Po žilah jima teče voda

Ljubezen in nagnjenost k plavanju je na dvojčka gotovo delno prenesla tudi Rebeka, ki je bila med drugim balkanska prvakinja na 200 metrov hrbtno. Kljub temu pa je športu bolj kot za lovorike hvaležna za prijateljstva, ki jih je stkala v plavalnih časih. To razsežnost danes pogreša.

Pot športnika na vrh je tlakovana s številnimi odpovedovanji, pri tem pa ga ponavadi spremljajo starši. Žurnal se je pogovarjal z Nenadom in Rebeko Isakovič , staršema srebrne ribice iz Pekinga Sare . Njuna zgodba je sila zanimiva in predvsem "letalska". Nenad je pilot in letalski inštruktor, Rebeka pe je delala kot stevardesa. Najprej so živeli v Kranju, nato pa je Nenad dobil službo v Dubaju , kamor so se preselili leta 1997. Ker plavanje tam ni ravno najbolj razvito, je za treninge dvojčkov Sare in Gala skrbela kar Rebeka sama: “To je bilo najtežje! Na začetku so bili treningi sicer trikrat na teden in niso bili tako naporni. Zaradi zunanje temperature se voda ni mogla shladiti pod 30 stopinj. Tako sem na primer, ko sta morala plavati petkrat po osemsto metrov in je bilo izjemno vroče, morala gledati svojega otroka in mislila, da bo vzel konec. Imam neke fotografije, ko sta padla iz bazena kot mrtva. Mislila sem, da jima bo odpovedalo srce. Veš, da mora odplavati trening in moraš mučiti svoje otroke. Nikoli več ne bi trenirala svojih otrok.”

Za Rebeko je glavni razlog za ukvarjanje s športom priprava na življenje. © Saša Despot

Ob kakovostnih treningih, ki so nastajali v sodelovanju z Miho Potočnikom , sta dvojčka napredovala in prerasla dubajsko okolje. Zato je predvsem na pobudo Sare in očeta Nenada padla odločitev, da odideta nekam, kjer bosta imela boljše pogoje za razvoj. Vendar je to pomenilo tudi ločitev družine. Leta 2002 je tako mama z otrokoma odpotovala v Slovenijo, kjer sta si z Nenadom zgradila hišo na Bledu, mož pa je ostal v Dubaju sam. “Naša družina je delovala kot dobro organizirana ekipa. Vsak je opravljal svojo nalogo. Jaz sem bil sam, Rebeka je vozila otroka na treninge in v šolo ter pri tem delala po 300 kilometrov na dan. Sara in Gal pa sta pridno trenirala in bila uspešna v šoli. Če so uspehi, se žrtev izplača,” je povedal Nenad. Zares neverjetno je, kako je bil videti povprečen dan Rebeke, Gala in Sare. Vstajali so pred peto, nato je sledil odhod na trening, hiter zajtrk, odhod v šolo v Ljubljano, Rebeka se je medtem odpeljala nazaj domov, skuhala kosilo in se nato znova odpeljala po otroka v šolo. Po kosilu sta dvojčka imela 45 minut časa za domačo nalogo, nič počitka, nato pa nov trening. “Na poti iz šole sta spala v avtu, ko pa smo se vozili v Ljubljano, sta se tudi učila. Avto je bil za nas dnevna soba, spalnica in jedilnica,” je dejala Rebeka.

Pri Isakovičevih humorja res ne manjka. Na vprašanje za Rebeko, kako kanalizira stres ob tekmah, je odgovoril kar Nenad: "Na meni." © Saša Despot

Tudi v mednarodni šoli, ki sta jo dvojčka obiskovala v Ljubljani, je bilo potrebnega veliko prilagajanja, saj je tam sistem drugačen kot v običajnih šolah in ne pozna statusa športnika, poleg tega je bil pouk včasih tudi zvečer. Z dobro voljo in trudom obeh strani je bila tudi ta težava premostljiva. Zakonca Isakovič pa se zelo dobro zavedata pomena izobraževanja, zato nista nikoli pomislila, da bi šolo postavila na stranski tir, čeprav bi bilo to za njuna otroka verjetno manj stresno. Kako pa je ločitev družine vplivala na partnerski odnos zakoncev? Isakovičeva sta ponudila izjemno nepričakovan odgovor: “Ločitev je bila za najin partnerski odnos še boljša, vsakič, ko sva prišla skupaj, sva imela medene tedne! Dejstvo, da nisi vsak dan skupaj, te bolj poveže. Podobno je kot takrat, ko si zaljubljen. Komaj čakaš, da pride. Ni se časa skregati,” je dejala mama Isakovič, za katero je spremljanje plavalnih tekem zelo naporno: “Vsaka tekma je stres. Veste, jaz komaj čakam, da moj otrok neha plavati. Sedem ur na dan treninga in nenehna spraševanja, ali ji bo uspelo ... Najbolj bom srečna, ko bo tega konec, ker imam že dovolj vseh naporov.” Zato pa je njeno sproščanje nadvse izvirno: “Če je tekma, grem na vrt in poplevem vso travo.”

	Jaz sem bil sam, Rebeka je vozila otroka na treninge in v šolo ter pri tem delala po 300 kilometrov na dan. Sara in Gal pa sta pridno trenirala in bila uspešna v šoli. Nenad Isakovič

Trenutno komunikacija Nenada in Rebeke z otrokoma – Sara študira in trenira v ZDA, Gal pa se šola z pilota na Danskem – poteka prek skypa. Na kariero svojih otrok (Gal je z resnim plavanjem pred časom končal) pa gledata na poseben način. Pomembnejša od medalj in slave je priprava na življenje: "Šport te pripravi na boj s tem krutim svetom. Nauči te, da se moraš po porazu pobrati. Vsak otrok, ki je dal skozi poraze, ve, kako se mora kasneje v službi odzvati, ko gre kaj narobe." Zakonca Isakovič sta ob koncu izpostavila še vlogo Rebekine mame, ki je zaradi rojstva dvojčkov predčasno odšla v pokoj, saj njunih staršev zaradi zahtevnih služb pogosto ni bilo doma.