Slovenija
18929 ogledov

"Slovenec je škrtuh pri hrani"

Aleš Kuhar
1/10
Anže Petkovšek Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, intervju s profesorjem v Radomljah.
Agrarni ekonomist Aleš Kuhar z Biotehniške fakultete v prihodnjem obdobju napoveduje obdobje opaznejših podražitev a že v drugi polovici leta naj bi cene hrane spet začele upadati.

Pričakujemo precejšnje podražitve hrane, ki so posledica podražitve energentov in drugih surovin. Ali se nam bo spet splačalo kupovati v Avstriji, Italiji, bodo večji trgi na podražitve bolj odporni?

Nekoč so k nam hodili Zagrebčani, potem smo se mi vozili v Italijo … Gre za percepcijo cen. Glede tega, kaj se splača, ne morem dati natančnega odgovora. Je pa res, da je ponudba različna. Sloveniji manjka širši sortiment v kakovostnem rangu. Res smo v tem trenutku izpostavljeni bogatejši ponudbi, na policah je več izdelkov, vendar se je povečal predvsem razpon navzdol, nimamo pa večjega gurmanskega višjega kakovostnega ranga. Ta pa je na voljo v tujini, v Italiji tudi Avstriji. Konkretne cenovne primerjave so pokazale, da so cene bolj ali manj podobne. Zagotovo so v Italiji cenejši posebni italijanski artikli, kot so pršuti, siri, parmezan, testenine …. Gre bolj za navade in ne gre za velike cenovne razlike na integriranem trgu, kot je Italija, Slovenija in Avstrija.

Madžarska je medtem fenomen, ki ga težko razumemo. Cene hrane gredo tam zelo hitro navzgor in to ne le v zadnjih nekaj mesecih, ampak že dlje časa.

Madžarska vlada je cene hrane zamrznila, kako to komentirate?

Ali je to del nekega političnega boja, ne vem. Zamrznili so cene šestih artiklov, osnovnih živilskih surovin. To je po nacionalni zakonodaji možno tudi v Sloveniji, vendar stanje še ni tako, da bi bilo to potrebno oziroma smiselno.

Napoved je, da prihaja do podražitev hrane, kot je v zadnjem desetletju ni bilo.

Zadnji podražitveni val je bil 2016/17, pred tem 2011. V zadnjih 10-ih letih smo torej imeli spremembe in nihanja navzgor in navzdol. Pred nami je obdobje opaznejših podražitev, zagotovo.

Kaj se bo podražilo najbolj?

To je težko napovedati, verjetno pa meso, saj so deleži stroškov surovin pri mesu najvišji. Sicer pa se bodo podražitve prelivale v vse verige, meso, mlečni izdelki, sadje, zelenjava.
Slovenci veliko kupujemo procesirana živila, sladke, slane prigrizke, ki pa se ne bodo dražili, ker se jih da preformulirati v še bolj zanič stvari, še bolj zračne in zdravju neprijazne. Ne bi želel videti, da bodo ljudje nabirali kalorije v junk foodu. Svoj nakupni in prehranski tempo je treba optimizirati drugače, ne pa zniževati uporabe kakovostnih, nekoliko dražjih živil na račun junk fooda.

Aleš Kuhar | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Izidor Krivec iz Celjskih mesnin pravi, da bi bilo treba cene mesnin dvigniti za 20 odstotkov, v nasprotnem primeru treba obrate ustaviti. Je res tako dramatično?

