V Sloveniji še vedno številni otroci odraščajo v razmerah, ki jih stroka označuje kot ogrožajoče – v družinah z nasiljem, zanemarjanjem ali drugimi hudimi stiskami. Imamo sicer sistem socialnega varstva, v katerem sodelujejo centri za socialno delo, sodišča, krizni centri, rejniške družine in strokovne ustanove, katerih naloga je otroke zaščititi in jih po potrebi umakniti iz domačega okolja. A ko otroci vstopijo v ta sistem, se zanje težave pogosto ne končajo, ampak se takrat začne novo obdobje negotovosti. Otroci prehajajo med različnimi oblikami varstva, čakajo na sodne odločitve in živijo v začasnih okoljih, ki jim težko zagotavljajo občutek stalnosti. Številni celo obtičijo v sistemu. Paradoks pa je, da ima Slovenija po drugi strani več kandidatov za posvojitev kot otrok, ki jih je mogoče posvojiti.
Odvzem otroka
V skladu z Ustavo Republike Slovenije (URS) otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Država zagotavlja varstvo otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok.
Družinski zakonik (DZ) med drugim ureja sistem ukrepov za varstvo koristi otroka v primerih ugotovitve, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel, ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju.
Direktorica Centra za socialno delo (CSD) Celje Polonca Teršek nam je pojasnila, da center praviloma ne "vstopi" v družino zaradi enega samega dogodka, temveč zaradi dejavnikov tveganja, na katere opozarjajo institucije: "Okolje (torej šola, vrtec, zdravstvo) nas obvešča, da se v družini nekaj dogaja. Center mora te informacije najprej preveriti. Preverimo tako, da vstopimo v stik z matično družino otroka, se pravi s starši, in potem naprej vedno skupaj z njimi načrtujemo delo oziroma način odpravljanja nepravilnosti, ki predstavljajo nek dejavnik tveganja v otrokovem okolju."
"Nihče nikoli ne predstavi naše slike, kaj doživlja en strokovni delavec, ko mu je dana ena taka težka naloga, da v bistvu otroka izloči iz matične družine," Teršek opozarja, da se v javnosti pogosto ustvarja vtis, da so socialni delavci hladni in distancirani, vendar sama pravi, da je realnost ravno nasprotna. "Znajdeš se v situaciji, ko moraš poskrbeti za tujega otroka, in vsakemu je želja, da ne bo več deležen težkih stvari, ki jih je že do zdaj doživel. Zato moraš starše prepričati, da izročijo svojega otroka, da ga odpelješ na varno," opisuje, da včasih starše prepričuje tudi po šest ur, da je za otroka najbolje, da ga prevzame CSD, namreč sama ne verjame v nasilne odvzeme.
Polonca Teršek
"Nikoli ne bom pozabila primera, ko je imel oče neozdravljivo diagnozo, zaradi katere je zanemarjal otroke, v ozadju pa so bile še težave z alkoholom. Več ur sem prosila očeta, da naj preda otroka, da je to zanju najbolje. Ko sva s sodelavko končno dobili otroka v avtomobil, sva videli, kako sta se prijela za roke," opisuje, da je jokala ob zavedanju, da je razbila družino in da bosta otroka zaradi odvzema utrpela travmo, a je hkrati vedela, da bi bila škoda, če bi otroka pustila v okolju, kjer sta ogrožena, še večja in trajnejša.
Ker rejniških družin ni dovolj, morajo kdaj, čeprav se trudijo, da takšnih primerov ne bi bilo, sorojence tudi ločiti: "Se potrudimo, da so potem vsaj rejnice znotraj istega kraja, pa se lahko potem obiskujejo. Če je kak sorojenec starejši, puščamo skupaj ta mlajša dva, ki sta bolj tesno navezana. Načeloma stremimo k temu, da ostajajo vsaj oni kot družina povezani. Z razvojnega vidika je to zelo pomembno."
Možnost rehabilitacije dajo vsakemu staršu, poudarja: "Na centru sem zaposlena 26 let in moram reči, da nismo dali možnosti za rehabilitacijo samo v tistih primerih, ko so starši rekli, da ne želijo otroka. Pa še to nismo takoj obupali nad tem staršem, ampak smo vedno pustili tisto eno leto manevra, da si še vedno lahko premisli in vstopi nazaj v stik."
"Smo imeli primer, ko je mamica sprva rekla, da otročka ne bo imela, ker je bila takrat dijakinja, ravno ob zaključku zadnjega letnika srednje šole. Po končani šoli pa je začela nazaj vzpostavljati stik s tem svojim otročkom in dejansko se je otrok vrnil k njej," je opisala.
"Če starši sledijo načrtu in če so pripravljeni spreminjati svoja vedenja in ravnanja v odnosu do otrok, se zadeve zelo lepo speljejo in v bistvu ne rabimo imeti nobenih nekih drastičnih ukrepov. Če pa imamo starše, ki pač temu ne sledijo, ali pa če imamo starše, ki vedno znova ponavljajo neka dejanja, potem pa ni debate, potem pa moramo otroka zaščititi na način z nujnim odvzemom," pojasnjuje Teršek.
Ukrepi za varstvo koristi otroka so torej začasne odredbe, nujni odvzem otroka in ukrepi trajnejšega značaja. Nujni odvzem izvede center za socialno delo, o začasnih odredbah in ukrepih trajnejšega značaja odloča sodišče; na prvi stopnji so stvarno pristojna okrožna sodišča.
