Vsi vedo, da so pretežke, ne zgodi se pa nič!

"Danes se mi je zdela nekam težka. In res, 7 kilogramov je tehtala sinova šolska torba. On pa ima 20 kilogramov," o šolski torbi, ki jo je v ponedeljek na ramenih v šolo odnesel njen sin, pove bralka. Sedem kilogramov predstavlja kar 35 odstotkov dečkove teže, kar je krepko nad desetimi odstotki, ki veljajo za priporočilo zdravstvene stroke.
 
Že dolgih trinajst let si ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport prizadeva za zmanjšanje teže šolskih torb. Prav ste prebrali. Že od leta 2004 enkrat bolj, drugič manj glasno razpravljamo o tem, kako se lomijo hrbtenice slovenskih šolarjev.

Pet odstotkov z deformirano hrbtenico 

Mariborsko društvo Indijanez v okviru projekta Naj torba ne bo borba tehta šolske torbe pred slovenskimi osnovnimi šolami. Po njihovih podatkih je povprečna masa šolske torbe znašala 16,78 odstotka otrokove telesne teže. V društvu so zaskrbljeni zaradi prekoračitev dovoljene mase. "84 odstotkov otrok je nosilo torbe, ki so težje od priporočene zgornje meje 10 odstotkov telesne mase, 62 odstotkov pa jih je nosilo torbo, ki je presegala 15 odstotkov otrokove mase, kar pomeni, da so presegli t. i. nevarno mejo," opozarjajo v društvu.
 
Pet odstotkov otrok v Sloveniji ima po raziskavah, ki jih navaja prej omenjeno društvo, deformirano hrbtenico, takšne ali drugačne težave pa naj bi imelo že 10 odstotkov šolarjev, medtem ko se v srednji šoli ta delež že podvoji.

Ampak …

Tisti, ki menijo, da se dela iz muhe slon, običajno navržejo podatek, da otroci lahko zvezke in učbenike, ki jih ne potrebujejo popoldne doma, puščajo v šoli. Do neke mere to drži. V nižjih razredih osnovne šole je ta praksa zagotovo prisotna. A se tudi pri njih zgodi, da je šolska torba težja od priporočil. Ne nazadnje je treba občasno prišteti še opremo za športno vzgojo in knjigo ali dve iz šolske knjižnice.
 
Res je, včasih se lahko zgodi, da imajo otroci v torbi kakšno stvar, ki je ne potrebujejo. Vsaj pri šolarjih v nižjih razredih starši izvajajo večji nadzor nad tem, kaj je v torbi in poskrbijo, da v torbi ni odvečnih stvari. Večji problemi s pretežkimi šolskimi torbami pa, kot veste, pridejo z leti.
 
Nekateri vidijo rešitev v torbah na koleščkih. Priznam, tudi sama sem večkrat že razmišljala o tej rešitvi. A zatakne se pri tistih, ki jih pot do šole ne vodi samo po lepih asfaltnih poteh. Kaj naj naredijo ti? Nekaterim družinski proračun pač ne dovoljuje, da vsake tri mesece otroku kupijo novo šolsko torbo, če bi se ta uničila.

S tem se hvali ministrstvo

Rešitev bi lahko bila v zmanjšanju števila učbenikov in delovnih zvezkov. Ministrstvo je med svoje dosežke v prvem letu vladanja uvrstilo testiranje 42 e-učbenikov, od katerih jih je 25 že potrjenih. Ti naj bi pripomogli k razbremenitvi teže šolskih torbic. Na spletni strani eucbeniki.sio.si lahko najdete seznam interaktivnih učbenikov. Če ste imeli to srečo, da so vaši otroci te učbenike že uporabljali, lahko presodite, ali se s tem dosežkom velja pohvaliti ali ne.
 
Večkrat so že bili jabolko spora delovni zvezki, ki naj bi ostajali na pol prazni. Sama take izkušnje še nimam. Mogoče je krivo to, da je naš šolar šele v prvi triadi, kjer delovne zvezke zapolnijo od prve do zadnje strani. Priznam, pogosto sem dvomila o tem, da učitelji delovnih zvezkov ne izkoristijo. V višjih razredih bi za belino lahko bile krive tudi manjkajoče domače naloge. A v nižjih razredih osnovne šole, kjer učiteljice vestno označujejo, kdaj ni vse narejeno, beline ne bi smelo biti. Pred dnevi sem se lahko prepričala, da se najdejo tudi taki delovni zvezki. V rokah sem držala takega, kjer polovica ostaja nerešena, nikjer pa niti ene oznake, da manjka naloga. Upam, da je to prej izjema kot pravilo. V nasprotnem primeru so delovni zvezki le sredstvo za praznjenje denarnic staršev.

Govorimo in nič ne naredimo 

Vsaka uvedba konkretnih in korenitih sprememb pri nas traja. Če do nje sploh pride. Veliko boljši smo namreč v govorjenju. Veliko stvari je bilo pri nas že napovedanih, obljubljenih, vsak čas na mizi in v praksi. Ostalo pa je samo pri govorjenju.

Ideja Društva Indijanez, da poslancem oprta na ramena šolske torbe, prilagojene njihovi teži, je dobra, a na žalost nekega trajnega učinka najbrž ne bo imela. Zaradi dveh minut nošenja šolske torbe, nasmeškov in zatrjevanja poslancev, da so torbe res pretežke, ne pričakujem velikih sprememb. Naši poslanci bi nadvse radi dajali vtis, da razumejo težave državljanov, pa jih ne. Naj si bodo to težave delavcev z minimalno plačo ali težave šolarjev s pretežkimi šolskimi torbami, ko bi bilo treba sprejeti konkretne rešitve, gledajo vsak v svoj mobilni telefon ali tablico in se veselo kratkočasijo naprej.

Kaj narediti? 

Kako poskrbeti, da moj otrok ne bo imel težav zaradi pretežke šolske torbe? Odgovora na to vprašanje nimam. Ne še. Neuspešno se tolažim, da imam še nekaj časa do trenutka, ko bi bilo dobro, da najdem popolno rešitev. Za zdaj si šolsko torbo oprta na ramena in prehodi nekaj več kot kilometer do šole. Sprašujem se, kako bo, ko bosta za njim še kakšno leto ali dve šolanja in se bo temu ustrezno povečalo število zvezkov, učbenikov in delovnih zvezkov.
 
Nekaj bo treba narediti. Sama dobro vem, kaj pomeni živeti z deformacijo hrbtenice, zato ne pristanem na to, da bi se s takšnimi težavami soočal tudi moj otrok. Naš šolar del poti opravi po poti, ki ni idealen teren za torbo na koleščkih, a se čedalje bolj nagibam k temu, da bom tvegala in preizkusila vzdržljivost teh torb. Mogoče pa se najde kakšna za bolj razgiban teren in tako razbremeni otrokov hrbet. Naš šolski sistem ga najbrž še nekaj časa ne bo.