Kateri dogodek v vašem življenju je bil razlog, da ste se začeli ukvarjati s problematiko pedofilije in žrtev spolne zlorabe?
Ko sem bila ravnateljica Dijaškega doma Trbovlje, je bilo v nekem obdobju pri dekletih več zaporednih poskusov samomora. To me je osebno zelo obremenilo, bilo me je strah. Kmalu smo ugotovili, da je bila ena od teh deklic kot otrok doma spolno zlorabljena, pozneje pa, da so bile v otroštvu spolno zlorabljene pravzaprav vse. Ti dogodki so bili razlog, da sem se začela izobraževati na področju pedofilije in zlorabe otrok. Če se kot pedagog srečaš s problemom spolne zlorabe in nimaš dovolj znanj, se lahko dogodi, da narediš več škode kot koristi.

Kakšna so specifična vedenja zlorabljenih deklic?
Zelo veliko specifičnih vedenj je, običajno pa pomenijo skrajnosti. Vsaka je z vsaj enim ekstremnim vedenjem želela opozoriti nase. Zanimivo je njihovo izrazito erotizirano oblačenje. Na opazke sošolcev se te deklice odzivajo drugače kot tiste, ki niso spolno zlorabljene in opazko sošolca o svoji lepoti običajno sprejmejo kot kompliment. Zlorabljene deklice se odzovejo nesramno in žaljivo.
 
S pomanjkljivim oblačenjem deklet je povezan stereotip, ki je v prid storilcu: dekleta s takim oblačenjem izzivajo. Kaj pravite na to?
V naravi normalno seksualno prebujene deklice in ženske je, da je rada lepa in da moškega s svojo lepoto vabi. To, da poudarja in pokaže svojo lepoto, ne pomeni, da vabi vsakega moškega. Vabi le pravega. Njenega telesa se lahko dotikajo le izbranci. Njen ne pomeni ne.

Kakšni so še znaki, ki jih kažejo dekleta, ki jih spolno zlorabljajo ali so bila zlorabljena?
Lahko rečem, da je vedenje spolno zlorabljenih deklet zelo odvisno od njihove inteligence in kulture okolja, od koder izhajajo. Bolj ko je deklica bistra, lažje odmisli dogodek in ga spravi v skriti kotiček svoje duše.
Običajno imajo zelo velik čustveni razpon, imajo obdobja, ko kipijo od sreče, zadovoljstva in energije, potem pa obdobja depresije, ko težijo vsej okolici in lahko ves teden preležijo v postelji. Pogosto znajo biti tudi nasilne v medsebojnih odnosih ali pa so pretirano "lepljive". Veliko je anoreksičnih in bulimičnih, že v puberteti nagnjenih k alkoholu in antidepresivom. Te so običajno tudi promiskuitetne.
Alarmni znak je tudi, če deklice izostajajo od pouka športne vzgoje, saj mislijo, da se jim zloraba fizično vidi. Zanimivo in logično je spoznanje, da se deklice, ki so bile zlorabljene, družijo med sabo, čeprav druga za drugo ne vedo. Neka nevidna nit je med njimi.

Kakšni pa so znaki pri manjših zlorabljenih otrocih?
Tožijo zaradi bolečin v trebuhu, pri zdravniku se nočejo slačiti, kažejo pretiran strah pred dotiki, lulajo v posteljo, slačijo se v javnosti, v vrtcu otipavajo sovrstnike po erogenih conah. Ali pa tudi vzgojiteljice. Brez vzroka kričijo in imajo napade panike in strahu.
Pedofil jim odkriva erogene cone, zato se ti otroci pogosto samozadovoljujejo. To je lahko eden od znakov, ni pa nujno, otrok lahko svoje erogene cone odkrije čisto slučajno.

Ali je možno, da mame ne vedo, kaj se dogaja z njihovimi hčerkami? Zakaj pa se ne postavijo na njihovo stran, zakaj si zatiskajo oči?
Mame skoraj vedno vedo, kaj se dogaja, vendar molčijo. Menim, da za to, da se mama ne odzove, ni nobenega opravičila. Mati je sokriva in bi morala biti tudi na sodišču ustrezno obravnavana.
Vzroki zatajitve hčerkine bolečine so različni. Neka mama, ki se je ločila že dvakrat, je rekla, da ne bo imela od česa živeti, če gre stran od moža. Zagotovo je sokriva. Mame se skupaj s hčerkami postavijo v vlogo žrtev. Vendar niso žrtve, otroke bi morale zaščititi!

Olga Dečman Dobrnjič © Boštjan Tacol

Se spolne zlorabe dogajajo pogosteje v družinah s socialnega obrobja?
Spolne zlorabe se dogajajo ne glede na socialni status družine. Nekakšna logika obstaja, da je tega več v družinah, kjer vladajo alkohol, druge zasvojenosti in nasilje. Največkrat otroka zlorabijo dedje, očimi, očetje in tudi partnerji starejših sester. Poznam primer deklice iz "zelo urejene", izobražene družine. Vedno, kadar je šla mama na službeno pot, je oče zlorabljal njeni hčerki. Bil je prefinjen pedofil.

