Slovenija
120 ogledov

Upokojenka, samozaposlena in študent ob 1. maju

1. maj Saša Despot
1. maj, praznik dela. Medtem ko je nekdaj veljal za velik praznik, je danes, ko so delavske pravice kršene in teptane skoraj na vsakem koraku, predvsem dela prost dan. Kako praznik doživljajo različne generacije? Pogovarjali smo se z upokojenko, predstavnico aktivne delovne populacije in s študentom.

Helena Kulovec - Miša je 70-letna upokojena učiteljica iz Dolenjskih Toplic. S polno delovno dobo se je upokojila pri 55-tih letih. Barbara Hribar je na pragu 40-tih let kot producentka in prevajalka samozaposlena v kulturi; v Sloveniji je doštudirala novinarstvo, podiplomski študij je končala na Nizozemskem, kjer je živela, študirala in delala šest let. Tit Voglar je študent 1. letnika strojništva. Ne glede na starostne razlike so njihova razmišljanja o prazniku delavcev in delavskih pravic dokaj podobna.

Včasih je bilo drugače, prihodnost ni skrbela

"1. maj kot praznik mi veliko pomeni predvsem zaradi tega, ker slavi delo. To je v današnjem času sicer vse manj cenjeno, kar je zelo, zelo narobe," pove upokojena učiteljica Helena Kulovec - Miša. Tudi samozaposlena v kulturi Barbara Hribar poudari pomen dela kot vrednote. "Danes ta ni v ospredju tako, kot bi morala biti. Zdi se mi, da je denar nadomestil delo kot vrednoto, kar je precej velik generacijski problem." Študent Tit Voglar meni, da v današnjem času vsekakor potrebujemo praznik, v katerem se poudarjajo delavske pravice. "Zdi se mi, da pravice delavca vse bolj zgubljajo na veljavi. V nekdanji Jugoslaviji je bil položaj delavca bistveno boljši. Delavec je bil cenjen, danes pa je vse bolj teptan," razmišlja študent 1. letnika strojništva.

Helena Kulovec - Miša | Avtor: B&B B&B
Danes upokojena sogovornica je svojo pot delavke začela leta 1966, ko je doštudirala na učiteljišču. Študij je takrat trajal pet let. "Moja prihodnost se mi je zdela brezskrbna, odprta, z vsemi pravicami delavca. Nobenih večjih zavor nisem videla, nobenih slabih misli nisem imela," pravi upokojenka. Hribarjeva je začela delati sredi 90-tih, še za časa svojega študija. "Kot študentka sem zelo hitro dobila delo, in sicer na Teletekstu javne televizije. Delo je bilo relativno dobro plačano, imela sem veliko prostega časa, da sem lahko študirala. Delati ob študiju je bila takrat le stvar volje, kar je vsekakor velika razlika v primerjavi z današnjimi razmerami." Tudi prihodnost je ni navdajala s skrbmi; ker je študirala in delala, je bila prepričana, da ima lepe možnosti za prihodnost. "Takrat je to še veljalo, če se trudiš, boš za trud nagrajen. V to sem verjela."

Ne, za pravice delavca se ne zavzemamo dovolj

Pravice delavca. Včasih samoumevne, danes pogosto teptane. "Ne, za pravice delavca se ne borimo dovolj. Absolutno ne. Nanje se pozablja," poudarja že študent, ki na pot zaposlenega še ni stopil. Tudi upokojenka meni podobno. "Naravnost zgrožena sem nad današnji časi. Menim, da so delavci glede tega premalo aktivni. Ne vem, kaj je v ozadju, najbrž se bojijo, saj ni služb in vsak je v strahu za svoje delovno mesto. Zato je najbrž raje tiho, klone in prenaša vse tegobe, ki se zgrinjajo nad njim."

Tudi zaposlena, samozaposlena je mnenja, da se ne borimo za delavske pravice. "Pri nas se dogaja diskreditacija sindikatov in sindikalnega združevanja, pri čemer se ne ponudi nobene alternative. Ljudi se prepričuje, da je bolje, da se vsak zase bori. Ne bom rekla, da je sindikalna organiziranost edina možnost za to, a razsuvanje sistema sindikalne organiziranosti in namesto tega ne ponuditi nič, je zelo slabo," razmišlja Hribarjeva. Še bolj kritična je upokojena učiteljica, ki je prepričana, da so sindikati precej povezani s politiko. "Za malega delavca se premalo zanimajo, premalo borijo." Študent strojništva je po drugi strani mnenja, da se sindikati sicer zavzemajo za pravice delavca, a so pri pristojnih premalo upoštevani. "Ne poslušajo jih niti vlada niti delodajalci."

Lahko bi bilo še slabše

Nihče od treh sogovornikov se ne pohvali z rožnato vsakdanjo situacijo, a hkrati se nihče ne pritožuje. Upokojena učiteljica Kulovčeva pravi, da je bila njena pokojnina ob odhodu v pokoj s 35 delavske dobe nad povprečjem delavske plače, danes je globoko pod povprečjem. "Trenutno mi prihodki zadostujejo, ker moje potrebe niso visoke. Me pa skrbi moja kasnejša starost, kaj bo, ko bo treba v dom. Moja pokojnina je za dom prenizka. Edino to me skrbi." Samozaposlena Hribarjeva pravi, da smo na splošno ljudje veliko manj zadovoljni, kot smo bili. "Osebno sem zadovoljna. Trudim se. Včasih mi je lažje, včasih težje, a zavedam se, da je okrog mene ogromno ljudi v veliko slabšem položaju, tudi tistih, ki danes k nam prihajajo dobesedno s culo v roki. Gledano s te perspektive nam je še zelo lepo."

