Slovenija
21555 ogledov

"Velikokrat je je cel krožnik župe zlil po meni. Roko imam zgubano od opeklin."

stara gospa upokojenci upokojenka revščina ostareli ostarela Profimedia
"Kmalu ni več mogel vstati iz postelje, rastel mu je trebuh, rumen je bil. Umivala sem ga, ga previjala. Nisem mu več hotela nositi pijače, ampak se je drl, me zmerjal. Pogosto je pljuval v mene. Čeprav ni mogel vstati iz postelje, je vrgel šalco čaja. Poparila me je po licu, me porezala. Velikokrat je iz plenice vzel svoj d***, namenoma pomazal posteljo, ga zmetal okrog, tudi vame."

Jaz sem Olga. Rojena sem bila na vse svete 1944. Mama je delala v tovarni, že mlada je komaj kaj slišala. Stroji so bili glasni, niso se ravno sekirali za hrup. So vsi rekli “da je počasna”. Ata je bil kot vsi moški v tistih časih. Tih, deloven - je tudi delal v tovarni. V redu je bil, ko je bil v redu dan. Ko je bila plača, pa rad pil. In ko je pil, smo hodili kot miške po hiši. Takrat je rad razbijal, po hiši, tudi mamo. Sem si rekla - jaz takega ne bom imela.

Šola mi ni šla preveč, zato sem hitro začela delati v tovarni. Delala sem v prebirnici. Na trak smo zlagali in prebirali tehnične izdelke. Moral si delati hitro, trak je kar bežal. Vsak teden je komu zagrabilo prste in jih zmečkalo, ampak smo še vedno delali. Nekaj pa moraš jesti ... in če si bil dovolj hiter, je bilo vse v redu. Jaz sem bila hitra. Takrat sem imela še dolge lase, do sredi hrbta. Rada sem si jih česala.

Tam sem spoznala moža. Bil je delovodja, peljal me je v kino, na zmenke. Obljubil mi je morje, pa lepe obleke. Poročila sva se po 3 letih, lepa je bila ta poroka. Preselila sva se v stanovanje pri tovarni. Sva rekla, da bova prišparala za hiško. Rada sem šivala, vezla gobeline. Lepo sva si uredila, čakala sva, da se “kaj prime” in imava otroka.

Potem pa je prišla nesreča - v tovarni mi je zmečkalo in odrezalo 4 prste na roki. Polno je bilo krvi, peljali so me v bolnico, kjer so me dolgo operirali. Ko sem se zbudila, nisem imela več 4 prstov na desni roki. Povedali so mi tudi, da so mi morali dati eno zdravilo - in da se je otrok poslovil. Niti vedela nisem, da se je “prijelo”.

Dolgo sem bila v bolnici. Mož ni hodil pogosto. Najprej je smrdel po alkoholu, potem je bil vedno bolj zrihtan. Vesela sem bila, da se je navadil. Zato sem bila pogumna, nisem jokala pred njim. Sanjala sem o otroku in morju. Kako bomo srečni in kako se bom vse naučila delati z levo.

Ko je bil čas za domov - sem ga čakala. Ob 10. 12. pa ob 18.00. Nato so me zdravniki postavili pred vrata. Mrzlo je bilo, november. Nisem si mogla zapeti niti plašča. Hotela sem na avtobus, pa nisem imela denarnice. Dali so jo možu, ko so me sprejeli v bolnico. Pa sem pešačila. 9 km. Dolgo sem rabila. Ampak sem se veselila, da bom doma. Me je pa skrbelo – kaj, če se je možu kaj zgodilo. Kaj, če ga je stisnil kak stroj.

Ko sem prišla domov, sem imela žuljave noge, v šolnih kri, uničen podplat. Zeblo me je. V odrezane prste me je kljuvalo. A mi ni nihče odprl. Pa sem čakala ... celo noč.

Mož je prišel ponoči. Hudo pijan je bil. A je dišal še po enem parfumu ... nisem ugotovila kakšnem. Zbrcal me je pred stanovanjem, ko sem ga vprašala, če me je pozabil priti iskat. Imela sva takrat Zastavo. Bil je kot zmešan. Sosedi so slišali, pa ni nihče prišel. Rekel je, da sem “pokvarjena roba”, da sem “spaček”. Jokala sem, jokala. V srcu me je peklo.

Nikoli več nisem mogla v tovarno. Z eno roko nisem bila dovolj hitra. Kdo bi hotel “spačko”? Doma sem poskusila kaj postoriti - pa ni šlo z eno roko. Mož je znorel za vsako stvar ... Če sem polila mleko, je vstal in mojo zlil stran. Za kazen, da nisem mogla piti. Ali pa kavo, župo.

