Staršev se ne spomnim. V rejo so me dali, preden sem se naučila hoditi. Gori, v hribe. H bogatim kmetom, kjer so imeli živino, pa traktor, pa njive. Mogoče so mislili, da mi bo boljše, če so bili revni. Ne vem, če mi je bilo.
Od malega sem delala pri njih na gruntu. Se spomnim, da sem imela za svoj peti god od “lušenja koruze” tako žuljast roke, da mi je tekla kri po papirju z darilom. Tak bel je bil, rejna mama so vanj zavijali klobase po kolinah. Medvedka so mi dali, od moje “sestre”. Kri ga je umazala, rejna mama me je zlasala in mi ga je vzela. To je bilo moje edino darilo.
Pri sedmih sem že morala okopavati njivo “celo rižo”, pobirati krompir, pri devetih pa že sama obračati travo na travniku. Pri desetih sem že znala delat klobase, zraven sem mogla bit, ko se je klalo. Z eno od “sester” - Marico sva morale vedno “ćupat” kurje perje. Veliko sem bruhala, pa so rejni ata znoreli, me natepli, tudi po glavi. “Ženska mora znati delati, če ni lepa. Kdo jo bo pa ženil?!” Pa sem morala potem celo noč “čupat” perje iz kur. Ko jo zakoljejo, jo pokropajo. Da gre perje dol, ampak moras delat hitro. Še čutiš včasih, kako utripa kokoška. Pokropane roke imaš, polne mehurjev, ker je vroče perje, pa za nohti črno od krvi.
Sošolci so me vedno klicali “Grda smrda”. Včasih sem rejni mami ukradla tadišečo žajfo, da sem se zdrgnila, samo ni pomagalo. Po kurah in štali so mi smrdelo lasje. Take dolge, čupave, skodrane sem mela. Pa sem se enkrat ustrigla, da bi manj smrdeli. Se hujše so me zafrkavali, pa še rejni ata so me dobro natolkli.
Bilo nas je pet otrok. Dva “taprava”, ostali pa “rejni”. Onadva sta dobivala vedno kruh z marmelado, pa med. Ob nedeljah pečeno kuro. Mi smo dobivali, kar se je pustilo, da se ni “frokalo”. Tudi na visoke sole sta šla, mi trije pa smo bili bolj za delo. Marica je umrla pred 15, sušica jo je nesla. Sem jaz delala potem še njeno delo. Ona je bila za vrt, za pletje.
Ko sem bila stara 17, so mi rekli, da se moram že malo oženit. “Grda smrda” ne more vedno bit doma. Rejni ata me je peljal h gostilničarju, star je bil 40. Debel, mastni lasje. Ni se mi dopadel. Ampak me je rejni ata kar tam pustil. “Za doma bo dobra”, pa me je ženil. Ni bil dober mož. Delala sem v gostilni, cele dneve. Doma pa še za njega. Rad je pil, rad me je lasal. En sin se nama je rodil. Njega pa je imel rad. Če sem zažgala krompir, mu je dovolil, da me udari. Črnivke so bile moja vsakdanja stvar. “Grda smrda” si ni zaslužila kaj več. Vesela sem bila, ko je šel sin v šole. Ene pesti manj doma. Ampak je mož še več pil. Tudi druge ženske je imel, kupoval jim je dišeče žajfe. Meni je dal samo “šmir žajfo”, da se umijem. Koža je po njej rdeča. Peče. Pa se smrdiš.
Potem je zbolel za rakom na slinavki. Hitro ga je pobralo, star je bil 78. Po pogrebu je sin pobral televizijo, pa zlatnino. “Da je njegovo”. Gostilno je prodal, “da bo dal denar svojim otrokom”. Jaz sem morala v majhno sobo, tam na robu mesta. Zdaj pospravljam po hišah, pomagam na kmetih, da si plačam. Samo nimam avta, ne morem več na grunte. Stroški pa so vedno dražji. Ljudje pa nočejo, da jim pomagaš.
Zdaj jih imam jaz 78, dobim 280 evrov penzije. Vnukov nisem videla ze 20 let. Dva imam, fanta.
Ampak sta kot sin. Njuna mama, snaha, je velikokrat hodila s “črnivkami”. Smili se mi. A ne vem, če je še živa.
