Medtem ko v nekaterih državah misije trajajo štiri mesece, v drugih kar leto. Slovenski pripadniki so na misiji pol leta. Je to primeren čas?
Meni osebno se zdi to ravno pravi čas, da lahko izkoristiš vse, za kar si se uposabljal, da ima delodajalec nekaj od tebe in da se ti socialna razmerja doma ne porušijo toliko, da se lahko normalno vrneš.

Je odhod na misijo prostovoljen?
Do nedavnega, še pred sprejetjem zakona o vojaški službi, je bilo sodelovanje na misijah čisto prostovoljno, po novem pa je to lahko tudi ukaz. Ukaz pravzaprav dobi enota, ki se nato razmeroma dolgo, ponavadi eno leto, pripravlja na odhod. Kontingent, ki gre na misijo, je nekoliko manjši od enote, tako da se lahko znotraj tega uredi, da tisti, ki pričakujejo otroka ali imajo kake druge zadržke, ostanejo doma in se misije udeležijo naslednjič.

Najtežavnejša je pravzaprav omejena svoboda gibanja. Za starejše, ki so služili v vojski nekdanje Jugoslavije, to ni tak problem, za mlajše generacije pa je to nova izkušnja. Tudi v vojski dajemo premalo poudarka temu, da bi pripadnike usposabljali za dolgotrajnejše, to pomeni več kot šesttedensko življenje v majhni skupini in na zelo omejenem prostoru. Mladi vojaki se niti ne zavedajo, kako težko je lahko to.

S Kosova so pred kratkim prišla pisma, v katerih so vojaki izražali svoje nezadovoljstvo nad razmerami na misiji. Kaj menite o tem?
Ko sem bil jaz poveljnik kontingenta na Kosovu, teh pisem ni bilo. Je pa res, da sem temu posvečal veliko pozornosti in da sem vojake pozival, naj mi povejo, ali jih kaj muči, da lahko problem rešimo. V primeru pisem se je zgodilo to, da se je vojak znašel v položaju, ko problema ni mogel rešiti na misiji in je mislil, da ga bo lahko rešil s kom od zunaj.

Obrambna ministrica Ljubica Jelušič priznava, da Slovenija nima prave strategije glede sodelovanja na misijah. Kako to občutite v vojski?
Za nas je pomembno, da pravočasno dobimo informacijo, kam gremo in kakšne bodo naše naloge. Če je časa premalo, smo lahko v stiski, zato je pomembno, da obstaja strategija. Na vseh kriznih območjih so specifičnosti, tudi specifičnosti poslanstva misije, in temu ustrezno se je treba usposabljati.

Slovenski pripadniki so sprva sodelovali na misijah, na katerih je bila stopnja nevarnosti nizka, z misijo v Afganistanu pa se je to spremenilo ...
Mi smo bili prvi kontingent Slovenske vojske v Afganistanu in jaz kot poveljnik sem se od začetka zavedal, da kdo od nas morda ne pride več nazaj. V Afganistanu smo imeli tudi veliko sreče, da tovrstnih izgub ni bilo. Pred dvema letoma je naše vozilo naletelo na mino in bilo popolnoma uničeno, med vojaki je eden izgubil sluh, drugim ni bilo nič. Sreča je bila v tem, da je tisti, ki bi moral biti na kolesu, pod katerim je eksplodirala mina, v trenutku ekplozije stal zadaj na mitraljezu.

Kaj je še pomembno pri pripravah na misijo?
Na misiji je pomembno vzpostaviti pristno komunikacijo z domačini. Pri tem je treba upoštevati vse kulturološke vidike, saj se lahko zgodi, da ne samo z besedo, ampak tudi z gesto pokvariš vse nadaljnje sodelovanje. Če boš komu v muslimanskem svetu pokazal podplat, je s tabo konec! To moraš vedeti, zato so usposabljanja tako pomembna. Zanimivo je tudi v Bosni, kjer lokalni prevajalci vplivajo na sporočila tujcem. Pripadniki drugih, denimo portugalskih sil, niti malo ne poznajo jezika. Če hočeš, da tvoje sporočilo do naslovnika pride neokrnjeno, moraš imeti najprej nadzor nad svojo komunikacijo, potem pa še nadzor nad prevajalcem.
 
Ali obstajajo meje glede tega, kako tesni so lahko odnosi pripadnikov misije z domačini?
Pol leta je ravno pravi čas, da ne pride do prevelike domačnosti, da se odnosi pravi čas prekinejo. Tudi vojaki so namreč ljudje in se vživijo v svoje delo, se spoznajo z ljudmi. Ker delujejo tudi informacijsko, se morajo nekako zbližati, da dobijo pristne informacije, a pri tem je treba paziti, da povezanost domačinov in vojakov ni velika. Intimnosti z domačini so prepovedane. Izkušnja s Cipra, kjer se je razvil že pravi vojaški turizem, je slaba. Tam je drugačna narava, vojaki so imeli tudi več časa za ustvarjanje poznanstev. Tam smo ugotovili, kaj to pomeni.

Pa je na to mogoče vplivati? Kakšne so sankcije, če kdo prekrši pravilo o prepovedi intimnosti z domačini?
Ne samo da to ni vojaško primerno in da slabo vpliva na kolektiv, pojavijo se lahko celo hujše težave. Lahko se zgodi, da bo vojaka potem, ko konča ljubezensko zvezo, začela loviti vsa dekletova družina. Po navadi sem svojim vojakom prepovedal igranje z eksplozivom, alkoholom in ženskami. Uživanje alkohola je dovoljeno, vendar omejeno. Absolutno prepoved imajo vozniki, vojaki pa lahko zvečer po sedmi, osmi uri spijejo pijačo ali dve.

Kako se je po šestih mesecih vrniti domov?
Jaz sem se že navadil, dejansko pa je tako: ob odhodu iz nekega okolja pričakuješ, da bo to, ko se vrneš, nespremenjeno, a se to ne zgodi – to okolje se pol leta spreminja in tudi ti se pol leta spreminjaš. Jaz se tega zavedam, za tiste, ki gredo prvič, pa je to toliko težje. Še bolj to izkusijo tisti, ki bežijo pred problemi doma. Problemi ne samo počakajo, v tem času se celo poslabšajo, saj nanje ne moreš vplivati.