Kure - te nisem mogla zrezati, težko je z eno roko. Sploh levo. A moj mož ... to je bila njegova najljubša hrana. In ker ni bila narezana, nisem smela jesti tisti dan. Ob nedeljah. Rajši je v smeti vrgel. Kdaj pa kdaj sem si tudi iz smeti vzela, ko sem bila lačna in se mi je jedlo meso. Pa je to ugotovil in je vedno potem čez stresel ostanke cigaret iz pepelnika. Enkrat sem videla, da se je pos**al v koš, pol kure je bilo v smeteh. Velikokrat je župo zlil po meni. Če sem polila, ko sem prinesla juho, je cel krožnik zlil po meni. Tako imam še levo roko zgubano od opeklin.

Počasi sem se naučila delati vse z levo. Ampak je že našel kaj, da me je zbrcal. Nisem se več družila s puncami iz tovarne, nisem imela poguma. Tudi s sosedami vedno manj, da ne bi opazile, da nisem dobra žena. Zato sem brala, veliko. Zelo veliko. Še za v šolo bi bila ... V buklah je bil nov svet. Samo moj. Kupila sem kak jogurt manj, pa manj mesa, da sem prišparala za v knjižnico. Mož tega k sreči ni opazil, sem sebi od ust trgala.

Ne vem, kam je šel čas. Nekako sem se naučila čez dan, jedla sem ostanke, vedno več je šlo za njegovo pijačo. Zamotila sem se s knjigami. Soseda je imela dve punčki, pa sem jih pazila. Pridni punčki. Rada sem jih imela, kot moji. Mama je hodila v tovarno, delala je cele dneve. Jaz pa sem jima pomagala pri nalogah, dokler nista šli študirat. Možu ni bilo prav, če je zvedel, me je zbrcal. Je rekel “da mu od ust trgam, za tuje ljudi”. Moje kosti so vedno težje prenesle. Ampak jaz sem ju rada čuvala ... Kar naenkrat sem jih imela 60.

Mož je potem zbolel na jetrih, so rekli, da od pijače. On se s tem ni strinjal, je rekel, da sem jim jaz naročila to, da prinašam nesrečo. Takrat mi je polomil rebra. Še me bolijo, ko se vreme menja.

Kmalu ni več mogel vstati iz postelje, rastel mu je trebuh, rumen je bil. Umivala sem ga, ga previjala. Nisem mu več hotela nositi pijače, ampak se je drl, me zmerjal. Pogosto je pljuval v mene. Čeprav ni mogel vstati iz postelje, je vrgel šalco čaja. Poparila me je po licu, me porezala.

Velikokrat je iz plenice vzel svoj d***, namenoma pomazal posteljo, ga zmetal okrog, tudi vame. Umrl je par dni po mojem 65. rojstnem dnevu, ni bila lepa smrt. Za nobenega od naju.

Mislila sem, da bo končno čas za malo miru. Najedla sem se boranje tisti dan, kuro bi, a nimam več zob, je mož vse razbil.

Ampak pogreb … bil je drag. Pa nagrobnik, venci. “Gnar”, gnara pa ni, prej sva bila dva. Zdaj sem bila sama. 420 evrov se porabi takoj. Ne morem pa več zaslužiti. Se znajdem. Kupim znižano. Veliko ne rabim... boli me pri srcu, že ko si pritisnem, me zaboli.

Berem vedno manj. Ne vidim več, očala bi rabila. “Ta prava” so pol penzije, čez ta poceni ne vidim. Sem si že dvojne kupila, za 7e. Tako poslušam radio, gledam televizijo. Vse lepe slike, vse srečne ljudi. Jaz se že dolgo ne smejim več. Pa ne zato, ker zaradi moževih rok nimam zob. Ampak ker se nimam zakaj.

______________________________________

P. S.: Za Olgo nam je pisala ena od deklic, ki jih je pazila leta nazaj, ko je ugotovila, da se soseda vedno bolj skriva v stanovanju in je med redkimi obiski doma ni več videti. Z veliko težavo nam je odprla, shujšana, s svojo poškodovano roko. Le par zob je imela. Potrebovala je zdravnika - že na prvi pogled.

V nekaj dneh je bila diagnoza jasna - rak dojke. Bolečina za levim pektoralisom tako ni bila samo srčna. K sreči še brez razsoja.
Olga je prestala operacijo, obsevanje, kemoterapijo. Vdana je bila v usodo, ni se ji “ljubilo živeti”. Rada je rekla “zdaj pa sem spaček brez desne roke in leve još*e”. Deklica iz sosednjega vhoda, ki je odrasla v pravo gospe, jo je obiskovala, kolikor je zmogla glede na oddaljenost svojega novega doma. Medtem smo ji pospravili stanovanje, uredili tople obroke, predvsem pa “špegle” (to je bil tisti trenutek, ko je spet našla upanje). Nato je dobila še zobno protezo... in počasi se je le navadila, da ni nič narobe, če se kdaj poveseliš.

V “njeni” knjižnici smo se dogovorili, da jim pomaga. Pozna ogromno knjig in zato ima nekajkrat na teden “svetovalne urice”. Nikoli ne zamudi, in vsako novi knjigo preuči. Tudi smeji se že z novimi zobmi. Takrat njene opekline od “župe” zbledijo.