Pravila sodnega postopka ureja Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1), ki v 106. členu določa predlagatelje za začetek postopka za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka, in sicer med drugim je predlagatelj tudi center za socialno delo; sodišče lahko postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok trajnejšega značaja začne tudi po uradni dolžnosti. V skladu s 108. členom ZNP-1 je center za socialno delo udeleženec postopka tudi, kadar ni predlagatelj postopka. Navedbe centra za socialno delo v predlogu, mnenju in drugih pisanjih ter zaslišanje strokovnega delavca centra za socialno delo se štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje.
"Ukrep odvzema otroka staršem traja največ tri leta, izrečen ukrep pa lahko sodišče podaljša," so nam pojasnili na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Teršek poudarja, da se ob odvzemu pripravi načrt dela s starši (programi, ukrepi, pričakovanja). Če starši v treh letih ne dosežejo sprememb, center sodišču lahko predlaga podaljšanje in tako otroci v sistemu ostanejo še dlje.
Otroka prevzame CSD, kam gre zdaj?
V praksi so otroci po nujnem odvzemu najpogosteje najprej nameščeni v krizne centre. Direktorica CSD Celje je opisala, kako stresen je nujni odvzem v praksi tudi za socialne delavce. Najprej mora socialni delavec otroka namestiti na varno, potem pa ima center 12 ur od odvzema časa, da pripravi predlog za začasno odredbo. Če tega ne stori, otrok lahko odide nazaj iz kriznega centra k družini. Medtem pa socialni delavci po besedah Teršek v resnici ves čas ostajajo z mislimi pri otroku: "Ves čas se ukvarjaš s tem, kako bo tam otroku. Sprašuješ se, ali mu bo okej, ali bo v redu preživel noč, ali se bo umiril, ali bo zelo jokal."
V nadaljnjih sedmih dneh center zbere dodatne informacije in po potrebi pripravi predlog za ukrep trajnejšega značaja, o katerem odloča sodišče. Nato CSD poišče rejniško družino ali drugo namestitev. Centri, kadar je to mogoče in varno, najprej iščejo tudi širšo socialno mrežo otroka, to pomeni sorodnike ali druge bližnje osebe, da otrok ne bi bil iztrgan iz vseh poznanih odnosov hkrati.
Če ni druge možnosti, jih namestijo v krizni center, dokler jim ne zagotovijo rejniške družine. Teršek pojasnjuje, da so bili krizni centri ob ustanovitvi zamišljeni kot 21-dnevna namestitev, vendar se je ključna sprememba zgodila leta 2019, ko o namestitvah ne odloča več CSD, temveč sodišče: "Sodišče ima postopkovne roke daljše, vključuje izvedence… in postopki se res podaljšajo, otroci obtičijo v sistemu, kar ni okej."
"Največja korist otroka": kdo jo presoja in ali ima otrok besedo?
Tako ministrstvo kot CSD poudarjata, da je osrednje vodilo pri tem, kam namestiti otroka, njegova "največja korist". Teršek razloži, da korist presoja strokovni tim, ki zbira informacije in dokaze iz različnih virov (institucije, pogovori z otrokom, starši, programi, po potrebi izvedenci). Otrok ima po njenih besedah glas tudi, kadar gre za preverjanje, ali se nasilje ali zanemarjanje res dogaja.
A hkrati opozori na realnost navezanosti: "Do zdaj nisem imela otroka, ki na svoje starše ne bi bil navezan." Tudi pri ogroženosti gre pogosto za nevarno navezanost in obrambne mehanizme, na primer zanikanje nasilja. Ključno je, da strokovni delavec zna spraševati tako, da otrok ne nosi krivde in da se situacija razjasni.
"Težki primeri ostanejo s strokovnim delavcem za vedno, ampak potem, ko otroka spremlja, kako zacveti, ve, da je vredno. Ko otroci odrastejo, ko se okrepijo, ko se smejijo, ko so nagajivi, ko je nazaj tista iskrica v njihovih očeh, je poplačano tudi vso to notranje doživljanje, ki ga v samih postopkih pač strokovni delavci imamo in doživljamo," opisuje Teršek.
Namestitev za otroka je težko najti
Odločitev o ukrepu za varstvo koristi otroka, s katerim se otroka umakne iz matičnega okolja (ukrep odvzem otroka staršem) je neločljivo povezana z odločitvijo o namestitvi otroka. Če sodišče odloči o ukrepu trajnega odvzema otroka, ga morajo v CSD namestiti v rejništvo ali posvojitev ali strokovni center. Vsak primer obravnavajo posebej in presodijo, katera oblika varstva je v danem trenutku najprimernejša.
