Slovenija
194 ogledov

"Tako neenak kot moji filmi sem tudi zasebno"

Peter Musevski Anže Petkovšek
Peter Musevski. "Jaz in ambicija sva čudna stvar. Skozi življenje grem, kot me nosi veter," o poti, ki ga je odnesla v igralski poklic, pravi najprepoznavnejši obraz slovenskega filma.

Kako to, da v Adrii Bluesu Miroslava Mandića, enem od filmov, v katerem vas lahko vidimo te dni, pijete viski, ne piva?
Aaa, to ste brali tam (Ekran, op. a.), kjer je pisalo, v koliko filmih Musevski pije pivo. Jah, ne vem. Najbrž je tako hotel režiser – se pravi, da je priti s piva na viski napredek.

Ali ste pivo pili v vsakem filmu, v katerem ste igrali?
Ne, vendar je res, da ne vem, v katerem ga nisem. Zagotovo pa so tudi takšni. Sicer bi že moral dobiti kakšnega sponzorja.

V Mandićevem filmu vodite hotel, v katerem so sobe poimenovane po jugoslovanskih rokerjih. Če bi si v njem sobo izbirali sami, katera bi bila?
Mislim, da bi izbral Azro.

V srednješolskih letih ste se z glasbo ukvarjali tudi sami.
Začel sem kot punker, potem ko je bilo že toliko punkerjev; ker nikoli nisem hotel biti takšen, kot je množica, sem se usmeril v novi primitivizem. Jaz sem bil tak tihi punker, v srcu. Doma nikoli nismo imeli denarja in si nisem mogel privoščiti usnjene jakne, nato pa sem šel enkrat s sestro v Istanbul in si kupil neko zelo poceni jakno, ampak je bila čisto kamionarska, ne punkerska, tako da je bilo, ko sem malo pogledal garderobo, vse bolj primerno za novi primitivizem.

Po srednji šoli ste najprej šli na filozofsko fakulteto. Kaj ste študirali?
Jaz sem se vpisoval. Po vojski na geodezijo, pa ni šlo, potem na etnologijo, dokler je bil status, vendar nisem nič kaj pametnega naredil.

Kaj pa ste počeli, če ne študirali?
Na filozofski fakulteti sem v bistvu samo igral pikado. Predavanja sem šprical in raje hodil v kletni klub, kjer se je takrat še lahko pilo in kadilo, ter igral pikado z Jašo Jamnikom, ki je tedaj pavziral.

Kolikor mi je znano, ste med drugim hoteli voziti kamion?
Tudi to je bilo. Ko ti šola ne gre, iščeš, kaj bi rad delal. Rad sem se vozil. V vojski pa sem bil voznik in sem že znal voziti kamion. Tako sem si rekel, da bom, če mi ne bo šlo nič drugega, lahko imel vsaj poklic kamionarja.

A ste postali igralec. Če ne bi bili, kdo bi potem v slovenskih filmih igral vse te pajote, kot ste se enkrat označili sami?
Zagotovo že raste kakšen nov pajo.

Ste kakšnega opazili?
Ne. Nekako je to pri nas redkejša sorta. Pa saj nisem povsod pajo.

Kako ste sploh dobili idejo, da se vpišete na igralstvo?
Nastopil sem v neki amaterski predstavi in bil dober, potem pa sem izvedel, da dejansko obstaja igralska akademija. Prej nisem vedel, da igralci študirajo. In ko so me doma silili, da moram najti redno službo, sem se pri 24 letih vpisal na akademijo. Prej mi igralstvo ni padlo na pamet.

Kaj pa?
Hotel sem biti geodet, ker sem bral Grad Franza Kafke in mi je bil všeč gospod K., ki je bil zemljemerec.

Svojih filmov menda ne gledate preveč radi?
Prvič, ko ga vidim, se sam sebi zdim grozen, če je odziv občinstva dober, pa ga pogledam drugič in si rečem: pa sem res dober. Skratka, ne znam oceniti samega sebe, ampak se ocenim šele prek mnenja drugih. Če ne dobiš odziva, se pogledaš v ogledalo in si rečeš, da si grd, če imaš nekoga, ki te ima rad in ti nenehno govori, da si lep, pa se spet pogledaš v ogledalo in si rečeš: saj sem res lep.

Vaše vloge so bile vedno sprejete s pohvalami.
Ja, in hvala bogu mi je to dvignilo samozavest, ker imam z njo težave.

Je bil v gledališču ali filmu kakšen lik, ki vam ga je bilo res težko odigrati?
Film je tak poseben užitek, da sem užival v vsem, kar sem igral. Liki, ki so najzahtevnejši in najbolj zapleteni, so mi najlažji, najtežji pa se mi zdijo tisti, ki so nevtralni, pri katerih ni nič, liki, ki kar visijo, ki so samo neka funkcija. To kdaj boli – če recimo igraš lik inšpektorja, detektiva oziroma če je funkcijski ter nima neke globine, značaja in zgodbe. To se mi nekako zdi najzahtevneje, ker nenehno razmišljaš, kaj bi lahko dal, rezultat pa ni potem nič posebnega. In s tem se moraš sprijazniti, ker je tako najbolje tudi za lik in film.