Tit Voglar | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Še najbolj zadovoljen z življenjem je študent, ki štipendije sicer nima. "K sreči me pri študiju podpirajo starši." Tudi prihodnosti se ne boji, pravi, da je k sreči njegov profil še iskan. "Če pa pogledam sicer mojo generacijo, mnogo študentov je precej bolj črnogledih, bojijo se za službe, sploh študentje družboslovnih smeri. Zavedajo se, da bo težko."

Beg mladih v tujino

Študent Voglar pravi, da se njegovi kolegi ozirajo v tujino, še najbolj tisti, ki so perspektivni. "Zanimajo se, kje bi lahko svoj študij še nadgradili. Vse je sicer povezano s finančnimi sredstvi, v primeru, da bi študent uspel pridobiti štipendijo, pa bi gotovo vsak izkoristil priložnost."

Hribarjeva je konec 90-tih odšla v tujino, na Nizozemsko, kjer je končala podiplomski študij. "Takrat je bilo povsem drugače, takrat so se začele odpirati študentske izmenjave za Slovenijo. Ko sem sama odhajala v tujino, je bila odločitev povezana z izzivom, z ambicijo, danes pa se mi zdi to stvar obupa, kar je slabo." Izpostavi tudi, da je slabo, ker odhajajo perspektivni ljudje, ki jih potrebujemo. "V tujino bi jih morali pošiljati na tak način, da bi se zavedali, da bodo prišli nazaj. Da bi jim bilo v interesu, da bi prišli nazaj."

Upokojenka o prihodnosti razmišlja tudi v povezavi s svojima dvema vnukoma, šolarjema. "Skrbi me za njiju, kako bo z njima, če ne bo služb. Mladina je uboga. Radi bi si ustvarili življenje, radi bi živeli na svojih nogah, pa ne morejo. Pravijo, da so mamini sinovi in hčerke, a saj ne more biti drugače. Kaj pa naj? Kradejo? Mladina je pridna, marsikdo zagrabi za vsako delo, čeprav je študiran, a dela ni. Kako si bo tak človek ustvaril družino, kako bo slovenski narod rastel? Tega me je strah. Enostavno strah."

Delo do 67. leta?

Upokojenka Kulovčeva se je s polno delovno dobo upokojila pri 55-tih letih, danes je stara 70. "Da bi delala do 67. leta si ne predstavljam. Tega ne bi več zmogla. V poklic prihajajo novosti, ki jim starejši ne morejo slediti, ki jih ne morejo dojemati. Pri teh letih učitelji gotovo ne bodo mogli dohajati napredka in svojih mlajših kolegov," je prepričana.

Barbara Hribar  | Avtor: Nada Žgank Nada Žgank
Danes delovno aktivna Hribarjeva je prepričana, da pristojni ne vedo, kaj delajo s pokojninsko reformo. "Na koncu pokojnin sploh več ne bo. To je ena izmed stvari, ki se je izgubila skupaj z delom kot vrednoto. Medgeneracijska solidarnost, zaradi katere je pokojninski sistem nastal in obstal. Naravnost noro se mi zdi delati do 67. leta, medtem ko je ogromno mladih brez službe. Po drugi strani so ljudje tudi po 70. letu, ki bi še delali, moralo bi se jim omogočiti, da po svojih močeh in smiselno prispevajo k družbi." Prepričana je, da aktualna vlada ne ve, kaj dela s pokojninsko reformo, tako kot mnoge pred njo niso. "Ko bi vsaj to priznali, povedali, da niso kos nalogi, da bi prišli drugi, ki bi vedeli.

Tudi študent razmišlja podobno. "V evropskih državah je sicer primerljivo, a delati do 67. leta se mi ne zdi realno. Podaljševanje delovne dobe gotovo ne vodi nikamor.

Kje so rešitve?

"Univerzalni temeljni dohodek. To je vse, kar lahko odgovorim na to vprašanje," je jedrnata Hribarjeva. Študent Voglar pravi, da je glede razmišljanja v tej smeri precejšen nihilist. "Predvsem bi morali priti na mesta, kjer se sprejemajo odločitve, strokovno usposobljeni ljudje, ne pa takšni, ki jih nastavi politika. Zdi se, da se sploh ne trudijo, da bi se kaj spremenilo".

Upokojenka rešitve vidi v časih, ko je bilo življenje enostavneje. "Iz socializma bi morali potegniti tisto, po čemer smo tudi po svetu sloveli. Kar je bilo slabo, bi morali odstraniti, kar je dobro pa obuditi. K nam so se prihajali učiti gozdarji, zdravniki, gospodarstveniki. Kaj pa danes? Danes pa nam naši perspektivni kadri bežijo drugam. V starem režimu bi morali najti pot naprej," je prepričana Kulovčeva, upokojena učiteljica.

Komentarjev 26
  • uni65 11:17 11.avgust 2016.

    YU z 22 milijoni prebivalstva je bila manj zadolžena kakor danes SLO katera ima 2 miljona ljudi

  • malonaokoli 05:21 02.maj 2016.

    razlika med starim časom in današnjim je le v tem, da je včasih eden delavec zaslužil toliko, da je žena doma skrbela za gospodinjstvo, vzgojo in red v hiši.danes sta oba v službi po cele dneve in komaj plačujeta ...prikaži več vse položnice, otroke ne vzgajata ker nimata časa, za sprostitev imata pa TV, BB, psa in pivo...

  • mph 22:48 01.maj 2016.

    Pozanimaj se raje katera država (oz. skupek držav) ima enega največjih dolgov, pa so zibelka kapitalizma in so sproducirali vse svetovne krize do sedaj. Yu se ni prav nič zadolževala kar ne bi vračala, zadolžitev je bila več kot 25x ...prikaži več nižja kot sedaj, pa nimam občutka, da bi 25x bolje živel, slabše pa prav gotovo.