Slovenija
13747 ogledov

Šolsko politiko povsem okupira militantna epidemiološka retorika

Robi Kroflič
1/7
Anže Petkovšek Robi Kroflič, profesor pedagogike in teorije vzgoje.
Če ne bi vztrajali pri avtoritativni komunikaciji, bi bili učinki koronakrize lahko tudi pozitivni, opozarja dr. Robi Kroflič, profesor pedagogike in teorije vzgoje na oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete in predsednik Slovenskega društva pedagogov..

Pogovarjava se na dan, ko so v višjih razredih osnovnih šol in na srednjih šolah postale maske med poukom obvezne. Kako bodo dijaki in učenci, psihološko in socialno, dojemali ta ukrep?

Maska je lahko med poukom ovira, ni pa nepremostljiva. A še preden bi tak ukrep prišel v veljavo, bi se bilo treba vprašati, kaj bo pomenil v določeni socialni skupini v izobraževanju. To pa ni vprašanje, na katero bi lahko odgovorili epidemiologi in zdravniki, to je stvar premisleka na ravni ministrstva za izobraževanje.
Medicinskim vidikom zaščitnih ukrepov bi torej morala slediti ocena pedagoške utemeljenosti. Če v konkretnem okolju ne morejo delovati dobro, so za vrtec, šolo neprimerni. Posebnosti teh socialnih prostorov so velike. Gre za družbeni prostor, kjer se samo z medicinsko logiko ne sme vpeljevat novih življenjskih praks.
To je staro spoznanje, vsaj tam nekje od srede 20. stoletja, ko je začela medicinska stroka v navezavi s politiko odrejati določene življenjske forme v skladu z njihovo logiko zaščite, kar se je označilo s pojmom medikalizacije družbe.

Žal tudi danes šolsko politiko povsem okupira medicinski diskurz, militantna epidemiološka retorika, pedagoška in psihološka načela zdravega okolja, so izrazito v ozadju.

Bi bil v tej situaciji primernejši pouk na daljavo?
Ne, pouk na daljavo je lahko rešitev za krajša obdobja in lahko nadomesti le določen del klasičnega pouka ali predavanj. Vsekakor se je treba truditi, da je čim več pouka speljanega v živo.

Kaj so največje omejitve pouka na daljavo?
Ta problem bi razdelil na vprašanje izobraževanja in na vprašanje vzgoje. Za kakovost izobraževanja ni pomemben samo odnos učitelj - učenec, ampak tudi odnos med učenci, dijaki, študenti, ki se skupaj ukvarjajo z vsebino. To je bistveno lažje narediti v fizičnem prostoru, možno pa je tudi na daljavo.
V vzgojnem smislu pa gre za pomen socialnega prostora, ki ga nudijo vrtec, šola, fakulteta. Ne zavedamo se dovolj, da ti prostori niso pomembni samo za tiste najbolj ranljive, da lahko uidejo iz težkih situacij v družini, v šoli dobijo brezplačne obroke. Pomembni so za vse.
Pomislite kdaj so pojavi mladina kot posebna družbena kategorija in kdaj so nastala prva mladinska gibanja? Sredi 19. stoletja, z nastankom obvezne šole. Dokler ni šole, se posameznik rodi kot otrok, ko spolno dozori pa je odrasel. Ko vmesno stopnjo med otroštvom in odraslostjo postavimo v obdobje šolanja, se pojavi obdobje mladostništva, zavedanje te identitete in povezovanja posameznikov v generacijske skupine. V Nemčiji pride do gibanja Ptice selivke, ko mladi zahtevajo bolj sproščen odnos glede oblačenja, vedenja, tudi svobodnega druženja med spoloma. Kljub temu, da večina teh gibanj ne nastane v šoli, je šola tista, ki formira zavedanje, da sem jaz pripadnik neke posebne družbene skupine. In to zavedanje je za razvoj identitete posameznika zelo pomembno. 

Robi Kroflič | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek

V šolah je v tem trenutku ogromno omejitev, učenci in dijaki med odmori ne smejo zapuščati učilnic, ponekod imajo celo točno določen čas, ko lahko gredo na stranišče …
To je res, ampak z omejitvami se srečujemo vedno in povsod in kadar je situacija kritična, so omejitve večje. Če otroka pustimo na igrišču, kjer ni nevarnih igral in ni prometa, mu lahko pustimo bistveno več svobode, kot  če ga vodimo ob prometni cesti. Če se otrokom predstavijo omejitve na njim ustrezen način, lahko te omejitve tudi razumejo in jih sprejemajo.