Je bil kakšen lik, ko ste igrali samega sebe?
Samega sebe ne igraš nikoli, je bilo pa kar nekaj primerov, predvsem ko sem delal z Damjanom Kozoletom, ko je bil že lik v scenariju inspiriran iz mene, kar je lažje igrati. Če bi pogledala vse moje filme, bi lahko naredila kolaž in recimo sestavila mene. Tako neenak sem tudi zasebno. Že zasebno nisem vedno en in isti lik.

Res?
Res. Kar malo shizofreno. Kakor narekuje psiha.

Kot Dr. Jekyll in Mr. Hyde?
Tako, ja, tako nekako.

V Prešernovem gledališču v Kranju ste kot igralec redno zaposleni že deset let. Se kaj naveličate iste ekipe?
Če delaš z novimi ljudmi, gre, jasno, tako kot pri novem dekletu za odkrivanje, po drugi strani pa smo kot družina, ki je imela že različne težave, krize, a je prednost to, da se dobro poznamo. Skozi leta počasi spoznavam, da smo fina ekipa ter že poznamo svoje muhe in navade. To je tako, kot bi bil dolgo v nekem zakonu; na koncu se nekje uglasiš in gre mirno naprej. So pa seveda kdaj trki tako kot povsod.

Potem ni nekega oziranja za Ljubljano in gledališčem, kot je SNG Drama Ljubljana?
Jaz in ambicija sva čudna stvar. Jaz ne znam ničesar narediti sam. Skozi življenje grem, kot me nosi veter. Kaj si že mislim, kako bi kaj, a nikoli nič ne naredim.

Če pa vse pride do vas.
Tako, tako. Raje rečem: eh, bo, kar bo. Mogoče bi šel zaradi spremembe, sicer pa mi ustreza, da je majhno gledališče in malo ljudi. Če je množica prevelika, me začne grabiti tesnoba. Poleg tega nisem tako priden in se imam za lenega, vendar mi to, da iz sebe iztisnem svoj maksimum, narekuje preživetveni nagon. Sicer pa odkrito priznam, da mi gre na živce nenehno dvigovanje letvice z izgovorom ne vem kakšne krize, ki od ljudi na vseh področjih zahteva, da brez vsakega razloga vse delajo hitreje in vedno več, kot neko tekmovanje, koliko lahko še zdržimo, potem pa se govori o sindromih izgorelosti. Uničujemo se brez potrebe.

Ne po svoji volji.
Seveda ne. Že to, kar delamo v gledališču, je postalo pravo garanje.

Kako pa je bilo v gledališču včasih?
Včasih si imel nekako več časa, dalo se je delati bolj umirjeno, posvečeno, zdaj pa je treba delati vedno več in hitreje, prodati čim več predstav ter občini in državi pokazati, kaj zmoremo, kako smo pridni, koliko imamo ponovitev.

Trenutno igrate v predstavi o pohlepu Močan rod. Ko ste jo predstavljali, ste z izjavo, da pohlep pritiče Gorenjcem, morda užalili kakšno gorenjsko dušo.
Gre za stereotip, a je v vsakem stereotipu tudi nekaj resnice. Saj to ne velja za vsakega Gorenjca oziroma v bistvu velja za celotno Slovenijo, sploh če gledaš, kakšen je videz hišic, vrtov in avtov. Saj je v Sloveniji praktično na vsakega prebivalca neki objekt, neka bajta. Kaj pa je to drugega kot pohlep, se pravi kopičiti, imeti.

Kljub kritikam vseeno menda delujete narodnozavedno.
Saj sem. Vedno sem recimo navijal za slovenske športnike. Slovenci smo dobri v marsičem, v športu, uprizoritvenih umetnostih ...

Govorite to s sarkazmom?
Ne, resno. Tudi v filmih smo dobri glede na količino. Jasno, da imajo vsi majhni narodi odklonilen odnos do filma, recimo Hrvati, ki imajo super filme, a ti bo katerikoli Hrvat, ki ga boš vprašal, rekel, da so grozni. Je bilo pa pri nas eno obdobje filma v 90. letih, ko je bila katastrofa.

Kaj pa vam pove to, da je kolegica, ko sem jo vprašala, kateri slovenski film je gledala nazadnje, rekla Kruh in mleko Jana Cvitkoviča?
Da je gledala Kruh in mleko ter rekla, da ne bo gledala nobenega slovenskega filma več.

No, ampak doslej je veljalo, da gre za najboljši film v obdobju samostojne Slovenije.
Ja, ampak ni pop, ni mainstream film.

Je pa slovenski.
Ja, a to boli in ljudje tega ne marajo. Vsak ti bo vedno rekel, dajte nekaj, da se nasmejemo. Kar TV Dober dan bi gledali dan na dan.

Bi lahko živeli le od igranja v filmih?
Če bi bil zelo skromen, za zdaj najbrž ja.

Pa niste?
Nisem. Jaz sem zapravljivček. Jaz sem nasprotno od pohlepa, od mene denar kar leti. Jaz sem v javnem sektorju in ga takoj vračam v javni sektor.

Za kruh in mleko?
Ja, ampak jaz kupim kruh tudi drugim.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.