Da mesna in druga živilska podjetja zahtevajo višje cene sta dva razloga, eden je podražitev vhodnih surovin za njihove partnerje, torej rejce živali. Na svetovnih ravni so cene soje, pšenice, krmnih žit so že mesece zelo visoke. Slovenija pa veliko večino teh krmnih surovin uvaža. Zato se je strošek reje bikov, prašičev, piščancev, pa tudi kokoši nesnic, krav mlekaric, zelo povišal.
Če želijo živilska podjetja priti do kmetijskih surovin, morajo rejcem ponuditi višje odkupne cene, sicer bodo kmetje prodajali drugam, recimo v Avstrijo, Italijo. Zato živilska podjetja od trgovca zahtevajo dvig nabavne cene, sicer živilskih izdelkov ne morejo dobavljati, poslujejo z izgubo. Nekateri celo napovedujejo odpoved sodelovanja.
Drugi razlog podražitev so višje cene energentov, draži se tudi strošek delovne sile, embalaža in drugi inputi v prizvodnji in distribuciji hrane. Včasih je percepcija javnosti napačna, ko ocenjuje, da želijo podjetja cene dvigovati kar tako, v resnici pa gre za zelo tvegano poslovno odločitev. Če trgovec noče dvigniti cene, lahko dobavitelj ostane brez prodajnega kanala. Sodelovanje med trgovcem in živilskim podjetjem se prekine. Narodnoekonomsko vprašanje pa je, kdo bo nadomestil slovenskega dobavitelja. Bo to poljski predelovalec ali morda slovaški.

Ravno cene mesa in mleka pa so tiste, s katerimi se postavlja trgovec, oziroma privablja kupce.

Seveda, zaradi tega je tudi ta borba tako močna. Ker je obsedenost, zasvojenost Slovencev s cenami tako velika, so tudi trgovci prilagodili poslovanje in konstantno iščejo cenene alternative, da bi zadovoljili iracionalno obnašanje kupcev. Pogajanja z dobavitelji se tako skoraj izključno vrtijo okoli cene. Drugo je manj pomembno.
Stegno, bela štruca, pivo, radenska, jogurt, to so artikli preko katerih si kupci oblikujejo percepcijo o tem, kako ugodni so nakupi pri določenem trgovcu. Zato so na teh »image« artiklih pritiski največji. Druga dimenzija dogajanja pa je majhnost slovenskega trga in trgovcev, zato tuji dobavitelji generičnih artiklov lahko izvajajo predatorske strategije in občasno na slovenskem trgu ponujajo za njih nepomembne količine po izrazito nizkih cenah in tako rušijo cenovna razmerja pri nas. Trgovci sicer retorično močno stavijo na slovensko poreklo, a je praksa pogosto popolnoma drugačna. Niso zelo zavezani domačnim dobaviteljem. Pogosto slišimo o močni navezavi med avstrijsko trgovsko panogo in avstrijskimi dobavitelji. Alternativnega dobavitelja iz tujine ne sprejmejo z lahkoto, tudi, če je cenejši in po kakovosti popolnoma primerljiv. Bojijo se pregovorne močne negativne reakcije avstrijskega kupca, če se na polici znajde blago iz tujine. Slovenski kupec pa je glede tega, če sem zelo, zelo prijazen, malo naiven. Čeprav imamo kot Slovenci o sebi neko drugo mnenje pa nimamo samozaščitniškega refleksa. Ne zavedamo se, da je poceni hrana tudi drugačna. Skiro in električni skiro mogoče na daleč zgledata zelo podobna razlika pa je radikalna. Prav tako je z jogurtom, govejim zrezkom in žemljo.

Kakšne so glavne razlike med zelo poceni in dražjim mesom oziroma mesom, ki prihaja iz tujine in slovenskim?

