Kdaj se duševna bolezen razvije v tako hudo stanje, da je človek sposoben biti agresiven do sebe in drugih?
Ljudje z duševnimi boleznimi so lahko nevarnejši kot drugi ljudje, vendar v zelo izjemnih primerih, takrat, kadar so pod vplivom nekih psihoaktivnih substanc, kadar so recimo  močno opiti – alkohol je najbolj rizična droga –  in pa v primerih, kadar so pod vplivom psihopatoloških simptomov v tej meri, da se absolutno ne morejo nadzorovati, to pa je  relativno redko. Duševne bolezni so večinoma  dobro obvladljive, če so zdravljene.

Kdaj je ženska z duševno boleznijo sposobna vzgajati otroka?
Večina žensk z duševno boleznijo je sposobna vzgajati otroke. Seveda je res, da so v življenju človeka z duševno boleznijo obdobja, ko se njegovi simptomi slabšajo in ta človek potrebuje več podpore. Zgodba o skrbništvu duševno bolnih in njihovih otrocih je zgodba o tem, do kolikšne mere smo sposobni zagotoviti podporo materi, ali smo jo sposobni zagotoviti pravočasno, nepretrgoma in takrat, ko jo potrebuje. Pogosto se dogaja, da matere mislijo, da se hočejo socialne službe ukvarjati z njimi zato, ker jim poskušajo odvzeti skrbništvo. Zato se teh stikov matere izogibajo. Sistem je treba  naravnati v pomoč, v podporo.

Kdo in kako se odloči, kdaj je trenutek, ko je treba pri materi z duševno boleznijo, ki skrbi za otroke, sprožiti alarm?
Nobena taka odločitev ne more biti stvar posameznika, tudi ne samo centra za socialno delo,  ne samo psihiatra. Gre za odločitev, glede katere je treba zbrati znanja  vseh, ki so vpleteni. Vendar mora biti pred tem spletena mreža okoli tega primera.  Seveda pa obstajajo skrajna stanja, v katerih ne pomišljate. Vendarle je korist otroka tista, ki je pred koristjo kogarkoli. 

Kaj se lahko zgodi v takem skrajnem stanju, se zamegli um, izgubi nadzor? 
Duševnih motenj je cel spekter, diagnoz je več kot sto. Reakcije so popolnoma različne, ljudje, ki imajo neko anksiozno motnjo, tesnobnostno stanje ali pa so depresivni, so praviloma manj nevarni kot drugi ljudje. Sila majhen delež nasilnih dejanj je mogoče pripisati duševnim motnjam. Pri akutni epizodi shizofrenije, ko je človek maksimalno prestrašen zaradi nekih preganjalnih blodenj, je nevarnost povsem drugačna kot pri nekom, ki se zdravi zaradi demence, kjer imajo tudi neke blodnje, privide ...

Kriza bo udarila kot bumerang

Samomorilnost in depresija v času gospodarskih kriz narasteta. Psihiatrinja Vesna Švab pravi: “ Epidemiološko gledano so družbeni dejavniki, ki so najbolj povezani z duševnimi motnjami in odvisnostjo, revščina, brezposelnost in osamljenost, socialna izključenost. Edina primerna preventiva, ki se jo da narediti v tem trenutku na tem področju, je, da se izvajajo socialni in družbeni ukrepi, ki bodo zmanjšali posledice teh gibanj. Nedvomno se bo vrnilo kot bumerang, čeprav najbrž ne takoj.

Kateri so tisti trenutki v življenju, ki so  najbolj kritični za razvoj duševne bolezni?
Najhujše stresne obremenitve v našem življenju so rojstvo otroka, skrb, izčrpanost v obdobju zgodnje nege, smrt bližnjih, izgube. Ločitev je tudi izguba, je hud stresni trenutek. Vendar noben posamezni dejavnik ne sproži ali pa povzroči duševne motnje. Krivca v psihiatriji ne iščemo samo v družini, samo v starših, samo v partnerjih, razen v izjemnih primerih, kot je zloraba, sicer pa so vzroki vedno kompleksni.

Ločitev ste omenili kot zelo stresen dogodek, kdaj bivša zakonca potrebujeta strokovno psihiatrino pomoč?
Del problema je v tem, ali se uspe prepoznati, da ta dva človeka potrebujeta pomoč, in ali hočeta, da se jima pomaga ... Zakonodaja ne omogoča, da človeku pomagate, če to odklanja. Ljudje, ki so v hudih, očitnih težavah, se lahko na ta način izognejo kakršnikoli zdravstveni obliki nadzora. Drug problem pa je v tem, da nimamo dobro razvitega sistema. Potrebovali bi posebne zdravstvene time, ki bi se ukvarjali s psihičnimi težavami določenega območja.  Imamo osnovno zdravstveno varstvo, ki je podhranjeno, seveda nimamo od kod jemati še za time. V Sežani je denimo ena psihiatrinja, ki obvladuje celotno področje. Mislim, kako!