Pa dijaki in študenti, ki ne dojemajo sveta v katerem so se znašli, le na način, kot ga predstavljajo starši in učitelji?
Tukaj gre za paradoks, ki ga je sredi osemdesetih opisal nemški epidemiolog Rose v članku Bolni posamezniki in bolne populacije. Ugotavljal je, da se v epidemiji, ko so predvideni preventivni ukrepi na celotni populaciji, hkrati pa ni celotna populacija enako ogrožena, del populacije, ki se ne počuti ogrožene, omejitvam začne upirati. Še prej se to zgodi, če jim preventivni omejevalni ukrepi ne zvenijo logično, smiselno, če torej v sporočanju prepoznajo nedoslednosti in če se priporočila v načinu sporočanja spreminjajo v avtoritarne ukaze in predvidene sankcije.
Edini način, da to presežemo je, kot je zapisal Rose, da tisti, ki vodijo epidemiološko situacijo, vzpostavijo zelo visoko zaupanje in da naslavljajo tiste, ki so jim namenjeni ti ukrepi, kot odgovorne ljudi. Ob vsakem nezaupanju bo prišlo do odklonov, kar je Rose imenoval paradoks preventive. 

Se dvomi, teorije zarote, ki jih glede novega koronavirusa zagovarjajo nekateri starši, v veliki meri prenašajo tudi na mlajše?
Ja in ne. Tudi mladi, celo mlajši, sledijo medijem, brskajo po internetu, med sabo izmenjujejo informacije … V najrazličnejših povezavah najdejo neko smiselno razlago, ki ni nujno taka, kot jo razlagajo starši ali učitelji pač pa dokaj avtonomna.
Bi pa opozoril na nekaj: ko vodilni glas politikov, epidemiologov, ki državljanom sporočajo na kakšen način in kje omejiti neka početja, ni več enoten, ko se tisti, ki to sporočajo sami ne držijo tega, kar zahtevajo od državljanov, se začnejo oblikovati teorije zarote.

Teorije zarote so znak, da strokovni glas ni več jasen, mu ne zaupamo in zato iščemo drugačne, včasih tudi čudaške razlage.

Predsednica združenja zasebnih vrtcev Taja Steblovnik je nedavno ocenila, da časa, ki ga bomo otrokom s temi ukrepi vzeli, ne bomo mogli več nadomestiti. Ali bodo imeli otroci zaradi koronakrize dolgoročne posledice?
Takšno stališče je pretirano, v pedagogiki velja zlato načelo, da vsaka kriza lahko povzroči zlom ali pa je priložnost za novo izkušnjo in napredek. Izven konfliktnih situacij je zelo težko vzgajati. Konflikt pomeni, da v trenutku v lastni koži s tem, kakršen sem in kaj sem, ne shajam najbolj dobro in da moram nekaj spremeniti. To pa je motor razvoja.
Seveda se bodo otroci na situacije, ki so za njih čudne, tudi zastrašujoče, lahko odzvali izrazito stresno in bodo imeli tudi kakšne vsaj situacijsko pogojene psihične težave.
Pa ne samo majhni otroci, tudi odrasli. Fizična izolacija je pri mnogih povečala stiske.Tukaj bo treba iskati situacije, ko bo mogoče recimo sneti maske brez večje nevarnosti, v katerih je mogoče malo več svobodnega eksperimentiranja brez zelo strogih omejitev. V to bi se morali usmerjati. Se pravi čim bolj zmanjševati stresne učinke preventivnih ukrepov. Ekstremno vztrajati pri razdalji meter in pol z dvoletnim otrokom pa še to na odprtem prostoru, je najbrž pretirano. Tudi z medicinskega vidika, saj je občutek varnosti, ki ga zagotavlja neovirana bližina zaupanja vredne osebe, tudi pomemben dejavnik za ohranjanje zdravja. Treba je najti smiselno količino sprejemanja ukrepov in poiskati prostore, v katerih ti ukrepi niso nujno potrebni.