Razlike so izredno velike. Slovenija sodi med države, kjer je uporaba antibiotikov pri reji živali za humano prehrano, piščanci, govedu, prašiči, absolutno na repu Evrope. Veliko boljši smo od nekaterih najrazvitejših držav, ker nimamo izrazito agresivne in industrijske reje. Ekonomska agresija se odraža tudi v večji rabi antibiotikov. V tej intenzivni industrijski reji je sistem pripeljan fiziološkega roba, ko je rejne živali potrebno tretirati z antibiotikom v profilaktične namene, čeprav je to prepovedano. Natančne kontrole pa ni. Reja živali intenzivnih razmerah stane občutno manj, antibiotiki pa očino niso tak strošek. Govorimo o nekajkratniku razlike v uporabi antibiotikov. Gre za podatke Evropske agencije za zdravila - EMA. V košaricah slovenskih potrošnikov in na krožnikih pa se še vedno najde govedi, prašičev in perutnine pri katerih je bilo porabljenih trikrat več antibiotikov, ob čemer je antimikrobna odpornost resna grožnja zdravju in je neposredno povezana z visoko uporabo antibiotikov v kmetijstvu.

Aleš Kuhar | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Po lanskih podražitvah hrane so cene blagovnih znamk trgovcev ostale iste. Kako to razlagate?

Tega ne morem potrditi, ker referenčnih podatkov ne poznam. Bi pa pričakoval, da trgovci preko lastnih blagovnih znamk gradijo cenovno konkurenčnost. Trgovec je bistveno bolj zainteresiran za razmah svojih znamk, zato ščiti ceno pred podražitvijo. V primeru višanja nabavnih cen, pri trgovskih blagovnih znamkah (TBZ) zniža svojo absolutno maržo, višjo maržo pa lovi pri nacionalnih brendih, ki jih proporcionalno presežno podraži.
Sem pa mnenja, da so trgovske blagovne znamke, sicer zelo priljubljene pri trgovcih, ker so praviloma občutno bolj profitabilne, in pri kupcih, ker so cenejše, nepoštena konkurenca proizvajalcem. Z razmahom trgovskih blagovnih znamk se je enormno povečala pogajalska moč trgovcev in so ena od temeljev za zasvojenost z nizkimi cenami.

Kakšni pa so ti proizvodi z vidika kupca, so manj kvalitetni?

Glede kakovosti ni enoznačne zgodbe. Seveda so lahko TBZ "good value for money", ni nobenega dvoma, vendar je večkrat tako, da je to bolj okrnjen produkt kot ne. Predvsem pa gre za tisto zelo, zelo intenzivno iskanje najugodnejšega trenutka, ko bo trgovec dobavitelja stisnil do konca, skratka gre za igranje trgovine na polju, ki ji omogoča grajenje in izkoriščanje pogajalske moči. Potrošnik je na strani TBZ, z velikim veseljem jih kupuje, posledice pa so za nacionalno ekonomijo niso vedno najboljše. V Sloveniji imamo le malo proizvajalcev, ki zmorejo konkurirati velikim anonimnim tovarnam, specializiranim za masovno proizvodnjo trgovinskih znamk. Zato se hitro povečuje uvoz.
Gre pa tudi za vnos prehranskih praks, ki niso ugodne. Pogosto so to unificirana evropska živila, ki so prepotovala veliko kilometrov. Predvsem se pa tukaj poveže že prej omenjena fasciniranost kupca nad trgovino in zmanjševanje vloge kmetov in živilskih podjetij v verigi. Trgovec upravlja brande, za katere pogosto ne vemo, kdo jih proizvaja. Dobavitelji se lahko brez, da bi to kupec opazil, zamenjajo. Kupec, kot že omenjeno, trgovcu popolnoma zaupa in kupec je, kot vemo, vedno kralj.

Kakšno razmišljanje je torej za takim načinom kupovanja? Skušamo privarčevati pri hrani?