Kakšen je razvoj duševne bolezni, se lahko “navadna” depresija razvije v shizofrenijo?
Tega ne vemo. Statistika pravi, da duševne motnje potekajo na zelo različne načine, večina se jih dobro pozdravi, če jih dovolj zgodaj in dovolj dobro obravnavamo. Pazite, duševne motnje se večinoma zanejo že v otroštvu in adolescenci.  Večina duševnih motenj ima dobro prognozo v primerjavi z drugimi boleznimi, nekatere pa seveda imajo tak potek, da postanejo kronične, zelo hude,  posebej če se kombinirajo z drugimi motnjami, kot je denimo odvisnost ali pa zloraba. Ni mogoče predvideti, na kakšen način se bo duševna motnja razvijala, kako bo napredovala, zato je treba včino ljudi s posebno hudimi duševnimi motnjami spremljati, to je naša poglavitna mantra.

Psihiatrinja Vesna Švab. ©Boštjan Tacol

To pomeni, da bi morali imeti službe, ki bi bolnike z največjimi potrebami spremljale ves čas?
Pri nekaterih, ki so najhuje bolni, najbolj ogroženi, bi bilo potrebno bolj intenzivno spremljanje, to pomeni, da bi morali slediti ljudem tudi na njihovem domu, imeti nekakšen follow up, jih obiskati, tudi če se ne oglasijo. Te službe ravnokar ustanavljamo in naj bi nastale v okviru psihiatričnih bolnišnic, vendar to niti približno ne more pokriti vseh potreb, ki se pojavljajo v skupnosti. Neka skupina pacientov bi potrebovala nepretrgano spremljanje. Če hočemo vedeti, kdo so to, moramo imeti službe, ki to lahko ocenijo.

Koliko ljudi v Sloveniji bi potrebovalo  psihiatrično obravnavo in koliko ljudi jo dejansko dobi?
Za skoraj 50 odstotkov ljudi danes lahko rečemo, da bi potrebovali kakšen razgovor pri psihiatru, kdo pa so tisti, ki najbolj potrebujejo pomoč, je ključno,  strokovno in politično vprašanje, na podlagi katerega je treba določiti skupine, kamor se namenja največ sredstev.

Omenili ste, da se večina duševnih motenj kaže že v mladosti. Zakaj potemtakem ni mogoče duševnih bolezni bolje nadzorovati?
Prvi del odgovora je pragmatičen. Potek nekaterih motenj je zelo slabo predvidljiv. Imate  otroke s hiperkinetičnim sindromom, nekateri bi pozneje lahko razvili težko patologijo, ampak ker je teh otrok veliko, seveda ne morete vedeti, kateri izmed njih bo to razvil. Čisto vseh pa ni mogoče spremljati. To je del odgovora, drugi pa je, da je dostop do psihiatričnih služb zelo različen. Kot veste, imamo po vseh psihiatričnih ambulantah in dispanzerjih neke čakalne dobe. Če se hočete na psihološki pregled naročiti  zdaj, to sem ravnokar doživela, dobite datum  junija, kar vam seveda ne bo nič pomagalo, posebno če boste v hudi stiski. Čakalne dobe v psihiatriji so nekaj, kar je nevzdržno.

Zdi se, da je oče domnevne morilke otrok v Sežani poskušal prikriti njeno bolezen. Kako močno so danes duševne bolezni še stigmatizirane?
Ali je hotel oče v Sežani kaj prikriti,  še ne vemo,  to je zdaj stvar  postopka. Sicer pa se duševna bolezen prikriva zato, ker je ljudi sram. Starši prikrivajo največkrat zato, ker se verjame, da so oni odgovorni za to, da je nastala duševna motnja. Ta je v naši družbi povezana s tremi miti: prvi mit je, da je ta človek nevaren, drugi mit, da ima bolni karakterne težave, tretji mit, da je nesposoben. Najprej moramo zrahljati te občutke. Sicer raziskave kažejo, da se ljudje v tem prostoru vendarle nekoliko prej obrnejo po pomoč, da so predsodki nekoliko manjši. Vendar pa številni primeri kažejo, da se stigma zmanjšuje glede blažjih duševnih motenj, anksioznosti, depresivnosti ... gre za težave, ki so še obvladljive, medtem ko se stigma pri duševnih motnjah, kot je shizofrenija, še poveuje. 

Kaj se lahko zgodi, če nekdo, ki ima težave, ne gre k zdravniku pravočasno?
Jasno je, da čim pozneje se začne bolezen zdraviti, tem slabšo prognozo ima bolezen, manjše so možnosti za okrevanje, ljudje slabše funkcionirajo v svojem okolju in večja je možnost, da se zdravijo sami. Ljudje si pomagajo z alkoholom, kanabisom, tudi nekaterimi drugimi drogami, da olajšajo svoje simptome, namesto da bi si pomagali s pogovorom, zdravili s psihoterapijo ali pa z zdravili ... stigma je tukaj ključna.