In ko vas naslednjič nagovori, kakšna ženička ali gospod - ne zavijte z očmi, četudi se vam ne da ... morda ste edini, s katerimi sploh lahko spregovorijo v svoji tihi, temni jeseni življenja.

______________________________________

Vida je glasbeni, družbeno odgovoren projekt, ki opozarja na pozabljene starostnike. Ki odkriva njihove zgodbe. V dogovoru z društvom Humanitarček, nekatere objavljamo tudi na Žurnalu24. Želimo namreč, da usode zapostavljenih upokojencev in ostarelih ljudi dosežejo čim več ljudi.  

Projekt, ko združuje generacije, zvrsti. Projekt, ki motivira k spremembam.
Ki aktivira - posameznike, podjetja, starostnike, družbo ... in kritizira sistem, ki pozablja nanje.

Ugotovili smo namreč ... da starostniki nimajo glasu. Nimajo Facebooka, da bi zapisali tegobe, še telefona marsikje ne. In četudi smo na tu mi, pa Up-ornik, Rdeči kriz, Karitas in številna druga društva ... to ne bo rešilo problema. Ne nazadnje - vsak dan smo tudi mi sami bližje starostništvu”.

In zakaj Vida?
Vida je bila prva gospa, ki smo ji z društvom pomagali. Preminula je leta 2015. Nikoli ji nismo uspeli urediti do konca hišice. Umrla je zaradi pljučnice, ko smo jo poznali manj kot mesec.

V Sloveniji je 37.000 starostnikov, ki prejemajo 300 evrov pokojnine, 18.000 ljudi prejema varstveni dodatek. V to številko so vključeni vsi invalidi in trajno nezaposljivi. Kako torej preživijo ti starostniki? Komajda!

#projektVida je nastal na pobudo društva Humanitarček, ki od leta 2012 poleg brezdomcev skrbi tudi za starostnike. V letih dela z njimi so ugotovili, da jih je vedno več. Tudi če bi imeli nekaj 10.000 evrov, ne bi mogli poskrbeti zanje, saj vseh ne najdejo. Revščina je še vedno največja stigma.

#projektVida je tako družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, pri katerem so z objavljanjem zgodb (z dovoljenjem starostnikov) začeli odkrivati bedo slovenskih starostnikov ter jim na tak način dali glas. Ker je ena izmed glavnih težav pomanjkanje motivacije, socialna izključenost, so "svoje" starostnike aktivirali.

Skupaj s koordinatorkami tako pripravljajo lične ročne izdelke, ki jih bodo dodali t.i. "lunch packu". Starostnikom sta glas posodila Tinkara Kovač in socialni delavec, raper Amo Socialec, ki sta v pesmi #vida upodobila vse tegobe slovenskih starostnikov. 13.11. na mednarodni dan prijaznost pa bo luč sveta ugledal videospot.

Namen #projekVida je predvsem zavedanje, da ima vsak od nas v okolici svojo Milko, Tončko, Francija ali Lojza, ki potrebuje malo pomoči. Le z aktivno vključenostjo lokalnih skupnosti, predvsem pa posameznikov, bomo te starostnike lahko našli. Včasih potrebujejo le pomoč pri ureditvi varstvenega dodatka (le kako si ga naj natisnejo s spleta?), včasih pomoč pri nošnji stvari iz trgovine ali nedeljsko kavico v družbi. Poiščimo torej v svoji okolici Vido.

AKTIVNO LAHKO POMAGATE

1. Z izpolnjevanjem dejanj na portalu Dobrodelko, kjer so objavljene aktualne potrebe starostnikov, brezdomcev: http://www.humanitarcek.org/DOBRODELKO

2. z nakupom Albuma #projektVida in ročnega izdelka starostnikov z življenjsko zgodbo, združenim v "lunch bag" od 1.11. 2019 na spletni strani Galerija Kreativnih ali osebno na Gosposki 5, Maribor. Z 10 evrov boste pomagali do 3 toplih obrokov, pa še luštno darilo je.

3. s širjenjem zavedanja, da so povsod okoli nas starostniki in malo pomočjo vsem Vidam v okolici.

Komentarjev 5
  • Avatar Leon
    Leon 12:35 03.november 2019.

    Takšne in podobne zgodbe na Žurnal pošlje na pristojno ministrstvo in vlado ter Pahorju ,ki bodo prav gotovo prisluhnili ! Predsednik se velikokrat odzove s humanitarnimi dejanji in pomaga odnašati smeti,kositi travo ........peče pecivo ,verjetno se bo tudi tokrat odzval ...prikaži več . Sicer pa ta "lunch bag" ne razumem in ne vem kaj pomeni .

  • kuki11 11:47 03.november 2019.

    Zelo žalostna zgodba, v Sloveniji je takšnih še več, ko si upokojenci trgajo od ust za prehrano in kurjavo. Zato ne razumem Vlade, da rajši podpira migrante in za njih kupuje copate, kot pa lastne ljudi, ki nimajo za pod ...prikaži več zob. https://www.gov.si/zbirke/javne-objave/nakup-in-dobava-obutve/