Ena od kandidatk za predsednico Elena Pečarič opozarja, da ima vsak človek svoj hendikep in da je to treba vzeti dobesedno.
Moja vizija je predvsem, da je treba državljane in državljanke opozarjati, da se zavejo svojih pravic in da jih bodo znali tudi uporabljati. Da se bodo znali pravilno odzivati na razne diskriminacije in na določeno nemoč, ki jo doživljajo v vsakdanjem življenju. Želela bi, da bi se državljani bolj angažirali in ne odmikali od politike.
To izhaja tudi iz mojega uvodnega stavka, torej da smo predmet političnega. Invalidi so v politiki priljubljena tema. Ko se pokaže, da je kdo občutljiv, bo prej uporabil invalida kot pa Roma ali homoseksualca. Tam se že boji, da bo vzbudil neodobravanje, pri invalidih pa ne bo imel noben nič za pripomniti. V tem smislu smo predmet političnega, hkrati pa nimamo moči, da bi odločali o svojih življenjih. Dokler bodo dvajsetletni ljudje, ki so na vozičku, nameščeni v domovih za ostarele, bo samoumevno, da jih ljudje podcenjujejo.
Kaj vam osebno pomeni predsedniška funkcija glede na to, da je v Sloveniji bolj protokolarna?
V simbolnem smislu ima ta funkcija pomen kljub temu, da predsednik države nima večjih pristojnosti. Predsednik države mora s svojim zgledom usmerjati državljanke in državljane. Mislim, da pri nas tega primanjkuje. Da so določene vrednote pozabljene in da se pri nekaterih zdi, kot da niso več v modi. Ljudje pa so zgubljeni in tavajo sem ter tja. Mislim, da je treba ljudem dati novi zagon in tudi novo upanje ter voljo, da se začnejo boriti za svoje pravice.
Kaj danes najbolj pogrešate pri pravicah invalidov v Sloveniji, kako boste kot predsednica pomagali invalidom in drugim ranljivim skupinam?
To, kar jaz počnem in zagovarjam pri YHD, velja za vse državljane. Spoštovanje človekovih pravic, predvsem pa enake možnosti in enakopravnost v družbi ne veljajo za posamezne skupine – veljajo za vse. In hkrati s pravicami gredo tudi dolžnosti. Pri tako imenovanem invalidskem varstvu se rešuje problematika na zastarel način, v smislu, da se daje določene podpore in nadomestila, ki pa nikakor ne gredo v smer izenačevanja možnosti, ampak povzročajo izločanje iz aktivne udeležbe v družbi.
Ali gre pri denarju, namenjenemu invalidom, res vse tistim, ki ga zares potrebujejo?
Vedno sem trdila, da veliko sredstev nikakor ne pride do posameznikov. Da posamezniki dobijo le manjši del, ker so v ozadju velikokrat drugi interesi.
|
|
|
Glede protokolarnih srečanj Pečaričeva nima izkušenj, zato se bo morala določenih pravil naučiti. © Anže Petkovšek |
Glede na to, da pri tem nimam izkušenj, se bom morala določenih pravil najprej naučiti. Je pa res, da pri tej funkciji nikoli ne bom sama – zraven bom imela tudi sodelavce. Nekaj ljudi me je na cesti nadrlo, kako si jaz predstavljam, da bom hodila po svetu in da bomo imeli predsednika na vozičku, ki bo moral tudi poveljevati vojski. Zanimivo, da so me to največkrat vprašale ženske. Pa sem jim odgovorila, da se predsednice večinoma vozijo s predsedniškim vozilom ali pa z letalom in da tukaj ne vidim večjih težav.
Opažam, da določeni ljudje tudi sami nimajo tako pestrega življenja, da si potem enostavno ne znajo predstavljati, kako lahko jaz živim sama, kako lahko delam, če v bistvu po njihovih predstavah ne morem nič – na primer niti dvigniti roke. Mislim, da tu niti ne gre za predsodke, ampak ljudje tega preprosto ne razumejo in ne poznajo.
