Res je, da sem že v dvorani dosegla vse, kar sem si želela za leto 2008. Zdaj pa bi rada še dvakrat skočila čez 15 metrov, najprej pred olimpijskimi igrami in potem tudi v Pekingu, ter, če bo šlo, osvojila še olimpijsko kolajno.
Bo treba v Pekingu preskočiti 15 metrov za kolajno?
Definitivno! Lahko se celo zgodi, da bo katera preskočila to mejo in ostala brez kolajne.
Kdo bodo vaše največje tekmice za odličje?
Kubanka, Grkinja in Rusinje. Zelo bi bila vesela, če bi se ponovila Valencia, ampak olimpijske igre so olimpijske igre. Verjamem, da bo zraven mene še deset atletinj, ki bodo želele kolajno. Je pa to izziv, ki se ga ne bojim in za katerega bom naredila vse, da ga uresničim.
Kje se boste pripravljali za nastop v Pekingu?
Naslednjo soboto grem za tri tedne v Južnoafriško republiko, sredi aprila se vrnem in bom trenirala doma, konec maja pa bom začela tekmovati.
Za Slovenijo ste nastopili na dveh velikih tekmovanjih in osvojili visoki 5. in 3. mesto. Ste tekmovalka za velike tekme?
Mislim, da sem. Sicer pa vedno, ne glede na to, ali je svetovno ali državno prvenstvo, dam vse od sebe. Pred Valencio se je zgodilo veliko slabih stvari, najprej težave s pristankom letala, bolečina v kolenu, a sem se na tekmi zbrala in dala od sebe svoj maksimum. Vse skoke sem imela čez 14,60 metra, kar je zelo dobra konstanta.
Je bil let v Valencio eden izmed najbolj groznih trenutkov?
Ne, je pa bilo hudo, ker nismo vedeli, kako se bo končalo. Dobro, da smo imeli izkušenega pilota, ki je odreagiral, tako kot je treba, če ne, ne vem, kaj bi se zgodilo.
Vas je zdaj strah letenja?
Ne.
Koleno vas več ne boli?
Vse je v redu. Na ogrevanju mi je nekaj počilo in me zabolelo, zato sem šla na pregled, za vsak slučaj, da se ne bi na pripravah kaj zgodilo.
Pred štirimi leti je bila zgodba povsem drugačna. Zaradi poškodb ste kariero že končali, potem p aje prišel Matija,ki je zdaj vaš mož in trener ...
Takrat sem bila tako razočarana, da se nisem želela niti rekreirati, kaj šele trenirati in tekmovati. Nato sem prišla v Slovenijo, kjer nisem mogla delati, ker nisem imela niti delovnega dovoljenja. Pridružila sem se Matiji, ki je takrat še treniral. Počasi me je začel nagovarjati in me na koncu prepričal, da spet začnem trenirati. Že na prvi tekmi sem nato
skočila čez 14 metrov in rekla sem si, zakaj pa ne, če sem zdrava. Očitno sem se prav odločila.
Kako to, da je Matija postal vaš trener?
Nisva imela izbire. Borut Bilač je takrat končal trenersko kariero in sva pač poskusila. Borut nama je veliko pomagal z nasveti, pa tudi Matija je že imel nekaj izkušenj. Zame je pomembno, da me zelo dobro pozna in da ve, kaj mi ustreza.