"Imamo primere, ko lahko že v osnovi verjamemo, da se bodo otroci lahko vrnili nazaj v domače okolje, če bodo starši podprti z nekimi programi, se pravi z nekim načrtom pomoči, ki se naredi tudi v okviru sodišča. So pa otroci, za katere vemo, da so starševske kompetence tako nizko ocenjene tudi s strani sodnih izvedencev, da to ni možno. Če so starševske kompetence tako nizke, da vemo, da v teh treh letih ne bomo mogli zagotoviti otroku nekega zdravega razvoja oziroma da bi dejanja staršev škodno vplivala nanj, so otroci načeloma najprej nameščeni v krizni center za otroke do šestih let ali v krizni center za otroke in mladostnike od šest do 18 let. In potem zelo hitro iščemo rejniško družino. In to so navadno otroci, ki potem obtičijo v sistemu ali v rejniškem sistemu, ali pa se zelo pogosto zgodi, da rejniki v puberteti ne zdržijo z njihovim vedenjem in čustvovanjem. Se nam zgodi, da so otroci lahko v rejniški družini šest mesecev, pa se šele potem začnejo nočne more, na plano pridejo strahovi, neka težja čustvena stanja, tudi kakšne anksioznosti, kakšna motnja koncentracije in pozornosti se pojavi ... In so te stvari kar težke. In takrat jih nameščamo v strokovne centre. Eni rejniki še hočejo imeti stik z njimi, pa se potem otroci za vikend in počitnice vračajo v rejništvo, eni pa čisto prekinejo stike. To je pa ta del, ko je zelo pogost," pravi Teršek.
Tako strokovni centri pokajo po šivih. "Strokovni centri nam že septembra ali pa oktobra povedo, da do naslednjega septembra nimajo mest," razlaga Teršek.
Strokovni centri so sicer po njenem mnenju problematični tudi razvojno, saj se otroci se navežejo na strokovne delavce, ki jim v tem obdobju predstavljajo nekakšno "družino", a okolje po definiciji ni stabilno.
Rejništvo
Tudi MDDSZ priznava, da so seznanjeni s težavami zagotovitve ustrezne rejniške družine ali zavodske namestitve, zaradi česar so otroci včasih dalj časa nameščeni v krizne centre, čeprav naj bi bila to le kratkotrajna rešitev. Statistika, ki smo jo pridobili na našem portalu, potrjuje, da rejniške družine v Sloveniji že od leta 2013 upadajo. Če jih je bilo konec leta 2013 še 753, jih je bilo konec leta 2023 le še 544. Od leta 2013 do leta 2025 je v Sloveniji zaznati 25-odstotni upad rejnikov. "Verjamem, da tudi zaradi tega, ker imajo ti otroci velike potrebe in je zanje zahtevno skrbeti," opisuje Teršek.
Rejništvo je institut družinskega prava, urejen v Družinskem zakoniku (DZ), kot posebna oblika varstva otrok, ki jim je potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši. Samo izvajanje rejniške dejavnosti je predmet posebnega zakonskega urejanja v Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD), ki ureja pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, način izvajanja rejniške dejavnosti, spremljanje rejništva, financiranje ter druga vprašanja, povezana za izvajanjem rejniške dejavnosti.
Namen rejništva je, da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, vzgoja, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Z namestitvijo otroka v rejništvo ostanejo staršem ali skrbniku tiste pravice in obveznosti, ki so združljive z namenom rejništva, če zaradi varovanja koristi otroka ni odločeno drugače. Ena takšnih obveznosti je tudi obveznost preživljanja.
Kot smo že pojasnili, je rejništvo v osnovi ukrep začasne narave. Dolžnost centrov za socialno delo je, da na eni strani ustrezno poskrbijo za posameznega otroka, ki je nameščen v rejništvo, na drugi strani pa si morajo istočasno prizadevati za odpravo vzrokov, zaradi katerih je bil otrok umaknjen iz domačega okolja. Trajanje posameznega rejniškega razmerja je odvisno od individualnih koristi otroka, ki jih je potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej.
Statistika, ki smo jo pridobili na našem portalu, sicer kaže, da se povprečno trajanje rejništva giblje okoli sedmih let. To pomeni, da mnogi otroci v rejništvu preživijo velik del otroštva. Povprečna starost otrok v rejništvu je okoli 13 let. "Starejših mladostnikov, se pravi, govoriva o obdobju od 16 do 18 let, rejniške družine redko sprejmejo," Teršek razlaga, da najzahtevnejša skupina otrok, torej starejši travmatizirani mladostniki, tako ostaja najmanj zaželena.
Konec leta 2025 je bilo v Sloveniji v rejništvu 731 otrok in mladih do 26. leta starosti. Število se je sicer v desetletju precej zmanjšalo, leta 2013 je bilo v sistemu 1023 otrok.
Po namestitvi otroka v rejništvo center za socialno delo, ki je pristojen za otroka, oblikuje individualno projektno skupino (IPS), ki načrtuje in predlaga ustrezno obravnavo otroka ter obravnava strokovna vprašanja v zvezi z otrokom, neposredno spremlja otroka v rejniški družini in sodeluje z rejniško družino in otrokovimi starši. Pri tem je pomembna naloga tudi načrtovanje prenehanja rejništva. Rejništvo preneha z odločitvijo sodišča, če prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila potrebna namestitev otroka v rejništvo. Rejništvo preneha tudi z otrokovo polnoletnostjo, pri čemer pa se namestitev v rejniško družino lahko nadaljuje tudi po polnoletnosti, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti, če oseba, nameščena v rejništvo zaradi motenj v telesnem ali duševnem razvoju, ni sposobna za samostojno življenje in delo ter če oseba ali njen skrbnik s tem soglašata ali če oseba, nameščena v rejništvo, soglaša, da ostane v rejniški družini zaradi nadaljevanja šolanja. Po 18. letu lahko oseba ostane v rejništvu, tudi če neposredno po zaključku srednješolskega izobraževanja nima druge možnosti bivanja in izkaže, da se vodi v evidenci brezposelnih oseb (podaljšanje je možno za največ 12 mesecev).
