Selektor slovenske rokometne reprezentance Veselin Vujović je pred dnevi objavil imena rokometašev, ki se bodo potegovali za nastop na evropskem prvenstvu leta 2020. Na seznamu se je po dolgem času znašel tudi srednji zunanji igralec Dean Bombač, ki je v reprezentančnih barvah nazadnje igral pred dvema letoma na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru.
Bombač dolgo časa ni našel skupnega jezika s selektorjem Vujovićem, zdaj pa sta rokometna akterja vendarle zakopala bojno sekiro. Črnogorski strokovnjak je 29-letnika, ki je kariero začel v koprskem Cimosu, igral pa je še za Dinamo Minsk, Pays d'Aix, Kielce in Pick Szeged, povabil nazaj v reprezentanco, rokometaš pa je po tehtnem premisleku povabilo sprejel.
Gospod Bombač, dobrodošli nazaj v reprezentanco. Ste bili veseli povabila?
Seveda sem bil vesel. Igrati za reprezentanco je velika čast. Težko se je odreči takšni stvari, ker ima človek veliko željo po tem. Poskusimo še enkrat, kako bo. To je to.
Ali vsaj je selektor Vujović osebno kontaktiral?
Selektor me je poklical in vprašal, če bi prišel igrat. Vzel sem si dva dni časa za razmislek, preden sporočim svojo odločitev. Na koncu sem se odločil, da poskusim še enkrat. Tako si ne bom imel ničesar očitati.
Za razmislek ste si vzeli relativno malo časa, ali to pomeni, da odločitev ni bila pretežka?
V bistvu je bila. Zagotovo ni bila lahka. Selektor me je prosil, če mu lahko čim prej sporočim. Skoraj prepričan sem bil, da ne bom, a je na koncu prevladala želja. Gremo še enkrat, upam, da bo vse, kot mora biti.
Ali ste pogrešali reprezentančni rokomet?
Zagotovo. Normalno je, da pogrešaš nekaj, česar si vajen. Konec koncev mi ustreza tudi zamenjati okolje. Lepo bo ponovno videti fante, čeprav jih je od tistih, ko sem nazadnje igral, ostalo bolj malo. Treba se bo spoznati z novimi.
Ste že na začetku kariere sanjali o tem, da boste nekoč igrali za reprezentanco?
Ko sem začenjal, sem spremljal slovenske reprezentante. Ne samo v rokometu, tudi v nogometu, košarki in tako naprej. V vseh športih je reprezentanca višja sila. To je enostavno nekaj posebnega. Kdor ima možnost to doživeti, je prav, da to izkoristi.
Glede na to, kaj se trenutno dogaja s slovensko nogometno reprezentanco, kjer nogometašev ne morejo spraviti na zbor, so vaše besede balzam za ušesa...
Težko je prebirati takšne stvari, res pa je, da nihče od nas točno ne ve, kaj se tam dogaja. Zagotovo bi lahko marsikdo stopil korak nazaj. Konec koncev igraš za svojo državo in za nikogar drugega.
Ko ste odpadli s seznama, vam je Vujović očital, da ne igrate dovolj dobro. Vi se z njegovo oceno niste strinjali. Imate občutek, da ste danes boljši?
Mogoče ja, kaj pa vem, težko je reči. Vsakdo ima pravico, da v danem trenutku vidi stvari, kot jih vidi. Takšno je pač življenje športnika. Enkrat si, drugič te ni. Menim, da moji kvaliteti ne gre oprekati. Tako je bilo. To je treba sprejeti in iti naprej.
Po dveh letih ste zapustili Kielce in se vrnili v Szeged. Kako ste doživeli to vrnitev na Madžarsko?
Iz osebnega stališča sem bolj zadovoljen. Na Madžarskem sem se res počutil kot doma. Tudi na Poljskem je bilo super. Od kluba, trenerja, soigralcev, ampak preprosto mi je nekaj manjkalo. Tega ne znam niti opisati. Nekaj enostavno ni šlo tako, kot bi moralo. Ko sem se vrnil, je to spet oživelo. Spet sem tisti pravi.
Bombačeva mojstrovina je odmevala tudi na družbenih omrežjih.
Zakaj ste se takrat odločili za selitev k poljskemu prvaku? So vas zanimale lovorike, denar?
Kombinacija vsega skupaj. Takrat v Szegedu ni bilo konkretnega načrta za prihodnost. Nismo vedeli, kakšno bo finančno stanje, kako bo izgledala ekipa. Zdaj so stvari v klubu drugače zastavljene. Finance so urejene za naslednjih nekaj let. Ve se, kdo prihaja in kdo odhaja. Seveda so bile Kielce takrat Final Four ekipa s samimi vrhunskimi igralci. Zagotovo si bile tudi lovorike tiste, ki so botrovale moji odločitvi.
V Szegedu igra cela kopica slovenskih rokometašev. Kaj to pomeni za vzdušje v garderobi?
Vzdušje je dobro. Počutimo se domače. Tudi Madžari, Španci in Balkanci. Smo kot ena velika družina. Veliko je dobre volje. Ko pridemo skupaj, smo nasmejani do ušes. Vse normalno poteka. Družimo se tudi izven igrišča. Kot doma. Nič nam ne manjka. Srečni smo v Szegedu.