Postajajo maske, distanca in podobno naša nova realnost? Bodo naši otroci, ki ne vedo kakšen je svet brez mobitelov, imeli otroke, ki ne bodo vedeli, kakšen je svet brez mask?
To je že nova realnost. Dolgoročno se bodo virusi po vseh smiselnih napovedih še pojavljali tudi, če jih bomo uspeli za določen čas radikalno omejiti. A da bi se svet vrtel na obratih, kot v času pandemije na višku pa ni za pričakovati.
Bolj se bojim drugih posledic, tega, da se ljudi prepričuje, da morajo v kriznih situacijah veljati vojaške razmere, policijska ura in podobno, ker so to edini načini, ki delujejo. Že prej sem povedal, da to, da se ljudje začnejo upirati nekim ukrepom, ni samo znak njihove izprijenosti in neodgovornosti, je tudi znak revolta, ker se jim informacije, ki jih prejemajo, ne zdijo zadosti utemeljene in verodostojne.
Druga stvar: če dele populacije, kot so mladi, nenehno naslavljamo s tem, da so neodgovorni, da vseeno hodijo na zabave, žurajo in na vse pozabijo, se nam zgodi tako imenovani Pygmalionov efekt. Naša identiteta ni zgrajena izključno na tem, kako doživljamo sebe, ampak tudi na tem, kako nas naslavljajo drugi. Če nekoga ves čas bombardirate kot neodgovornega, boste s tem povečali njegovo odgovornost? Poskusni dokazi pričajo, da naslavljanje mladih kot neodgovornih, krepi neodgovornost, ne pa jo preprečuje.

Je ministrstvu za izobraževanje po spomladanskem pouku na daljavo opravilo refleksijo, analizo in pozvalo strokovnjake, kot ste vi, da pripravijo smernice za izobraževanje v novem šolskem letu, ki je še vedno v znamenju novega koronavirusa?
Nekaj spontanih analiz je bilo narejenih, kolegice na oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofki fakulteti so opravile anketo s šolskimi svetovalnimi delavci in ravnatelji. Zavodu za šolstvo je bila naročena poglobljena analiza tega stanja, ki pa je v celoti še nismo videli. Kolega, ki je bolj podrobno seznanjen s to analizo, je izrazito kritičen, češ, da so opravili le mnenjsko anketo, niso pa se ukvarjali z opazovanjem in analizo realnih razmer.
Druga stvar, ki jo izrazito pogrešam je, da bi nekdo v tem času zbiral in dobro dokumentiral primere dobrih praks, sistematično. Da bi se pokazalo glede na stopnjo šolanja in glede na predmetno področje, kaj vse je v šoli mogoče narediti in ob kakšnih pogojih se dobre prakse lahko vzpostavijo. Dobrih praks je bilo v času pouka na daljavo, veliko. To bi lahko bile zelo dobre osnove za delo naprej.

Robi Kroflič | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek


Na kaj naj bodo torej učitelji v prihodnje najbolj pozorni?
Pri študiju ali pouku na daljavo je prva težava ta, da se poučevanje ali pa študijski proces, spreminja v učenje, torej v individualno prakso, kjer umanjka socialni kontekst, ki je ključen za nastajanje novih idej, globljega razumevanja. Če se zavedamo, da je to rak rana izobraževanja na daljavo, je prva naloga,  da smo posebej pozorni, kako bomo z zadolžitvami in rešitvami pomagali pri ohranjanju socialnega konteksta, Tudi z vidika učenja, ne le z vidika vzgoje in socializacije. Drugo, treba je ohranjati čustveno bližino, tudi ko je fizična bližina prepovedana ali pa močno ovirana. To se da narediti, vendar je treba biti pozoren.
V začetku krize je bilo ključno, da so se učitelji vprašali: koga ni na netu, ko imamo neke aktivnosti, svetovalni delavci so ugotavljali, zakaj je nekdo poniknil in ali nima ustreznih pogojev za sodelovanje. Že spomladi so bili v veliki večini odkriti tisti, ki so bili s tega vidika ogroženi. Zdaj je pred nami druga naloga, da skrbimo za to, da skupina ostaja povezana.
Kar sem doslej v šolah najbolj pogrešal, je spodbujanje mladih k refleksiji, kaj se z njimi dogaja, kaj se dogaja v družbi ter povezovanje učnih vsebin z dogajanjem tukaj in zdaj. Koronakrizo je možno povezati z naravoslovnimi predmeti, z družboslovnimi vsebinami, z umetniškimi predmeti, s praktično vsemi učnimi vsebinami. Gre za vprašanja, ki mlade ta hip mučijo in vse vsebine, ki se na to navezujejo, bodo bolj zanimive. Če tega ne delamo, se ne vprašamo, ali lahko košček snovi damo na stran in okrepimo tisto, kar je ta hip v fokusu pozornosti, smo izgubili veliko priložnost.
Tisto, kar pa je najbolj pomembno pa žal ni odvisno samo od učiteljev ali pa ni odločilno odvisno od njih, je grajenje kulture zaupanja. Ko smo prisiljeni v omejitve, se moramo zavedati, da tisti, ki te omejitve utemeljujemo, jih postavljamo, zahtevamo, moramo najprej zgraditi zaupanje pri tistih, ki jih te omejitve zadevajo. In če tu ne bomo nič naredili, če bomo še naprej vztrajali pri avtoritarnih komunikatorjih, ki pravzaprav niso komunikatorji, ampak so bolj posredovalci navodil in prepovedi, potem teh potencialno pozitivnih učinkov krize ne bo.
Če tu nekaj uspemo narediti, že na ravni razreda, kjer je ključna oseba razrednik, na ravni šole ravnatelj s svetovalno službo, in strokovne institucije na ravni države, če bomo tukaj zadevo premaknili, bo prilagajanje vrtcev in šol novim razmeram potekalo bistveno boljše, kot doslej. 