Čeprav ni namen rejništev, da otroci tam ostajajo do polnoletnosti, statistika kaže, da precej otrok v rejništvu ostane do odraslosti, saj je prav polnoletnost največji razlog za zaključek rejništva. Vrnitev v matično družino je sicer drugi najpogostejši razlog zaključka rejništva, a številke so precej nižje. Kot je poudarila Teršek, drži, da je tudi precej takšnih, s katerimi rejniške družine ne zdržijo zaradi zahtevnega vedenja in čustvenih stisk, povezanih s travmami iz zgodnjega otroštva, in jih zato preselijo v institucionalno varstvo, v strokovne centre ali zavode. Če te podatke povežemo s povprečnim trajanjem rejništva, ki znaša okoli sedem let, dobimo precej jasno sliko, da rejništvo v Sloveniji pogosto ni kratkotrajna prehodna rešitev, temveč dolgotrajno obdobje, ki pogosto traja celo otroštvo.
"Nujno bi bilo, da država poskrbi za te otroke, ko postanejo polnoletni. Ker se kdaj zgodi, da se po polnoletnosti vrnejo nazaj v matično družino," Teršek opisuje, da po dopolnjenem 18. letu ostanejo sami, brez podpore sistema.
Izvajanje rejniške dejavnosti
Vsaka oseba, ki želi postati rejnica oziroma rejnik, mora pred začetkom izvajanja rejniške dejavnosti pridobiti dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti. Postopek pridobitve dovoljenja po t.i. rednem postopku je določen v ZIRD in je naslednji:
- Postopek pridobitve dovoljenja začne oseba na krajevno pristojnem centru za socialno delo (center rejnika), kjer vloži vlogo na predpisanem obrazcu in kjer pridobi tudi vse potrebne informacije.
- Center rejnika najprej ugotovi izpolnjevanje formalnih pogojev (5. člen ZIRD: stalno prebivališče v RS, zaključena vsaj poklicna oz. strokovna izobrazba, polnoletnost) oz. da ni zadržkov za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti (6. člen ZIRD: rejnik ne more biti oseba, ki ji je odvzeta starševska skrb ali ki živi skupaj z osebo, kateri je odvzeta starševska skrb; oseba, ki ni poslovno sposobna; oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ter kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katerega se storilec preganja na predlog ali če živi skupaj s tako osebo).
- V nadaljevanju CSD pripravi oceno o primernosti kandidatke/ kandidata in njene/njegove družine za izvajanje rejniške dejavnosti, pri čemer preveri motive za odločitev za izvajanje rejniške dejavnosti in upošteva vse dejavnike, ki bi lahko tako pozitivno kot negativno vplivali na psihosocialni razvoj otroka; ugotovi primernost bivalnih pogojev družine; poleg lastnih ugotovitev upošteva tudi morebitna potrdila, mnenja oz. priporočila drugih institucij.
- Center rejnika vloge in ocene posameznih kandidatk/kandidatov posreduje ministrstvu, pristojnemu za družino (MDDSZ), ki enkrat letno razpiše potrebe po novih rejniških družinah in določi rok, do katerega je potrebno vloge posredovati na MDDSZ.
- Do vseh prejetih vlog se opredeli Komisija za izbor kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti pri MDDSZ, ki poleg razpisanega števila potrebnih novih rejnic in rejnikov upošteva tudi primernost kandidatk in kandidatov glede na namen in vsebino rejništva.
- Vse izbrane kandidatke in kandidati so napoteni na usposabljanje (v skupnem trajanju 18 – 21 ur). Na podlagi v celoti zaključenega usposabljanja ministrstvo izda kandidatkam in kandidatom dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti ter jih vpiše v evidenco izdanih dovoljenj.
Drugačen je postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti za sorodnika otroka oz. za drugo osebo, ki nima dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti in se ugotovi, da bi bila namestitev konkretnega otroka k tej osebi v otrokovo korist (na podlagi 14. člena ZIRD). Če v takšnem primeru sodišče pri odločanju o namestitvi otroka v rejništvo v skladu z določbami Družinskega zakonika ugotovi, da bi bila namestitev otroka v rejništvo k sorodniku oz. k osebi, ki nima dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti in ni otrokov sorodnik v otrokovo korist, v sodbi sorodnika oz. to osebo imenuje za rejnika. Pogoj je, da se sorodnik oz. oseba s tem strinja in izpolnjuje pogoje za izvajanje rejniške dejavnosti, kot so določeni v Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti. Izvršljiva odločba o namestitvi otroka v rejništvo k sorodniku ali osebi, ki ni sorodnik, se šteje za izdano dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, vendar le za čas trajanja namestitve za določenega otroka, kot je odločilo sodišče.
Za vsakega otroka v rejništvu sklene rejnik s pristojnim centrom za socialno delo rejniško pogodbo, v kateri se dogovori zlasti obseg oskrbe otroka, pravice in obveznosti pogodbenih strank, višino in način plačevanja rejnine, način in rok prenehanja rejniške pogodbe, morebitne posebnosti rejništva v posameznem primeru.
