O veličini Bobbyja Fischerja, nekdanjega svetovnega šahovskega prvaka, ki je pred dnevi pri 64 letih umrl na Islandiji, je težko kaj dodati. Nekaj utrinkov o šahovskem geniju nam je zaupal velemojster Bruno Parma.
S Fischerjem ste igrali na nekaj turnirjih. V kakšnem odnosu sta bila?
V zelo korektnem odnosu. Prijatelja nisva bila, ker Fischer ni imel prijateljev, bil pa je prijazen in sploh nič problematičen. Skupaj sva igrala na turnirjih na Bledu (1961), v Havani (1965), ko je Fischer sicer igral prek telefona, in na turnirju Rovinj–Zagreb (1970).
Kakšen odnos je imel do ruskih šahistov?
Z ruskimi šahisti se ni družil, imel pa je korektne odnose. Vsa Sovjetska zveza je bila proti njemu, bil je namreč edini, ki je ogrožal njihov šahovski prestol.
Za koga ste navijali v tako imenovanem dvoboju stoletja za šahovsko krono med Spaskim in
Fischerjem, ki je potekal leta 1972 na Islandiji?
Za Fischerja, seveda. Tako kot večina na svetu, z izjemo Sovjetske zveze. Spaski je bil takrat zelo korekten, saj je imel po drugi partiji, ko je že vodil 2:0, možnost končati dvoboj, kar so mu tudi svetovali sovjetski funkcionarji. Bil pa je prepričan v zmago in je hotel igrati, na koncu pa je izgubil.
Je bil Fischer res toliko boljši od drugih ali je tudi
delal
toliko več kot drugi?
Ves dan je posvetil šahu. Takoj ko je končal partijo, je odšel v hotelsko sobo, bil brez večerje, včasih naslednji dan še na kosilo ni prišel. Vseskozi se je pripravljal in ogromno delal na šahu.
Kako je prenašal poraze?
Težko, zelo težko. Težje kot drugi velemojstri. Le ene izjeme se spomnim, ko je leta 1970 v Rovinju izgubil s Kovačićem. H kosilu so mu prinesli kozarec rdečega vina, ker je bil židovski praznik, čeprav sicer sploh ni pil alkohola. Izpil je tista dva deci in bil ves vesel, partijo pa je gladko izgubil. Po partiji je bil ves dobre volje, ko je analiziral, jaz pa sem se spraševal, kaj se je zgodilo.
Ko bi moral braniti šahovsko krono proti Anatoliju Karpovu, je postavljal prevelike
zahteve.
Glavna zahteva je bila, da se igra na deset zmag, pri rezultatu 9:9 pa bi bil zmagovalec on, česar FIDE ni sprejela, in Fischer je praktično končal kariero.
Če bi prišlo do dvoboja med Karpovom in Fischerjem, kdo bi bil po vašem favorit?
Po mojem mnenju takrat Fischer ni bil prepričan v svojo zmago, zato je postavljal takšne in drugačne pogoje, želel je imeti takšno luč in takšne zavese … Karpov se je takrat pojavil kot vzhajajoča zvezda, Fischer pa se je ustrašil neuspeha.
Je imel poleg šaha še kakšen drug konjiček?
Zbiral je obleke in čevlje. Enkrat si je v Italiji kupil sto oblek. Le šah in obleke, nič drugega ga ni zanimalo v tistih letih.
Je imel to v omari ali jih je ponosil?
Stalno je bil prekrasno oblečen. Nosil je lepe čevlje, lepe obleke, lepe kravate. Odkar pa je bil zaprt na Japonskem, se je zapustil.
Kam bi ga umestili v šahovski zgodovini?
Za mene je naj šahist Kasparov, za njim pa Bobby Fischer.
Konj je le konj
O Fischerju so sicer krožile mnoge anekdote. Med drugim je samozavestno zatrjeval, da lahko premaga katerokoli žensko, četudi ji da konja prednosti. Nekdanji svetovni prvak Talj je na to dejal: ''Fischer je res Fischer, konj pa je le konj.''
