S podatki o številu vrnjenih zaseženih vozilih in času trajanja posameznega postopka za vrnitev ne razpolagata niti Ministrstvo za pravosodje niti Policija (teh podatkov ne beležijo niti na Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki je pristojno za vodenje postopka, glede trajanja pa so pojasnili, da ni mogoče podati enotnega odgovora, saj je čas trajanja postopka "odvisen od sodelovanja samega obdolženca, njegove odzivnosti in pa izvedbe ostalih dokaznih predlogov"), so pa nam na Ministrstvu za pravosodje pojasnili, da zaseženo motorno vozilo policija odda v hrambo pooblaščenemu izvršitelju in hkrati odvzame registrske tablice vozila ter jih pošlje upravni enoti.
Upravna enota podatek o zasegu vozila vnese v evidenco registriranih vozil, ob vrnitvi vozila pa lastniku ta vpis izbriše in vrne tablice. Na potrdilu o zasegu predmetov mora biti izpolnjeno, kaj vse je bilo zaseženo, in kam je bilo vozilo odpeljano. Ko policija začasno odvzame vozilo, vse ugotovitve, skupaj z dokumenti, posreduje na sodišče.
Začasni odvzem vozila s strani policije je možen na podlagi določb Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki določa, da lahko policist zaseže vozilo, s katerim je bil kršitelj zaloten pri storitvi hujšega prekrška, in so za to izpolnjeni pogoji.
Kakšen je postopek? Vozilo lahko gre celo na uničenje
Sodnik lahko takoj po prejemu obdolžilnega predloga, kot tudi kadarkoli pred izdajo sodbe, glede na okoliščine zadeve (nekaznovanost obdolženca, enkratna storitev prekrška itd.), na podlagi ugovora obdolženca, na predlog lastnika predmeta za vrnitev začasno zaseženega predmeta, ali po uradni dolžnosti odloči, da zaseg predmeta ni več nujno potreben. V tem primeru z odredbo začasno zaseženi predmet nemudoma vrne, lahko pa izvede še dodatne poizvedbe in pridobi dodatna obvestila (137. člen Zakon o prekrških; ZP-1). Odredbo se vroči obdolžencu, lastniku vozila in predlagatelju postopka. Zoper odredbo ni pritožbe, odločitev sodišča pa je mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo.
Okrajno sodišče v Ljubljani ocenjuje, da stroški hranjenja vozila znašajo vsaj pet evrov na dan brez ostalih manipulativnih stroškov (za povprečno manjše osebno vozilo), ki jih izvršitelj na koncu obračuna.
Sodišče lahko odredi tudi, da se pred pravnomočnostjo odločitve zasežen predmet proda ali uniči. Razlogi za tako odločitev so npr. nesorazmerno visoki stroški hrambe zaseženega predmeta, hitra pokvarljivost blaga.
Tretji odstavek 202. člena Zakona o prekrških določa, da je denar, ki se dobi s prodajo odvzetih predmetov (v postopku o prekršku z odločbo prekrškovnega organa ali s sodbo sodišča), prihodek države.
Kaj pa se zgodi v primeru, ko vozila nihče ne prevzame? "Če predmetov ni možno oziroma ni dopustno vrniti lastniku, sodišče oziroma pooblaščeni izvršitelj po predhodni odredbi sodišča predmete proda, prejeta kupnina pa se do končne odločitve sodišča hrani po določbah uredbe o hrambi denarnih sredstev," še dodajajo na Ministrstvu za pravosodje. Znesek od prodaje vozila ostane državi. Finančna uprava Republike Slovenije nam je sicer pojasnila, da ne vodi evidence, koliko avtomobilov proda iz naslova zasega zaradi težkih prometnih prekrškov.