Rejnik lahko izvaja rejniško dejavnost kot poklic, pri čemer so njegove dolžnosti do otroka enake, ne glede na to, ali izvaja rejniško dejavnosti kot poklic ali ne. Rejniku, ki izvaja rejniško dejavnost kot poklic, Republika Slovenija, poleg rejnine za posameznega otroka, plačuje tudi prispevke za socialno varnost v višini 60 odstotka zadnje znane povprečne bruto plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec. Tako rejnina kot sredstva za prispevke za socialno varnost so zagotovljena v proračunu Republike Slovenije in niso podvržena plačilu dohodnine.
"Po izkušnjah, ki jih imam s kandidati za rejnike ali pa potem z rejniki kasneje, navadno nikoli ni motiv denar. Rejniki postanejo zaradi interesa po pomoči, po razdajanju za bližnjega. Opazi se sočuten pristop, želja po doprinosu k družbi, želja, da se pomaga otrokom, ki ne zmorejo znotraj matičnih družin," Teršek opisuje, da pri tistih, ki k rejništvu vendarle pristopijo, denar pogosto ni motivacija.
Pomagala naj bi nova novela Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti
Čeprav naj denar ne bi bil motivacija, naša vlada na tak način poskuša zagotoviti več rejnikov. Z zadnjo novelo Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (novela ZIRD-C), ki se je začela uporabljati 1. novembra 2025, je med drugim naslovljena tudi problematika premajhnega števila rejniških družin v Sloveniji. ZIRD-C tako uvaja nekatere nove enkratne prejemke za rejnike, na primer enkratni prejemek v višini plačila dela v primeru namestitve otroka ob izrečenem ukrepu za varstvo koristi otroka nujni odvzem otroka ali ob izdani začasni odredbi o odvzemu otroka staršem v skladu z določbami Družinskega zakonika. Dodatno so določeni tudi enkratni prejemek ob prvi namestitvi otroka, enkratni prejemek ob namestitvi več otrok iz iste družine, letni dodatek za oddih in počitnice, določa se tudi višina rejnine v primeru vikend rejništva.
Poleg tega se je uredila tudi nekoliko drugačna opredelitev rejnine, določili pa so tudi višjo višino rejnine, vključno z možnostjo povišanja v primeru izrednih izdatkov za otroka ali pa povečanega obsega dela rejnika. Rejnik je za otroka ali polnoletno osebo (0-26 let) po novem upravičen do mesečne rejnine, ki zajema oskrbnino in plačilo dela.
Osnovna mesečna rejnina za enega otroka oz. polnoletno osebo (0-26 let) znaša od 1. novembra 2025 dalje 1.097,90 evrov; najvišja možna rejnina za enega otroka (0-18 let) od 1. novembra 2025 znaša 1.646,85 evrov (zvišanje oskrbnine za 50 odstotkov in zvišanje plačila dela za 50 odstotkov).
Sprejete so bile med drugim tudi druge rešitve, in sicer v zvezi z izvajanjem rejniške dejavnosti kot poklica, glede urejanja usposabljanja za rejnike ter zagotavljanja brezplačne pravne pomoči za rejnice in rejnike kot udeležence v postopkih za varstvo koristi otroka.
"Z navedenimi rešitvami se na področju izvajanja rejniške dejavnosti želi zagotoviti čim kakovostnejše izvajanje rejniške dejavnosti, vključno z zagotavljanjem stabilnosti namestitve, s čemer je otrokom omogočena celovita oskrba v okviru rejniške družine," razlagajo na ministrstvu.
Lahko rejnik posvoji otroka?
Razlika med rejništvom in posvojitvijo je predvsem namen. Pri posvojitvi gre za izločitev otroka iz matične družine in prehod v posvojiteljsko družino, pri rejništvu pa je cilj, da se otrok čez krajši ali daljši čas vrne v matično družino, ko ta vzpostavi ustrezne okoliščine za primerno skrb za vzgojo in razvoj otroka.
"Zavedati se je torej treba, da sta institut rejništva in institut posvojitve različna instituta in da rejništvo ni in ne sme biti bližnjica do posvojitve otroka. Tukaj imamo v mislih situacijo, da bi nekdo postal rejnik le zaradi tega, da bo tako lažje in hitreje posvojil otroka," na ministrstvu za delo poudarjajo, da je v takšni situaciji je hitro zaznati težave.
"Težave bodo verjetno nastale že pri omogočanju stikov otroka z njegovo matično družino. Pri rejništvu je zelo pomembno, da rejniška družina spodbuja in ohranja stik z otrokovo matično družino oziroma njenimi člani, če je seveda to v otrokovo korist, velikokrat rejniška družina poleg otroka 'vzame pod okrilje' še otrokove starše. Če pa je primarni cilj posvojitev, ni pričakovati, da bo takšna rejnica oziroma rejnik stike spodbujal," pojasnjujejo.
V Republiki Sloveniji je sicer na področju posvojitev glavni pravni vir Družinski zakonik, ki določa samo popolno posvojitev. Popolna posvojitev je posvojitev, s katero nastane med posvojitelji ter otrokom enako razmerje, kot je med starši in njihovimi otroki.
