Nekaj pa je v tistih tranzitnih časih precej omejenega nabora informacij gotovo veljalo - treba se je bilo zanesti predvsem nase. To je vedel že Martin Krpan.

Tako da … se mi vsi novodobni mučeniki na mejah smilijo manj, kot komu drugemu, pa čeprav moja jeza do bruseljskih nesmislov ni nič manjša. Namreč, kaj vsi ti reveži, ki prihajajo iz držav s precej večjim BDP od slovenskega in ki na družinskih srečanjih obnavljajo šaljive zgodbe iz Ljubelja, Šentilja ali Škofij, res še niso slišali za storitev strica Googla po imenu Zemljevidi? Se nikoli ne pozanimajo, kakšne razmere jih čakajo na večstokilometrski cesti do obložene praznične mize? Če so že naši voditelji v Bruslju tako leseni, da zaukažejo iskanje teroristov, ki da naj bi se želeli množično izseliti izven naše obljubljene celine, potem res ni potrebno, da bi bili tako bruseljsko plastični tudi ljudje v Münchnu, Saint Gallenu, Salzburgu ali Kranju.

Obrežje | Avtor: Jurica Galoić/Pixsell Jurica Galoić/Pixsell
Svet je postal v zadnjih letih hočeš nočeš postal dobesedno mala vas v monsunu informacij, kjer se lahko z nekaj kliki z naslonjača “zapeljemo” skozi realno podobo pokrajine in po sleherni malce bolj obljudeni cesti.

Prave informacije so, le vedeti je potrebno zanje

Žal si v malemu zaselku Sloveniji ne moremo pomagati čisto z vsemi tehnologijami - recimo s TMC informacijami, saj smo preprosto zamudili vlak celostne vpeljave te tehnologije in so zato vgradne navigacije v avtih, za katere je treba kot po pravilu plačati krepko preko “jurčka” pri nas močno hendikepirane. A k sreči ima praktično že vsak izmed nas pametni telefon, za katerega mrgoli koristnih in zmogljivih aplikacij, ki so sposobne v realnem času opozarjati na zastoje (in kontrole) na naši poti ter nam prek bluetooth zvočnika ali z barvno skalo od zelenega do temno rdečega prikazovati, kaj nas čaka. Čisto zastonj.

Ampak ne. Pobrskati vnaprej po internetu in si narediti potovalni načrt je v času pakiranja tako strašna izguba časa (še posebej za moške), udobje štiripasovnice je tako mučno zapustiti dva izvoza prej in jo ubrati čez nekaj kilometrov ovinkov do praznega sosednjega prehoda, ustaviti na prvem postajališču in spremeniti ruto v navigaciji potem, ko že petič slišimo isto opozorilo po radiu, pa tako ponižujoče. Saj veste, prehitel nas bo uni potomec gastarbajtarjev v mercedesovem terencu, s katerim smo se lovili po celotni gorenjki … Raje z njim vred stojimo naslednje štiri ure in pol v zastoju.

Zato ne trzam več ob novicah glede čakanja na meji. Kvečjemu se kislo nasmehnem, da je izmed kar 47 mejnih prehodov med Slovenijo in Hrvaško kot po črednem nagonu vedno oblegana le tista peterica ali šesterica med njimi. Na ostalih pa se obmejni organi lahko čohajo - saj-veste-kje - dalje.

Resda je velika noč mimo, ampak prav nič drugače oziroma kvečjemu slabše bo čez dva meseca, ko se začenja glavni del juriša v “lepo njihovo.” Sam sicer nameravam peljati v nasprotno smer. In se na pot po tujem pripraviti. Do takrat pa se bom tako kot doslej ob pomoči pametnih aplikacij gnečam znotraj naših meja izogibal tudi na čisto običajne delovnike. Stranske poti so pač ob pomoči obvezne opreme velikokrat hitrejše.

Komentarjev 5
  • Miller 14:30 26.april 2017.

    hm... zadnjič ko smo se vračali iz Savudrije je bila zgodba ravno obratna... Sečovlje ura in pol... Dragonja 15 minut... zdej pa bodi pameten :)

  • zdrej 09:51 20.april 2017.

    To o načrtovanji poti je precej dobro napisano. Dostikrat grem kam prvič. Moram priti na kraje, ki jih precej težko najdeš in priprava pomeni 90% dela. Navigacije ne uporabljam kaj dosti, ker z dobro pripravo je skoraj ne potrebuješ. Obstaja ...prikaži večja pa na telefonu za vsak primer.

  • KOJAK 09:11 20.april 2017.

    V glavni sezoni je najbolj primeren mejni prehod Sečovlje, če greste na Hrvaško obalo nekje do Rovinja. Na Dragonjo se stekajo kolone tujcev, saj jih tja usmerjajo njihove navigacije in cestna signalizacija.