Če bomo še naprej vztrajali pri avtoritarnih komunikatorjih, ki pravzaprav niso komunikatorji, ampak so bolj posredovalci navodil in prepovedi, potem potencialno pozitivnih učinkov krize ne bo.

Pred vrati ne novo študijsko leto, večina fakultet napoveduje kombiniran način študija, na daljavo in v predavalnicah. Kako se pripravljate vi?
Na Filozofski fakulteti je načelna odločitev, da čim več dejavnosti skušamo izpeljati na fakulteti. V vsakem primeru se bo vsaj s prvimi letniki srečal celoten kolektiv. Kako bomo vodili pedagoški proces pa je v veliki meri prepuščeno vsakemu posamezniku. Neka splošna priporočila kaj moramo upoštevati, če bomo na fakulteti, obstajajo. Odzivnost se pričakuje tudi, če bomo delali od doma.
Sam osebno, razen prvega srečanja, še vedno ne vem čisto zagotovo, kako bom zadeve speljal. V maski ne morem predavati, niti nimam občutka, da imajo študenti, če me poslušajo v maski, kakšno prednost pred predavanjem preko spleta, razen, da se vsi skupaj mučimo. Praviloma bom skušal predavanja izvajati v živo, seveda ob potrebni fizični distanci, študente razdeliti v skupine, predavanja snemati, da si tisti, ki na predavanju ne bi mogli biti prisotni, lahko ogledajo posnetek.

Robi Kroflič | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek


Kaj se bo dogajalo s študentsko kulturo, gibanji, ko študenti ne bodo v neposrednem stiku?
Zavedati se moramo, da so študenti tista populacija, ki je najbolj vešča nekih alternativnih oblik povezovanja. Zato ne bi bil pesimist in menil, da bo zaprtje teh fizičnih stikov ukinilo študentsko kulturo. Tudi dogajanje na šolskem obrobju, kot je umetniško ustvarjanje, je pokazalo, da so mladi umetniki kar zelo iznajdljivi in so našli načine, da lahko komunicirajo tudi pri performativnih dogodkih z občinstvom na daljavo. Zelo jasno je bilo to pokazano pri streemanju koncertov iz Kina Šiška. Problemi so drugje, problemi so, da so ti umetniki na robu preživetja, ker če ni dogodka, ki je plačljiv, nimaš od česa živeti. Zagotovo se bo ta kultura na neki način nadaljevala, iskala nove poti, dejstvo pa je, da v zadnjih desetih, dvajsetih letih, študentska kultura ni bila na nekem zavidljivo visokem nivoju. A včasih so zunanji pritiski tisti, ki povečajo motivacijo za povezovanje. Niso vedno učinki krize samo negativni.

Poglejte samo, kako enormno se je v prvih mesecih krize povečalo zavedanje, kako je šola pomembna. Tudi pri takih, ki so prej pljuvali čez njo. Kako se je povečal občutek, da je treba poskrbeti še za nekoga drugega, v smislu zaščite, ker je bolj ogrožen, kot si ti. O tem, v normalnih okoliščinah, dokler ne pride do neke take katastrofe, ne razmišljamo. Tudi to so znaki, da na takih pozitivnih izkušnjah lahko naredimo dodatne preboje, ne pa da samo razmišljamo o ovirah.

 
Komentarjev 7
  • Franjo Erman 16:55 27.september 2020.

    Vsa ta sranja u trmo maskamo so bebava

  • 893013820ee00f6d7f0f6e7ff02849229c05d5dd 16:04 27.september 2020.

    [ Če ne bi vztrajali pri avtoritativni komunikaciji, bi bili učinki koronakrize lahko tudi pozitivni, opozarja dr. Robi Kroflič, ... ] Čista resnica.

  • simona32 14:34 27.september 2020.

    Ta retorika o neodgovornih in neposlušnih državljanih je skladna s politiko ustrahovanja in diskreditacije. Samo peščica intelektualcev in strokovnjakov se danes upa sploh oglasiti, pa še ti modro previdno, da se komu ne zamerijo.