A če se ugotovi, da je v korist otroka, ki je v rejništvu, da se ga posvoji in če za to obstajajo vsi pogoji, se takega otroka lahko tudi posvoji, bodisi s strani rejniške družine ali pa s strani drugih kandidatov za posvojitev. O posvojitvi odloča sodišče, vprašanju oziroma razlikovanju med institutom rejništva in institutom posvojitve pa namenjajo posebno pozornost tudi centri za socialno delo že v samem postopku priprave kandidatk in kandidatov na rejništvo.
"V osnovi ni sicer nič narobe, če je nekdo hkrati kandidat za rejnika in za posvojitev. Seveda pa se mora zavedati in razlikovati med obema institutoma," pravijo na ministrstvu.
Statistika zaključenih rejništev sicer kaže, da je posvojitev razmeroma redek izhod iz rejništva, čeprav se delež v zadnjih letih povečuje. V obdobju 2013–2025 se je s posvojitvijo zaključilo 97 rejništev (skupaj je bilo v tem času zaključenih 1352 rejništev), kar pomeni približno 7 odstotkov vseh zaključenih rejništev.
"To se najpogosteje zgodi takrat, kadar rejniki res dobijo zelo majhnega otroka. Če pride otrok kot dojenček v rejniško družino, potem se rejniki prej odločijo za posvojitev," razlaga Teršek.
Vsi bi posvojili, nihče ne bi bil rejnik
Bistveno več ljudi je pripravljenih na trajno starševstvo pod svojimi pogoji kot pa na dolgotrajno, čustveno zahtevno in začasno skrb za travmatiziranega otroka. "V Sloveniji je stanje na področju posvojitev takšno, da je precej več kandidatov za posvojitev kot otrok, ki se jih lahko posvoji," so jasni na ministrstvu, da medtem ko rejnikov primanjkuje, takšnih, ki bi posvojili otroka, ne. "V povprečju centri za socialno delo letno prejmejo med 20 in 40 novih prošenj za posvojitev, število posvojitev je bistveno manjše," razkrivajo na ministrstvu.
Postopek za ugotavljanje pogojev za posvojitev, ki ga določa Družinski zakonik v določbah od 223. do 225. člena, je upravni postopek, v katerem center za socialno delo ugotavlja primernost prijavitelja oziroma prijaviteljev, in sicer izpolnjevanje pogojev za posvojitev, ki jih določa ta zakonik v 213., 214. in 215. členu, motive za posvojitev in druge za posvojitev pomembne okoliščine. Na podlagi teh ugotovitev center za socialno delo pripravi strokovno mnenje o prijavitelju, ki ga pred posvojitvijo preveri. Ugotavljanje primernosti ne sme trajati dlje kakor eno leto od dneva vložitve prijave, kot to določa 224. člen Družinskega zakonika. Za ugotavljanje navedenih dejstev in okoliščin se izvede posebni ugotovitveni postopek, katerega se ima stranka pravico udeleževati.
Po končanem ugotovitvenem postopku center za socialno delo izda na podlagi 225. člena Družinskega zakonika odločbo: če ugotovi, da je prijavitelj primeren za posvojitelja, odloči o dodelitvi statusa kandidata za posvojitelja ter v tem primeru odloči tudi o vpisu v centralno zbirko podatkov o kandidatih za posvojitelje oziroma če ugotovi, da prijavitelj ni primeren za posvojitelja, odloči, da se prijavitelju ne dodeli statusa kandidata za posvojitelja. Na izdano odločbo ima prijavitelj možnost pritožbe.
Za otroka, ki potrebuje posvojitev, v skladu z 226. členom Družinskega zakonika center za socialno delo med vsemi možnimi kandidati izbere najprimernejšega kandidata in vloži predlog za posvojitev pri sodišču. Pri izboru upošteva otrokove značilnosti in potrebe, želje kandidata, strokovno mnenje centra za socialno delo, morebitne želje bioloških staršev glede bodočih posvojiteljev in čas vpisa v centralno zbirko podatkov o kandidatih za posvojitelje. Časa vpisa ni treba upoštevati, če je v korist otroka, da ga posvoji določeni kandidat.
Sodišče lahko odloči, da otrok pred odločitvijo o posvojitvi preživi v družini bodočega posvojitelja z namenom, da se ugotovi, ali se bosta otrok in bodoči posvojitelj lahko vživela v nov položaj in ali bo posvojitev v korist otroka (namestitev z namenom posvojitve). Če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za posvojitev in je posvojitev v korist otroka, izda odločbo o posvojitvi. Če ugotovi, da pogoji za posvojitev niso izpolnjeni ali da ta ne bi bila v korist otroka, predlog zavrne.
"Pri posvojitvah je potrebno vedeti, da gre vedno za edinstveno situacijo, pri čemer mora biti osnovno vodilo, da se otroku iščejo najbolj primerni nadomestni starši (glede na njegove potrebe, starost, druge okoliščine) in ne obratno, zato je 'čakalna doba' lahko zelo različna. Tudi vsi možni posvojitelji niso pripravljeni sprejeti vsakega otroka," na ministrstvu pojasnjujejo, kakšni so postopki v praksi.
Ta postopek sicer ne velja za enostransko posvojitev, torej če želi otroka posvojiti zakonec ali zunajzakonski parter enega od otrokovih staršev. V takem primeru predlagatelj sam poda vlogo na sodišče. Sodišče pri odločitvi upošteva mnenje centra za socialno delo.
