Tole je drugi del pogovora z Markom Balohom. Tokrat smo vas ujeli na testiranju pri strokovnjaku, ki sodeluje z vsemi največjimi profesionalnimi kolesarskimi moštvi, od vseh španskih ekip do nizozemskega Rabobanka. Kaj pričakujete od vsega tega?
Ta test, ki kolesarju pomaga, da najde pravo pozicijo na kolesu, sem prvič opravil že spomladi. Kljub temu, da sem bil s svojo držo zadovoljen in sem menil, da nimam kaj spreminjati, sem se odločil, da to preverim še v 'teoriji'. In, kdo bi si mislil. Podlogo v čevljih sem moral spremeniti za dva ali tri milimetre. Poleg tega pa sem moral nekoliko popraviti tudi samo pozicijo, tako stola kot krmila.

Ali milimetri res odigrajo tako pomembno vlogo pri vsem skupaj ali pa gre zgolj za nekakšno modno muho?
Tudi sam sprva nisem verjel, vendar pa moram priznati, da se je poznalo. V začetku, prvi mesec, sem se zaradi vseh sprememb kar težko navadil, saj sem prej imel kar dve leti vedno eno in isto držo. Potem pa je 'zalaufalo', kot kolesarji radi rečemo. Zdaj se na kolesu precej bolje počutim in nimam nikakršnih težav, ne s hrbtom ne s čim drugim. Ugotovil sem, da lahko z zelo malo dela, tukaj te testira zgolj dobrih 20 minut, opraviš precej, saj na tak način prisiliš telo, da res uporablja vse mišice.

V elitni družbi

Strokovnjak, ki je Balohu pomagal pri pravilni drži na kolesu pomaga tudi številnim rekreativnim kolesarjem, ki imajo kakršnekoli težave. Sodeluje pa tudi z nekaterimi svetovno znanimi kolesarji, kot so Alejandro Valverde, Denis Menčov, Riacardo Ricco, Gilberto Simoni, Filippo Pozzatto, Oscar Freire, Oscar Pereiro, Stefano Garzelli, Vladimir Karpec itd.

Torej bi moral biti naslednja sezona še boljša. Imate že kakšne načrte?
Zagotovo bom nastopil na dirki Okrog Slovenije, poleg tega pa imam v mislih še postavitev svetovnega rekorda v vožnji na 24 ur. Ta me mika že leta in leta. Zaenkrat še ne vem, ali se bom odločil, kje bom to storil, ali bo to na cesti ali pa na stezi. Težava je v tem, da mi Guinnesova knjiga rekordov dosežek prizna samo pod pogojem,da ga postavim na stezi.

Koliko denarja pa potrebujete, da lahko 'preživite' celotno sezono?
Letos sem za vso sezono porabil med 12.000 in 15.000 evri, nastopil pa sem na petih večdnevnih, nekoliko zahtevnejših dirkah. Na koncu pa mi je denarja vseeno zmanjkalo. Povsem drugače bi bilo, če bi nastopil na ameriškem RAAM, ki je prav poseben, predvsem finančni zalogaj. Lani sem se tja odpravil z res maloštevilno ekipo. Šli smo štirje, tam pa sta nas pričakala še dva prijatelja. Kljub taki varčni različici sem porabil okrog 20.000 evrov. Vseeno pa še mesec dni pred dirko nisem vedel, če bom sploh lahko nastopil, prav zaradi denarja.

Na RAAM-u leta 2003 je odstopil po prevoženih 4100 km (od skupno 4800 km). © Uradna stran Marka Baloha

Kdo vam pomaga pri zbiranju denarja?
Prej je to delo opravljalo neko podjetje, potem pa sem ostal sam. Tudi za RAAM prejšnjo sezono sem moral vse opraviti sam, še mesec dni pred dirko pa sploh nisem vedel, če bom lahko nastopil. Zdaj sem spet dobil nekoga, ki mi pomaga, tako da sem se nekako rešil velikega bremena in se bom lahko še bolj posvetil treningu.

Vemo, da so nekateri ultramaratonci 'zaposleni' pri vojski, ki jim omogoča nemoteno treniranje. Bi si tega želeli tudi vi?
Seveda je moja želja, da bi bil zaposlen v vojski, saj bi se na tak način lahko v miru in bolj temeljito pripravil in na dirko Po Sloveniji in na RAAM. S tem bi se mi izpolnila želja, da bi končno lahko vsaj enkrat v Ameriko odšel res optimalno pripravljen.

Prej ste omenili slovito dirko Race Across America, bolj poznan pod kratico RAAM? Boste tam še kdaj nastopili?
Tja bi rad šel še enkrat, vendar ne v naslednji sezoni, saj bi do takrat težko zbral dovolj finančnih sredstev. Mogoče mi bo uspelo nastopiti v sezoni 2009. Vsi vemo, da se vse ustavi pri denarju.

"Priznam, da sem zasvojen s kolesarstvom. Gre za neko obliko odvisnosti, saj brez kolesa enostavno ne morem." © Uradna stran Marka Baloha

RAAM velja za zelo zahtevno tako psihično kot fizično preizkušnjo, O čem razmišljate, medtem ko vrtite pedala po ameriških cestah?
Prve dni, ponavadi do prvega spanja, mi gre skoraj vedno tako dobro, da sploh nimam problemov. Kdaj se mi zgodi, da še takrat, ko bi lahko, ne morem zaspati. Kar precej pomaga, če si blizu kakšnega konkurenta in ga poskušaš ujeti. Sicer pa sem imel ob sebi vseskozi ekipo, ki me je znala motivirati. Držal sem se tudi tega, da sem spal vsaj dve do tri ure dnevno, čeprav sem zaradi tega mogoče nekoliko izgubil v primerjavi z drugimi. Sem lahko pa potem držal hitrejši ritem.

Je psihična priprava pred takim naporom zelo pomembna?
Sam nimam kakšnih posebnih priprav, zato težko karkoli rečem. Glava mora pač delati in če si z glavo 'noter', potem gre. Sicer pa je tako, da ko si enkrat tam, veš da si dal že v pripravah toliko hudega skozi, da si srečen, če sploh lahko štartaš.

Kako pa prenašate z dneva v dan hujše bolečine?
Brez dvoma je to hudo trpljenje. Vendar lahko rečem, da ti ekipa vse skupaj precej olajša, saj ti fantje ustrežejo pri vsaki želji, vsaj kar se hrane tiče. Ješ praktično res kar hočeš, kar je pravzaprav neverjetno. Priznam, vse skupaj je naporno, vendar, če ne bi bilo, potem to ne bi bil takšen izziv.