'Ne potrebujemo vas več!'

Z Brnika smo z dvema srednjima transportnima helikopterjema AS 532 AL Cougar, izdelkov evropskega proizvajalca helikopterjev Eurocopter, odleteli ob šesti uri zjutraj. Vzlet s trenutno najsodobnejšim sredstvom Slovenske vojske (SV) je nadvse zanimiva izkušnja. Poleg neudobnih sedežev ti v spominu ostane predvsem hrup, zato so čepki za ušesa obvezna oprema. Temperatura v helikopterju narašča iz minute v minuto, po dobri uri imaš občutek, da sediš v savni. Neudobno pot seveda pretehta pogled, ki je ob vzhajanju sonca preprosto prelep.

Po treh urah vožnje, z enim postankom na sarajevskem letališču, kjer smo dotočili gorivo, smo prispeli v bazo Djakovica. Sledil je kratek uradni sprejem, nakar smo se odpravili v staro mesto Djakovica.

Ljudje na ulici se kar nastavljajo pred fotoaparat, nekateri te prosijo za denar, spet drugi te po tem, ko poveš, da si Slovenec, povabijo na kavo. © Matjaž Tavčar

Prijazni Divji zahod
Ob prvem pogledu na staro mestno jedro imaš občutek, da si vstopil v mesto ameriškega Divjega zahoda. Ulice so posejane z nizkimi hišami, večina izmed njih je nedokončanih, nekatere so že v precej "zmahanem" stanju. Ceste so prepolne starih modelov znamk Opel in Mercedes, zazreš se v legendarno zastavo in juga, preseneti pa te konjska vprega, ki je po besedah domačinov še vedno nadvse aktualno prevozno sredstvo. Ljudje na ulici se kar nastavljajo pred fotoaparat, nekateri te prosijo za denar, spet drugi te po tem, ko poveš, da si Slovenec, povabijo na kavo. Ob sprehodu naletim tudi na albanskega študenta, s katerim naredim kratek intervju.

"Preveč je korupcije"
"Problem je v vladi, saj imamo ogromno korupcije, vlada pa uporablja svojo moč za pridobivanje denarja. Želim postati politik. Čas je, da začnemo delati za državo. Ni važno, ali si politik, zdravnik ali navaden delavec, le da delaš za državo," je dejal študent politologije.

	Hasim Thaci je bil pred vojno narodni junak, bil je vodja, ki je izgubil narodni zanos.

Rešitev trenutnega položaja vidi v ponovnih, predvsem pa poštenih parlamentarnih volitvah, kjer bi izvolili poštene ljudi, ki bi delali za državo. "Hasim Thaci je bil pred vojno narodni junak, bil je vodja, ki je izgubil narodni zanos," konča študent.

Iz mesta se odpravimo v bazo V.I. nad Pečjo. Gneča na cesti je neizprosna, še posebno na predelu, kjer se odvija "bolšjak". Na sejmu ponujajo vse, od rabljene opreme, avtomobilov do domače hrane in pijače. Vojaška policija, ki nas spremlja ves čas, prižge sireno in oddrvimo proti bazi.

"Na Slovence so domačini zelo ponosni, verjetno tudi zaradi komunikacije," doda eden izmed vojakov. ©Matjaž Tavčar

"Slovenski vojak je na Kosovu lepo sprejet"
V bazi je že vse pripravljeno na slovesnost. SV na Kosovu sodeluje na misiji v sestavi Kforja od januarja 2000. Od prve napotitve je v operaciji delovalo več kot 1900 pripadnic in pripadnikov, danes je na nalogi 19. kontingent SV s 381 pripadnicami in pripadniki. Jedro enote je sestavljeno iz 10. motoriziranega bataljona.

Kontingent nagovori podpolkovnik Pavel Jereb , sledi mu načelnik Generalštaba Alojz Šteiner . "Slovenski vojak je na Kosovu sprejet zelo gostoljubno, toplo in prisrčno. To pripisujem predvsem našemu spoštljivemu odnosu do njih in naši pripravljenosti pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo," je dejal podpolkovnik. "Situacija na Kosovu je precej mirna. Največja težava je gospodarstvo, problem z elektriko in tekočo vodo," je še dodal.

V izjavi za javnost je načelnik Šteiner (L) poudaril, da v zavezništvu razmišljajo o zmanjševanju sil na Kosovu. © Matjaž Tavčar

V izjavi za javnost je načelnik Šteiner poudaril, da v zavezništvu razmišljajo o zmanjševanju sil na Kosovu s 15 tisoč na 10 tisoč, spremenil pa se bo način delovanja vojske. Do sprememb bo verjetno prišlo že jeseni po vrhu Nata. "Vojaki na tem območju niso ogroženi. Še največjo nevarnost predstavlja dejstvo, da so precej na cestah," je odgovoril na izpostavljenost vojakov nevarnosti.

	Stvari gredo končno na bolje. Tukaj vojaki niso več potrebni. domačin

"Tukaj vojska ni več potrebna"
Po kosilu in druženju z vojaki se odpravimo na teren z lahkim kolesnim pehotnim vozilom valuk. Šele vožnja po podeželju razkrije pravi obraz dežele. Število porušenih in nedokončanih hiš se stopnjuje, za nami tečejo bosi otroci, ki jim vojaki delijo bonbone in druge sladkarije. Ob sprehodu po eni izmed vasi imaš občutek, da si potisnjen vsaj 50 let v preteklost. Zapletemo se v zanimiv pogovor s tremi domačini, dva sta Albanca, eden je Srb. V pogovoru nam razkrijejo, da je prav Nato zaslužen, da se je morija na Kosovu končala. Slovenske vojake opišejo kot zelo prijazne, v njihovih očeh je zaslediti spoštovanje. "Seveda si želimo v EU. Stvari gredo končno na bolje. Tukaj vojaki niso več potrebni," nam zatrdi eden izmed Albancev, prijatelja prikimata. "Etnična napetost izginja, Srbi in Albanci bomo zopet prijatelji," še doda.

Vojaki, s katerimi smo patruljirali, povedo, da so s plačo v šestmesečni misiji zadovoljni. Mesečno dobijo 2500 evrov, v celotni misiji pa jim pripada 20-dnevni dopust, ki ga vojaki izkoristijo v Sloveniji. "Dopoldne imamo športno vzgojo, sledi osemurna patrulja, popoldne pa smo ponavadi prosti," nam pove eden izmed vojakov. "Na Slovence so domačini zelo ponosni, verjetno tudi zaradi komunikacije," še doda.

Po končani patrulji se poslovimo od vojakov, nakar se odpravimo nazaj v bazo Djakovica. Okoli 17. ure odletimo proti Ljubljani. Po zanimivem dnevu mi v spominu ostanejo predvsem besede korupcija, priljubljenost slovenskih vojakov in dejstvo, da so se stvari počasi začele premikati na bolje. Po burni in boleči zgodovini si ti ljudje boljšo prihodnost več kot zaslužijo.