Slovenija > Komentarji in kolumne
3639 ogledov

"Za zdaj vam otroka še zaupam. Toda ..."

Obisk zdravnika Profimedias
Vodstvo lahko upa, da jim zaupam, a dvomi so še kako prisotni.

Z zadržanim dihom in kepo v želodcu spremljam zgodbo o dogajanju na otroški srčni kirurgiji v Ljubljani. Otroci umirajo, dogajajo se napake, odgovornosti pa ne prevzame nihče. Ministrica Milojka Kolar Celarc na vprašanja, kdaj se bodo zadeve uredile, odgovarja, da to ni v njeni pristojnosti. Izreči bi se moralo vodstvo ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra. Vodstvo UKC se sklicuje na pravila in poudarja, da delujejo transparentno in da v primerih neustreznega zdravljenja ukrepajo po predpisanih postopkih. Ko njuni zgodbi trčita, najdejo petnajst let staro zapisano pravilo o poročanju, ki je menda neustrezno. Seveda pa ne pozabijo napovedati novega zakona, ki bo urejal, kako morajo stvari steči v primeru nevarnih dogodkov.

Barbara Perko | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Potem so tu še zdravniki. Kardiologija je spet ostala brez vodje službe. Med razlogi za odstop je dosedanji vodja navedel obnašanje vodstva UKC in čarovniške procese, ki se vodijo proti zdravnikom. In ko se po javnem prepiranju v stilu "rekla-videla-kazala" oglasi ministrica, je njen odziv na žalost pričakovan. Zahtevala bo poročilo, medtem ko v isti sapi poudarja, da je odgovornost za urejanje razmer znotraj javnih zavodov v rokah vodstev javnih zavodov.

Znotraj hiše na Bohoričevi ulici 20 v Ljubljani več kot očitno vre. In stavki, kot so "za optimalno intenzivno terapijo nekirurških otrok od starosti meseca dni do 18. leta v UKC ni ustrezno poskrbljeno", bi morale pri pristojnih sprožiti rdeči alarm. Zdi pa se, da je težava tudi v tem, da nihče ni ali noče biti pristojen.

In potem je tu še ena spremenljivka v tej enačbi. Tista najpomembnejša, o kateri pa slišimo bore malo. Otroci. Kaj pa bo z njimi?

Vsakič, ko pridejo od zgoraj omenjenih nove novice, naivno upam, da se bodo stvari vendarle uredile in da bodo vsi vpleteni enotno stopili na tisto stran, kjer vsi delajo za dobro otrok. Ne nazadnje vodstvo UKC zatrjuje, da njihova prizadevanja tečejo v duhu dobrobiti otrok in v smeri ohranitve zaupanja staršev.

Grozen je občutek, ko veš za vse negativne zgodbe in držiš v roki papir z datumom pregleda v omenjeni ustanovi, ko tvoj otrok čaka na pregled in ko čakaš, kako se bo glasila odločitev zdravnika. Se je zdravstveno stanje poboljšalo ali poslabšalo? Bo rekel, pridita na kontrolni pregled čez pol leta, ali treba bo operirati?

Do zdaj je bilo k sreči vedno prvo. Vem pa, da se to lahko hitro spremeni. Ne nazadnje so ob postavljeni diagnozi napovedali, da običajno takšne primere operativno rešujejo, ko se otrok približa najstniškim letom.

Kaj mi kot staršu preostane? Kaj naj naredim? Za zdaj otrokovemu zdravniku zaupam. Od njega grem z dobrim občutkom, verjetno tudi zato, ker nas pričaka z nasmehom in z nasmehom pospremi iz ambulante. Verjamem, da ve, kaj dela in da so njegove odločitve do zdaj bile pravilne. Do zdaj.

Ob tem, ko nad mojim otrokom visi možnost, da se bo moral uleči na operacijsko mizo, prerekanja na otroški srčni kirurgiji ne pripomorejo k mojemu lažjemu spancu. Ko prihajajo na dan zgodbe o zdravniških napakah, neurejenih razmerah na oddelku, prerekanju med vodstvom in zaposlenimi in ko se oglasi še ministrstvo, za katerega se zdi, da je izgubilo stik z realnostjo, me je strah.

Komu naj verjamem? Zdravnikom? Vodstvu UKC Ljubljana? Ministrstvu? Kdo ima prav in komu je sploh mar, da me skrbi, ali lahko otroka zaupam našim zdravnikom? Ne zanima me, kdo je napisal kateri pravilnik in kdo bi moral poročati komu. Ne zanima me, kdo je skregan s kom in kdo dela transparentno, kdo pa ne. Otroci so umirali, napake so bile storjene. Naredilo se pa še vedno ni nič. Kje je junak, ki bo udaril po mizi? Kje je tisti nekdo, ki bo uporabil zdravo pamet ter jasno in glasno povedal, kdo je v tej zgodbi najpomembnejši? Kdo bo končno naredil red?

Najbolj žalostno pri vsem skupaj pa je, da se - kljub temu, da poskušam biti optimist - razmere zelo verjetno še dolgo ne bodo izboljšale. In do takrat še naprej proti pediatrični kliniki stopam z grenkim priokusom v ustih in upanjem, da bo tudi naslednjič z nasmehom na obrazu rekel: "Se vidimo na kontroli."

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.