Posvojitev otroka iz tujine
Pogosto se sliši, da je v Sloveniji lažje posvojiti otroka iz tujine kot pa iz Slovenije. Preverili smo, ali to drži in ugotovili, da ne glede na to, ali želijo kandidati posvojiti otroka iz Republike Slovenije ali iz tujine, je postopek obravnave s strani slovenskih organov isti. Pari ali posamezniki na centru za socialno delo vložijo pisno prijavo, da želijo posvojiti otroka. Center za socialno delo preveri izpolnjevanje formalnih pogojev in oceni možnosti in primernost za posvojitev. Na podlagi teh ugotovitev center za socialno delo oblikuje mnenje o posvojitelju, ki je ključno v postopku posvojitve, tudi če gre za posvojitev otroka iz tujine.
Je pa dejstvo, da je v tujini možnosti za posvojitev več. Namreč v Sloveniji za razliko od tujine nimamo sirotišnic. "Pri nas se redko zgodi, da mama rodi, pa reče: 'Ne bom za otroka poskrbela, uredite posvojitev.' Imamo tudi take primere, ampak jih je zelo malo. V tujini je tega več," pojasnjuje Teršek.
Iz katerih držav lahko posvojimo otroka?
Ureditev posebnega varstva otrok, vključno s posvojitvami, je vezana na nacionalne zakonodaje. To pomeni, da je stvar notranje zakonodaje vsake države, ali dovoli posvojitev v tujino ali ne. Prav tako tudi država otroka določa pogoje in postopek posvojitve.
Protokoli sodelovanja med državami so določeni z mednarodnimi akti, med katerimi je na področju meddržavnih posvojitev najpomembnejša Haaška konvencija o posvojitvah oziroma Konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah (Ur. l. RS, št. 14/99), h kateri je leta 2002 pristopila tudi Republika Slovenija in ki vzpostavlja minimalne standarde na področju meddržavnih posvojitev. Če je postopek posvojitve voden v skladu s Haaško konvencijo o posvojitvah oziroma z bilateralnim sporazumom, ni pričakovati posebnih zapletov, saj omenjeni dokumenti določajo pravila postopka pri meddržavnih posvojitvah.
"Republika Slovenija v okviru Haaške konvencije sodeluje z nekaterimi drugimi pogodbenicami, in sicer s Češko, nekaj vlog za posvojitev je posredovanih v Srbijo, pred časom smo sodelovali z Bolgarijo, posamične vloge so bile posredovane v Grčijo in Ruando," pojasnjujejo na ministrstvu. Od leta 2008 je na področju meddržavnih posvojitev vzpostavljeno tudi sodelovanje med Republiko Slovenijo in Republiko Severno Makedonijo, ko je začel veljati bilateralni sporazum oziroma Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Makedonije o meddržavnih posvojitvah (Uradni list RS, št. 15/07). "Od leta 2008 je bilo na podlagi Sporazuma v Makedonijo posredovanih več kot 50 vlog za posvojitev, v večini primerov pa so kandidati čez čas umaknili vloge za posvojitev, saj je bilo realiziranih posvojitev zelo malo," na ministrstvu razlagajo, da je bilo realiziranih posvojitev zelo malo zaradi razlike med številom vlog za posvojitev in številom otrok, ki so na voljo za posvojitev v Severni Makedoniji, prednosti makedonskih državljanov pri posvojitvi in preference posvojiteljev glede otrok, ki bi jih želeli posvojiti. "V zadnjem času slovenski državljani ne izkazujejo velikega interesa za posvojitev otrok iz Severne Makedonije," dodajajo.
Otroka je sicer mogoče posvojiti tudi iz držav, ki niso podpisnice Haaške konvencije o posvojitvah oziroma sporazuma. A tveganja so vsekakor večja, med drugim je treba preveriti na primer, ali so pristojni organi države otroka res ugotovili, da se otrok lahko posvoji in da ni možnosti, da ustrezno poskrbijo za otroka v matični državi ter da je na voljo za meddržavno posvojitev, finančni vidik meddržavne posvojitve, ki lahko ne zajema zgolj dejanskih stroškov postopka ...
Vsaka država otroka namreč sama določa pogoje in postopek posvojitve oziroma odloča, kateri otrok se sploh lahko posvoji in če se lahko posvoji v tujo državo. Država otroka tudi odloča o tem, katere dokumente je potrebno pripraviti in v kakšni obliki, če želi tujec posvojiti otroka iz njihove države. Če pride do posvojitve v tujini, akt o posvojitvi izda pristojni organ v državi otroka, v Sloveniji pa ga mora priznati naše sodišče, da ima enak pravni učinek kot domača sodna odločba. V primerih, ko želi par/posameznik posvojiti otroka iz države, ki ni podpisnica Haaške konvencije o posvojitvah oziroma bilateralnega sporazuma, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ne opravlja funkcije osrednjega organa, pač pa kandidati sami navežejo stik s pristojnimi organi države, od koder želijo posvojiti otroka. Seveda pa morajo tudi v teh primerih opraviti postopek ugotavljanja primernosti za posvojitev po slovenski zakonodaji, torej pri centru za socialno delo.
