Kljub razširjenosti praznika Marijinega vnebovzetja smo na Slovensko škofovsko konferenco naslovili
nekaj vprašanj v povezavi z njim dobili naslednje odgovore.
Zakaj praznik Marijinega vnebovzetja in kaj se verniki na ta dan spominjajo?
Bistveno sporočilo praznika Marijinega vnebovzetja je, da je bila Jezusova mati Marija po
smrti s telesom in dušo vzeta v nebo, kar pomeni, da v polnosti biva pri Bogu. Marija je s tem
dosegla končni cilj in za verujoče predstavlja predpodobo stanja, ki ga v veri tudi pričakujemo.
Sporočilo praznika je, da je bila Marija, ki je spočela in rodila Jezusa, navzoča v vseh ključnih
trenutkih njegovega življenja: pri darovanju v templju, na svatbi v galilejski Kani, ob smrti na
križu in po vstajenju tudi ob prihodu Svetega Duha na binkošti. Ob čaščenju Marije verniki
poglabljamo spoznavanje in vero v Jezusa Kristusa.
|
|
|
Molitev med romanjem je običajno namenjena premišljevanju (refleksiji) o
osebnem življenju in duhovni pripravi na spoved. © Renata Škrjanc
|
Ne samo v preteklosti, tudi danes verniki na Marijin praznik v večjem številu poromajo v božjepotna središča, ki so posvečena Božji Materi. Po tradiciji na ta praznik škofje v škofijskih božjepotnih središčih darujejo slovesne svete maše, ob katerih se zbere veliko vernikov. V Sloveniji je na primer 86 cerkva posvečenih Marijinemu vnebovzetju (od tega 53 župnijskih in 33 podružničnih). Nekateri romajo peš in med hojo molijo (najpogosteje rožni venec). Romanje peš je zunanji izraz notranje duhovne poti in osebnega prizadevanja za življenje po Božji besedi.
Molitev med romanjem je običajno namenjena premišljevanju (refleksiji) o osebnem življenju in duhovni pripravi na spoved, saj prav na Marijin praznik veliko romarjev na cilju opravi zakrament sprave z Bogom in se udeleži slovesne svete maše. Način romanj se je spremenil – včasih so v največja Marijina svetišča romarji od zelo daleč prihajali predvsem peš in z vozovi (ker druga prevozna sredstva (še) niso bila na voljo), danes pa se veliko vernikov na romanje poda tudi s kolesi, avtomobili, vlaki ali avtobusi.
Škofijska božjepotna središča v Sloveniji so: v škofiji Celje Petrovče, v škofiji Koper Sveta Gora, v nadškofiji Ljubljana Brezje, v nadškofiji Maribor Ptujska Gora, v škofiji Murska Sobota Turnišče in v škofiji Novo mesto Zaplaz. Osrednje slovensko narodno svetišče so Brezje.
|
Brezje veljajo za največje romarsko središče v Sloveniji. © Boštjan Tacol
|
Praznik so najprej začeli praznovati na Vzhodu, nekoliko kasneje pa na Zahodu. Spomin na poseben odhod Marije s tega sveta in polnost njenega bivanja pri Bogu je bil v tradiciji Cerkve prisoten od prvih stoletij dalje, čeprav izrecnih zapisov o tem v Svetem pismu ne najdemo, kar pa ne pomeni, da je praznik v nasprotju s temeljnim svetopisemskim sporočilom. Praznik ima torej zelo dolgo tradicijo. Pri Slovencih je sprejem krščanstva tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem, o čemer priča dejstvo, da je bila prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem pri Gospe Sveti od začetka posvečena Marijinemu vnebovzetju. Na živost vere kažejo številne upodobitve vnebovzetja po cerkvah.
Versko resnico o Marijinem vnebovzetju je papež Pij XII. (1939-1958) razglasil leta 1950 s konstitucijo Predarežljivi Bog, pri čemer ni šlo za novost, ampak za potrditev skozi stoletja izpričane in živete vere o Marijinem vnebovzetju.
Praznik vnebovzetja je po ljudskem izročilu tako pomemben, da se kače ne smejo plaziti po zemlji, ampak zlezejo na drevesa in zato ljudje ne smejo gor. V Prekmurju, Brdih in Benečiji je bila navada na ta dan blagoslavljati rože, ki naj bi bile obramba zoper točo, razne bolezni in pomoč za dobro letino. Po Dolenjskem in v Savinjski dolini so nekdaj gospodinje spekle posebne hlebčke ali pogačke za žanjice in druge, ki so pomagali pri žetvi.