Zakaj menite, da imajo državljani do invalidov vzpostavljen nek poseben odnos? Morda zaradi tega, ker se jih bojijo ali zaradi česa drugega?
To je problem tistih, ki čutijo, da morajo imeti do ljudi, ki so na vozičku, drugačen odnos. Na tak način počutijo se superiorne, ne zavedajo se lastnega hendikepa. Vsak človek ima svoj hendikep in to je treba vzeti dobesedno. To, da je nekdo na vozičku, v ničemer ne pomeni, da je bolj nesrečen kot nekdo drug, da mu kaj manjka, da mu je treba kaj dati. Pač, živi drugače. Ni pa zato potreben usmiljenja.
Kako si predstavljate sodelovanje s predsednikom vlade? Tako kot pri zdajšnjem predsedniku Janezu Drnovšku ali bi vi ubrali kakšno drugo pot?
Oba bi morala biti profesionalna in se držati svojih institucionalnih vlog. Tudi če imata različna mnenja, se morata vseeno sestajati in prek pogovorov reševati nesporazume. Na tak način oba najbolj pripomoreta k razvoju družbe in države.
Ali je težko kot invalid živeti življenje neodvisno od drugih? Kje ste se vi srečevali z največ težavami (doma/zunaj)?
Nikoli se nisem imela za invalidko. Imam ime in priimek, končala sem fakulteto, za seboj imam tudi nekaj dosežkov. To je tisto, s čimer se predstavljam in me nekako določa. Ko sem šla v ta boj za predsednico, je bilo to za nekatere ljudi šokantno, presenetljivo. Meni se ne zdi tako, ker sem za to sposobna. Dejstvo, da se jaz vozim na kolesih, pa ni nič takega.
S kakšnimi stroški se vi srečujete v vsakodnevnem življenju?
Zame je najbolj pomembna osebna asistenca, ki je moj ključni pripomoček. Da imam ljudi, ki jim povem kako in kaj naj naredijo, česar sama ne zmorem: se umiti, vstati, iti k računalniku, kuhati …
V kakšnih trenutkih ste najbolj jezni na družbo, državo?
Najbolj sem jezna, ko pridem s končno rešitvijo in je dokazano, da je zelo dobra, pa jo zavrnejo. To se dogaja pri pisanju amandmajev, pri predlaganju pobud na ministrstvih, pri iskanju podpore pri poslancih. Potem pa se čez dve, tri leta izkaže, da smo vse to že napovedali. In za to potem nihče politično ne odgovarja.
Kako se razumete s študenti Fakultete za socialno delo? Ali se vam zdi, da imate zaradi svoje invalidnosti kaj večjo avtoriteto ali pri študentih to ne igra večje vloge?
Postavila sem jasna pravila, da so se študenti dolžni maksimalno angažirati pri študiju. Sicer pa me moti padec ravni na fakultetah. Profesorjem se od študentov ne da zahtevati več, kot je treba: zakaj pa bi se izpostavljali, pa še študentje jih bodo oblatili. Prav tako se tudi študentom ne da več niti poglobljeno študirati, ker jim je pomembno samo to, da dobijo diplomo.
V nekem intervjuju ste zapisali, da vam je nekdo odsvetoval, da bi kandidirali? Kdo je bil to in kako ste ta nasvet sprejeli/razumeli?
To jemljem bolj pozitivno. S tem me je postavil na realna tla in mi dal vedeti, kaj vse se lahko zgodi. V volilni kampanji moram namreč biti pripravljena tudi na nizke udarce.
Vam je to rekel kateri od predsedniških kandidatov?
Ne, to mi je rekel nekdo, na katerega sem se obrnila za nasvet pri volilni kampanji. Obljubil je, da bo razmislil o tem, da mi pomaga in me pokliče, a se ni več oglasil.