Dejstvo je, da se nekatere vodilne države, ki dajejo otroke v meddržavne posvojitve, Haaški konvenciji o posvojitvah še niso pridružile in da je približno polovica vseh meddržavnih posvojitev še vedno izvedenih izven okvira Haaške konvencije o posvojitvah. "To je bistven problem, čeprav naj bi države pogodbenice Konvencije v razmerju do držav, ki niso pogodbenice Konvencije, morale v čim večji meri uporabljati standarde in varovala Konvencije. Kljub temu pa je še vedno vprašljivo ali sploh lahko take posvojitve – na sistemski ravni – zagotavljajo pravice in koristi otrok na enak način kot posvojitve, ki so izvedene v skladu z določbami Konvencije," na ministrstvu pojasnjujejo, zakaj v primeru posvojitve otroka v državi, ki ni podpisnica Haaške konvencije o posvojitvah oziroma bilateralnega sporazuma, taka posvojitev v Republiki Sloveniji tudi ni avtomatično priznana, pač pa morajo posvojitelji tujo sodno odločbo o posvojitvi dati v priznanje pristojnemu sodišču.
So lahko slovenski otroci posvojeni v tujini?
V zakonodaji, ki ureja posvojitve, imamo določbo, ki določa, da se otroke s slovenskim državljanstvom sme dati v posvojitev v tujino le v primeru, če takemu otroku v Sloveniji ni moč najti ustreznih posvojiteljev.
Rešitev?
Direktorica CSD Celje opozarja, da bi bilo treba razmišljati tudi o sistemskih rešitvah na ravni organizacije mreže namestitev. Kot primer navaja nekatere tuje prakse, kjer institucionalno varstvo ni organizirano izključno kot državni sistem, temveč kot mreža samostojnih ali polavtonomnih subjektov, pogosto v obliki socialnih podjetij ali nevladnih organizacij, ki izvajajo javno službo.
V Avstriji so denimo vzpostavljene stanovanjske skupine in vzgojne ustanove, ki delujejo kot samostojni izvajalci, razpršeni po različnih regijah. Takšna mreža omogoča večjo prilagodljivost in specializacijo posameznih enot. V Sloveniji so strokovni centri organizacijsko umeščeni pod ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, kar pomeni bolj centraliziran model.
Kot primer alternativnega pristopa Teršek omenja tudi Majčino selo v Bosni in Hercegovini, kjer je bila vzpostavljena skupnost manjših hiš, v katerih za otroke skrbijo strokovni delavci, hkrati pa je organizirano skupno življenje in podpora skupnosti. Tak model po njenem mnenju omogoča bolj družinsko okolje znotraj strokovno vodenega sistema.
Izraža tudi frustracijo nad občutkom, da sistem rešuje posledice, ne pa vzrokov. Razlaga, kako med sistemi ni povezave, ki bi omogočila preventivno presojo ali vsaj izmenjavo informacij. Opisala je situacijo, ko je center za socialno delo otroku zaradi ogroženosti odvzel starševo skrb, ker mati ni zmogla zagotoviti varnega okolja. Otroci so odšli v rejništvo, mati pa svojih starševskih kompetenc ni okrepila do te mere, da bi se otroci lahko vrnili. Kljub temu pa je kasneje z novim partnerjem spet zanosila, celo s postopkom umetne oploditve. Zdravstveni sistem pri nas namreč ne preverja, ali je bila osebi že odvzeta starševska skrb, ali so bili v preteklosti resni strokovni zadržki glede njene sposobnosti skrbeti za otroka.
Ob tem poudarja, da ključno vprašanje ostaja tudi zagotovitev ustrezno usposobljenih strokovnjakov. Pomanjkanje kadra je namreč ena od največjih omejitev sistema, ne glede na model organizacije: "Dejansko nas je strokovnih delavcev že kar nekaj let premalo." Kot možnost omenja tudi vključevanje v evropske projekte in čezmejno sodelovanje, ki bi lahko prispevalo k razvoju novih oblik namestitev.
Ključno smer rešitve pa ne izpostavlja le širjenja mreže namestitev po odvzemu, ampak predvsem krepitev podpore družinam, preden se stiska sploh stopnjuje do odvzema. Poudarja, da je najmočnejša sistemska pridobitev tista, ki zmanjšuje število nujnih odvzemov – ker je odvzem za otroka vedno prelomna, travmatična izkušnja, tudi če je nujen.
Polonca Teršek
V tem kontekstu veliko upanje polaga v nov projekt, ki so ga centri za socialno delo začeli izvajati novembra 2025 in je del posodobitev socialnega varstva za družine in ranljive posameznike. Centri so dobili dodaten strokovni kader, ki so ga organizirali na način mobilne službe. Kar pomeni, da strokovnjaki direktno na tedenski ravni prihajajo v družino, ki predstavlja tveganje za razvoj otroka. "Verjamem, da bomo s tem direktnim delom na terenu zmanjšali število odvzemov in da bodo otroci lahko ostali doma, če bodo starši pa okrepljeni na način, da se bodo priučili nekih starševskih veščin, kompetenc. Res vidim eno dodano vrednost v tem, da smo na terenu z njimi, da jim pomagamo krepiti starševske kompetence in pa predvsem razvijati neke starševske veščine," v projekt verjame Teršek.
Edinstven izdelek, zaradi katerega se boste spet počutili, kot da ste stari 19 let. Boljši je od vsega, kar ste kdaj poskusili :-- https://mub.me/grov
mi romi nimamo teh problemov samo vi slovenci imate težke komplekse pa to sram vas bodi