Cena je zelo pomemben dejavnik, zato ni nenavadno, da smo ljudje predvidljivo neracionalni pri nakupih. Vzorci, ki jih izkazujemo pri kupovanju, so enostavni. Na odločitev o nakupu vplivajo zunanji, periferni atributi živila, ne pa proizvod sam. Gre za globalni fenomen. Pri izbiri živil smo poenostavili optiko, smo precej vodljivi in na podlagi različnih, tudi nereferenčnih informacij oblikujemo močna prepričanja. Gre torej za nekakšno intelektualno lenobo, pavšalnost in izbiro najbolj lepljivega dražljaja. Zelo zaupamo trženjskemu komuniciranju. Zaupamo trgovcu, ki sicer nikoli v zgodovini ni bil heroj. Trgovci so bili vedno bad guys. Spomnimo se stripov, risank in slikanic. Nato so se sentimenti spremenili. V razvitem svetu že v sedemdesetih, pri nas konec devetdesetih. Osrednja vsebina hrane se banalizira, v ospredju je vse ostalo. Ljudje niso nagnjeni k temu, da bi pretirano komplicirali in delali ekspertize, kaj kupiti. Eni izdelke kupujejo iz navade, drugi kupijo, kar je v akciji, tretji kar je v letakih in kar je najcenejše.

S tem torej omogočamo, da si trgovci v agroživilski verigi režejo prevelik kos torte?

Trgovci imajo kos, kot si ga uspejo odrezati na podlagi enormne pogajalske moči. Ali je to pošteno ali ne, je vrednostna sodba. Nisem župnik, niti predsednik države, niti sodnik, da bi rekel, ali je pošteno ali ne. Razvoj teh razmerij in teža, ki jo kupci pripisujemo zadnjemu členu – to je trgovcu, mu daje največjo pogajalsko moč. Zelo velika večina potrošnikov je trgovcu to vlogo priznala.

Aleš Kuhar | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Kaj so po vaši oceni alternative, kmetijske zadruge zadruge, samooskrba, lokalni kmetje?

Nisem velik pristaš romantiziranja in idealiziranja v tem kontekstu. Pridelava hrane je zahteven tehnološki in ekonomski proces, ki gre najbolj od rok tistim, ki so izobraženi, poslovno usmerjeni in tudi investicijsko sposobni. Tukaj je kruta in zelo brutalna konkurenca.
Za Slovenijo je specifično, da zelo mistificiramo in glorificiramo kmeta. Treba je razlikovati med gospodinjstvi na podeželju, ki kmetujejo za hobi in tistimi, ki dejansko proizvajajo in so udeleženi v ekonomskih transakcijah. Teh slednjih je zgolj 30 odstotkov kmetij v Sloveniji, ostalo pa so podeželska gospodinjstva, ki jih ne smemo tlačiti v kontekst ekonomskih razprav. Fokusirati se je treba na tistih 30 odstotkov in jih močno ekonomsko usposobiti. Preostala gospodinjstva na podeželju pa je potrebno podpreti z drugimi pristopi. Gre za zelo različne svetove.
V slovenski politiki na področju kmetijstva pa je veliko nejasnosti, velika napaka pa je tudi to, da prevladuje agrocentrična paradigma. Res pa je, da je kmet pridelovalec surovin, in njegova uspešnost je odvisna od kakovosti integracije z živilskimi podjetji. Pravtako je sodobni potrošnik romantično naklonjen kupovanju neposredno pri kmetu, vendar je to za veliko večini logistično nedosegljivo. Še pomembnejša bariera pa je cena, v primeru da gre za verodostojno in kakovostno blago. Za veliko večino Slovencev, ki stremijo k ekstremno nizkim cenam so izdelki pri kmetu predragi. Če je hrana dejansko pridelano po vseh kakovostnih postulatih in gre dejansko za visokokakovostni produkt, ki je proizveden v ustreznih higienskih pogojih in za katerega so plačani davki in prispevki, kar se velikokrat ne vprašamo, ta izdelek pri kmetu ne more biti poceni. Ne more biti občutno cenejši kot primerljiv kakovostni izdelek živilskega podjetja v trgovini. Kmetje ponujajo fantastični jogurt za evro in pol, Slovenec pa ga rajši kupi za 20 centov. Slovenec je škrtuh pri hrani. Pogosto išče samo poceni opcije.