Zdaj, 22. novembra imam god. “Grde smrde” ni v “kolendarju”, zato praznujem na Cecilijo. Danes zaštrikam še zokne, da jih prodam sosedom. In si potem kupim polento, cuker in malo mleka. Da se posladkam. Vec ne gre za 5 evrov.
Si naredim tako polento, s cukrom. Je skoraj kot torta.
Vedno slabse vidim, ne vem kako bom drugo leto. Pa roka se mi trese. Nimam vec črnivk po obrazu, imam pa po kolenih, nogah. Velikokrat padem, se potolcem. Rada bi enkrat dišala, tako fejst. Pa lase imela lepe. To se še da - nikoli pa ne bom mogla česat vnukic, jim pravljic govorit. Pa bi rada. Ampak “Grda smrda” vseeno to lahko. Zakaj pa so sanje?
----------------------------------------------------
#projektVida
Ps: za Tilko nam je povedala njena soseda, ki je pri njej kupovala nogavice. Na koncu jih je imela že toliko, da jih je podarila nam, za brezdomce.
Tilka nas je tezko sprejela, moskih se se vedno boji. Nikakor se ni mogla otresti “Grde smrde” (mimogrede, je ena najlepsih starostnic. Z dolgo sivo kito. Z modrimk očmi.), zato smo ji lani omogočili “spa dan”. S frizerjem, kopanjem... in ko smo ji podarili steklenicko olja za telo - je bila 30let mlajsa.
Ker je bilo stanovanje v bloku brez dvigala, v mansardi, smo vedeli, da to dolgo ne bo šlo. K sebi sta jo vzela Ana in Marko, lastnika gostilne v Primorskih gričih, oba s pokonjimi starši, ki sta nam pisala, če poznamo kakšno osebo brez strehe... potrebovali smo precej časa za selitev. A ko je mali Jon obiskal Tilko s sestrico Tio in sta ji rekla “a bos najina babi?”, smo že pakirali.
Tilka ima sobo, kopalno kad. Pomaga jima okrog gostilne, najraje kuha bograč - svetoven je. igra se z Jonom, Tio uči štrikat.
Grda smrda? Pride nazaj le še v nočnih morah. Na njenem mestu je sedaj srečna Tilka, ki za #projektVida plete nogavice.
----------------------------------------------------
Koliko “Grdih smrd” pa je okrog vas? Koliko starostnikov prezivlja nasilje doma? Trpi?
#projektVida - da bodo imeli starostniki tudi na jesen življenja sonce.
Vida je glasbeni, družbeno odgovoren projekt, ki opozarja na pozabljene starostnike. Ki odkriva njihove zgodbe. V dogovoru z društvom Humanitarček, nekatere objavljamo tudi na Žurnalu24. Želimo namreč, da usode zapostavljenih upokojencev in ostarelih ljudi dosežejo čim več ljudi.
AKTIVNO LAHKO POMAGATE
1. Z izpolnjevanjem dejanj na portalu Dobrodelko, kjer so objavljene aktualne potrebe starostnikov, brezdomcev: http://www.humanitarcek.org/DOBRODELKO 2. z nakupom Albuma #projektVida in ročnega izdelka starostnikov z življenjsko zgodbo, združenim v "lunch bag" od 1.11. 2019 na spletni strani Galerija Kreativnih ali osebno na Gosposki 5, Maribor. Z 10 evrov boste pomagali do 3 toplih obrokov, pa še luštno darilo je. 3. s širjenjem zavedanja, da so povsod okoli nas starostniki in malo pomočjo vsem Vidam v okolici.
Več na: https://www.zurnal24.si/slovenija/upokojenec-jedel-hrano-za-macke-saj-je-meso-ko-pogrejes-je-za-dva-obroka-335985 - www.zurnal24.si
Zgodba je objavljena z dovoljenjem, slika je z namenkm varovanja identitete simbolična.
Ps2: Dopis by Ninna: na tem mestu iskrena hvala Ani in Marku, ki sem ju spoznala povsem po nakljucju ob izgubi meni drage osebe. In ki sta pokazala tako neopisljivo srcnost, da sem po vseh teh letih ze pozabila, da Tilka ni “njihova”. Hvala, ker sta - nasa angela.
