O ugledu politikov, pravnikov in podjetnikov

Marko Cokan

Definicija ugleda

A ko govorimo o ugledu, ga moramo najprej definirati. Ta se namreč razlikuje od celine do celine, od kulture do kulture, od poklica do poklica ter tudi od zahtevnosti družbe, v kateri se ugled gradi. 

V zahodnih kapitalističnih državah, denimo v zibelkah kapitalizma, kot sta ZDA in Velika Britanija, si ugled zgradiš kot do konkurentov neusmiljen podjetnik ali recimo kot odvetnik, ki nima nobenih etičnih težav s tem, da na sodišču brani najbolj okorelega morilca ali pedofila. 

Med Judi si lahko ugleden kot prefrigan bančnik ali finančnik, pri čemer ni pomembno, koliko posojilojemalcev bo zaradi tvojih astronomskih obresti končalo v stečaju. 

Na Balkanu je ugled povezan tudi s prefriganostjo. Tam ugled ne bo posebej trpel, če se bo izkazalo, da si nekoga fino okrog prinesel, ali pa, če si jemal 10 odstotkov provizije pri poslih.   
V diktaturah je ugled povezan s pripadnostjo politični eliti. Ni pomembno, za katere vrednote in humanistične ideje se zavzemaš, šteje to, da si se uvrstil v ekskluzivni klub tistih, ki imajo moč, vpliv in denar. 

Ugled po slovensko

Kako pa je s tem v Sloveniji? Kot bistveno bolj egalitarna družba, od denimo zgoraj omenjenih ZDA ali Velike Britanije, pri nas nismo posebej tolerantni do tajkunov in brezsrčnih kapitalističnih izkoriščevalcev. Obenem pa drži, da ne naredimo kaj dosti, da bi jih učinkovito preganjali. V nekaterih krogih omenjeni moralni odpadniki uživajo celo posebno spoštovanje, češ, poglej ga, tale si pa upa.       
A pri tem pozabljajo, da si upa predvsem zato, ker ve, da ga ne bodo ujeli, saj so nadzorne institucije za to preveč brezzobe, ali pa ga pustijo na miru zato, ker zaradi lastne politične pristranskosti potihem dopuščajo njegova nečedna dela, kar je še posebej zavržno.   

Nizek ugled politikov, podjetnikov in pravnikov?

Zgoraj navedene poklice sem izbral ravno zaradi njihove kontradiktorne narave. Po eni strani vsi vemo, da si mame bolj kot karkoli drugega želijo, da bi njihove hčerke in sinovi nekoč postali (no, ne ravno politiki), vsekakor pa podjetniki ali pravniki (pa recimo še zdravniki). Omenjeni poklici pač prinašajo družbeni ugled, pravniški tudi določeno strahospoštovanje, vsi pa dokaj dober materialni standard. 

A po drugi strani je znano, da povprečen slovenski državljan nima najboljšega mnenja o teh poklicih. Priljubljenost politikov je že tradicionalno na nizki ravni, o podjetnikih se govori, da samo bogatijo in ob tem pozabljajo plačevati davke, o pravnikih pa kroži rekordno število bolj ali manj zabavnih vicev, skoraj vsi pa se nanašajo na naš pohlep in nemoralnost. 

Kje smo ga pravniki polomili?

Govorim kot pripadnik ceha, kateremu pripadam, sam se namreč že celotno kariero trudim, da se ne bi prepoznal v enem izmed zgoraj omenjenih vicev.   

Žal pa za številne pripadnike našega ceha težko trdim, da med ljudmi uživajo ustrezni ugled. Glavni razlog za to tiči v dejstvu, da je naša generacija pravnikov odraščala v obdobju debelih krav, ko je bolj kot vse postalo pomembno, kako si pravu prigrabiti čim več denarja. 

Osebno zadovoljstvo zaradi dobro opravljenega dela je zamenjala strast po hitrem zaslužku, ki ga je pogosto spremljala zavržna taktika zaračunavanja storitev strankam, za katere je bilo evidentno, da na sodišču ne morejo pričakovati uspeha.

Tu je tudi večna "etična dilema". Če bo po eni strani etičen pravnik dal prednost lastnim načelom pred suho profesionalnostjo, bo po drugi strani tisti, ki mu je etika španska vas lahkotno trdil, da je kot pravnik zavezan braniti najhujšega zločinca pred vsemogočno državo. Kar seveda ni res, saj lahko odvetnik kadarkoli odkloni zastopanje kogarkoli že, saj v takem primeru zastopanje prevzame država.      

Kako pa je s podjetniki? 

Dobro znano je, kateri podjetniki v Sloveniji uživajo ugled. Prvak med njimi je vsekakor Ivo Boscarol, človek, ki poleg podjetniške žilice, inovativnosti in neumorne delavnosti slovi tudi kot delodajalec, ki lepo dela z zaposlenimi, ki je veliko prispeval k lokalni skupnosti in ki ga kolegi snobi, ki tekmujejo v dolžini svojih jaht, puščajo povsem hladnega.    

Boscarol seveda ni edini, sam jih poznam še kar nekaj, ki združujejo zgoraj omenjene komponente etičnega podjetnika. Žal pa v podalpski deželici deluje tudi mala vojska takih, ki so pravo nasprotje zgoraj omenjenega: oportunisti, prevaranti, izkoriščevalci, mogočni davčni utajevalci. 

A ne preseneča, da imamo tudi take. Preseneča to, da se jih kot država še nismo ustrezno lotili. Tudi na trg podjetništva namreč ne bi smeli pustiti vstopiti vsakomur. Le ustavno načelo svobodne gospodarske pobude bi se morali naučiti pravilno razlagati. 

mag. Boštjan J. Turk

dezurni@styria-media.si