Aleš Kuhar | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

Vaše napovedi glede podražitev so bolj zmerne kot napovedi nekateri drugih akterjev v živilski industriji. Napovedujete, da bo v tem letu hrana za gospodinjstvo dražja za okoli 150 evrov letno.

Pomembno je pojasniti, zakaj. Ko se o podražitvah sprašuje različne akterje v verigi, govorijo o svojih cenovnih nivojih. Če sprašujemo primarnega proizvajalca, kmeta, ki goji govedo, prideluje pšenico, mleko … govori o cenah na primarnem nivoju, torej ceni surovega mleka, žita. V končni ceni, ki jo plačamo potrošniki, primarne surovine predstavljajo 20 do 30 odstotkov.
Če torej slišimo, da je FAO napovedal, da se je hrana podražila za 24 odstotkov na svetovni ravni, se moramo zavedati, da FAO spremlja cene kmetijskih surovin, ki kot rečeno, v končnih artiklih, ki jih kupujemo mi, predstavlja različne deleže. Ko mesarji napovejo podražitev za 20 odstotkov, govorijo o dobaviteljevi ceni, torej ceni, ki jo živilsko podjetje zaračuna trgovini.
Cena, ki jo plačamo kupci, je sestavljena iz sekundarne cene, cene dobavitelja, marže in DDV-ja. Povprečno 50 do 60 odstotkov te cene sestavlja strošek nabave blaga, ostalo je DDV in marža trgovca s katero financira stroške poslovanja investicije in dobiček. Zato jaz govorim o povprečni letni rasti na agregat hrane, na vsa živila. Predvidevam, da bo taka letna raven, ker upam, da se bodo cene v drugi polovici leta začele zniževati.

Od česa bo to odvisno?

Počakajmo, da se bodo začele zniževati cene energentov. Verjetno se bodo znižale tudi cene globalnih surovin, saj bodo na voljo pridelki letošnje letine južne poloble. Projekcije so dobre. 
Posledica globalizacije je, da so informacijski prenosi o podražitvah zelo hitri in imamo hitre sunke navzgor, če je konkurenca močna, se nato cene hitro znižujejo. Kjer ni velike konkurence, pride do učinka lebdečih peres, ko se cene znižujejo počasi. Računati je, da se bodo pritiski za podražitve zmanjšali, skoraj zagotovo proti koncu tega leta.

 

 
Komentarjev 46
  • rd2dmk2 18:51 23.januar 2022.

    sem bral debato med komentarji o mehanizaciji. torej kmet, ki ima par ha ( ne km2) zemlje ima traktorje za pol miljona eurov. in potem pridela kaj ? 50 l mleka na dan ? po drugi strani pa (sem doma ...prikaži veča z vasi ) pa so pred leti postavili mlekomate . ok s spoštovanjem do kmeta ampak mleko v mlekomatu brez posrednikov je bilo dražje kot v trgovini. in tudi če greš k kmetu na dom ima večinoma enake cene kot naj najboljši sosed. to pa ne gre. ni embalaže, ni transporta ni nič. samo cena pa je. visoka.

  • Naklonsky 15:16 23.januar 2022.

    Škrtuh pri hrani, pri pijači in obiskih kafičev pa prav gotovo ne. Razumi, kdor more!

  • Avatar Sreten Lukić
    lluckyss 11:40 23.januar 2022.

    Kmet mora najprej zemljo imeti in začuda tudi stroje rabi. In potem mora preorati, prebranati, kupiti drago seme, posejati, kupiti še dražje škropivo, poškropiti, po potrebi pognojiti..Nato moli, da ne bo neurja, suše ali toče, da bo potem lahko požel ...prikaži več in na koncu dobil za kilogram najboljše pšenice 14 centov...In koliko damo za kg kruha v trgovini.....morda pol več,.enkrat več, dvakrat več ?!....vprašanje je seveda zgolj retorično in tu se skriva vsa "znanost".