Kaj mislite z bolj "prefinjenimi oblikami zlorabe"?
Ko govorimo pedofiliji, je pomembno tudi to, kako je otrok spolno zlorabljen. Storilec je lahko nasilen, v takem primeru se spolna zloraba hitreje odkrije. Pri prefinjeni obliki pedofilije moški deklico sprva samo boža, draži erogene cone, deklica ga boža po udu do orgazma, zato ji daje denar, ji kupuje darila. Do penetracije pride običajno po daljšem obdobju, ko je žrtev tako ujeta, da ne zna več zbežati iz patološkega odnosa.
Ti dogodki so za dekleta psihično zelo obremenjujoči, saj imajo občutek sokrivde. Vzele so denar, čokolado, bombone, nikomur niso povedale. Mislijo, da so same privolile v to.
Kako se otrok lahko upre avtoriteti, še posebno če gre za nekoga, na katerega je tudi čustveno navezan? Gre za manipulacijo storilca z nedozorelo osebo. Posledice so zelo hude, tudi potem ko dekle postane ženska, ker moške doživlja drugače. V svojem bistvu jih sovraži.

Zakaj odgovorni in bližnji tako redko ukrepajo?
Ko nekoga prijaviš, si tudi sam lahko ogrožen od tega storilca. Doživela sem že, da so mi grozili in me preganjali. Ukrepanje pomeni za prijavitelja veliko dodatnega dela, hoditi mora na sodišče, kar lahko traja in traja. Pogosto dolgo in nekatere žrtve vmes obupajo. Neka "moja" deklica je vztrajala pet, šest let. Potem je obupala, nič več ni prišla na sodišče. Ali pa je po petih letih preganjanja žrtve po sodišču storilec zaradi olajševalnih okoliščin dobil pogojno kazen.

V  imenu pedofila

Pisateljica in avtorica. Olga Dečman Dobrnjič je avtorica številnih knjig o problematiki nasilja in spolnih zlorab. Njena najbolj znana knjiga pa je izšla lani in nosi pomenljiv naslov V objemu pedofila. Pisateljica v prvi osebi zapiše zgodbo pripovedovalke, ženske, ki jo preganjajo spomini iz otroštva, ko je bila spolno zlorabljena. Kruto neposredno opisuje občutke, ki jih otrok doživlja ob zlorabi, ter bralcu prikaže pekel pedofilije.

Kako se odzovejo ljudje, ko otrok razkrije, da ga je nekdo iz okolice spolno zlorabljal? Kako se odzoveta družina, sorodstvo?
Sama usta so nas, ko govorimo o pedofiliji in o tem, da je treba žrtvam pomagati in pedofile preganjati. Žal pa je pogosto drugače. Okolje se odzove z molkom in generalnim odmikom. In z željo po ne povedati. V patološki družini so pogosti odzivi: kako si nam lahko naredila sramoto; a je bilo tega treba; pusti ga pri miru, saj ne bo več (pa se še dogaja); kaj pa si se mu nastavljala …

Se zavzemate za javno objavo registra pedofilov?
Absolutno. Razmišljamo o zaščiti žrtve, vendar bi na to morali misliti prej, ne potem. Za deklice, ki so in bodo rodile otroka svojemu očetu, je drugotnega pomena zaščita njihovih imen. Kaj bo punčka z otrokom? Kaj ji pomeni, če je njeno ime zaščiteno ali ne? Saj jo v okraju, kjer živi, vsi poznajo in vedo. Širša javnost pa imena pozabi. Moje osebno mnenje je, naj bo seznam pedofilov javen. Tako lahko zaščitimo otroke, ki živijo v njihovi bližini. Gre vendar za varnost naših otrok.

Ali zlorabljena ženska sploh lahko kdaj normalno zaživi? Kakšne so posledice, ki ostanejo?
Seme bolečine, ki je bilo zasejano, vedno znova vzklije. Moje punce, nekatere zdaj že ženske, mi večkrat pišejo: "Spet se je pojavil." Dogodek posilstva se jim ponavlja, oživijo ga različne okoliščine: vonj parfuma, smrad iz ust, ista gesta, izgovorjena beseda, znamkač okolade ...
Pogosto ne morejo vzpostaviti pristnega stika s svojim moškim, moško seme se jim gnusi, nimajo odnosa do ljubezni, imajo izkrivljeno podobo o sebi in svetu. Spolno zlorabljene ženske so pogosto razvezane, alkoholičarke, zasvojene s tabletami proti depresiji, promiskuitetne, nagnjene k homoseksualnosti.
Veliko teh žensk je tudi akademsko izobraženih, urejenih, v poslovnem življenju uspešnih. Skoraj vse pa imajo nekakšne zakonske težave. Veliko jih poskuša storiti samomor in nekaterim se dejanje žal posreči.