Zmlel je sovjetski stroj
Robert James Fischer se je rodil leta 1943 v Chicagu , šah pa je začel igrati pri osmih letih. Že od samega začetka je kazal neverjetno nadarjenost, pri trinajstih je odigral eno od najbolj znanih partij vseh časov, pri štirinajstih je postal ameriški prvak, pri petnajstih je bil najmlajši velemojster svojega časa in najmlajši v zgodovini, njegova zvezda pa je vsako leto sijala svetleje. Postal je tudi najmlajši kandidat za izzivalca svetovnega prvaka. Leta 1970 je začel neverjeten pohod proti kroni, ki ga je zapisal med legende. V četrtfinalu kandidatov za naslov prvaka je porazil Marka Tajmanova z neverjetnih 6:0, zaradi česar so mu sovjetske oblasti odvzele državno štipendijo. Naslednja žrtev je bil Danec Bent Larsen , ki je bil glavni Fischerjev tekmec na Zahodu, rezultat pa je bil še bolj neverjeten – 6:0. V finalu kandidatov se mu je nekdanji prvak Tigran Petrosjan malo bolje upiral, vendar je bil rezultat 6,5:2,5 nova katastrofa za sovjetski šah.
Šah na prvih straneh
Nato je prišel veliki dvoboj z Borisom Spaskim . Šah je za Sovjetsko zvezo predstavljal pomembno propagandno orožje v hladni vojni, s katerim je dokazovala superiornost sistema, Fischer pa se je sam zmogel upreti ogromni sovjetski mašineriji, zato je bil pozornosti deležen tudi na Zahodu. Za nekaj časa je postal šah osrednja tema svetovnih medijev.
Fischer je sicer izgubil prvo partijo, na drugo pa ni prišel zaradi motečih televizijskih kamer in jo je izgubil brez boja. Spaski je imel do tega trenutka proti Fischerju življenjski rezultat 5:0 brez remijev, vendar mu to ni pomagalo, Fischer je v naslednjih osmih partijah zmagal kar petkrat in oddal le tri remije ter gladko osvojil naslov, ki si ga je tako zelo želel. Ko bi moral naslov leta 1975 braniti proti Anatoliju Karpovu , je FIDE poslal 179 zahtev, od katerih sta bili le dve zavrnjeni, kljub temu pa je FIDE poslal telegram, v katerem se je odpovedal šahovskemu prestolu.
Izginil je s šahovskih polj vse do leta 1992, ko je v Črni gori na
Svetem Štefanu
znova odigral dvoboj s Spaskim za mastne denarce, vendar pa je s
tem kršil sankcije ZN proti
Jugoslaviji
, zaradi česar so Američani za njim izdali tiralico, tako da se ni
mogel vrniti v domovino. Postal je znan po protižidovskih izjavah, čeprav je bil sam židovskega
rodu, leta 2001 je javno podprl teroristične napade 11. septembra, dve leti pozneje pa so ZDA
preklicale njegov potni list. 13. julija 2004 so ga aretirali v
Tokiu
in ga nameravali izročiti ZDA. V japonskih zaporih je preživel naslednjih
devet mesecev, dokler ga ni s podelitvijo državljanstva rešila
Islandija
, kjer je dočakal svojo zadnjo potezo.
V zelo korektnem odnosu. Prijatelja nisva bila, ker Fischer ni imel prijateljev, bil pa je prijazen in sploh nič problematičen. Skupaj sva igrala na turnirjih na Bledu (1961), v Havani (1965), ko je Fischer sicer igral prek telefona, in na turnirju Rovinj–Zagreb (1970).
Kakšen odnos je imel do ruskih šahistov?
Z ruskimi šahisti se ni družil, imel pa je korektne odnose. Vsa Sovjetska zveza je bila proti njemu, bil je namreč edini, ki je ogrožal njihov šahovski prestol.
To je čudovita novica. Čas je za končni udarec ZDA.
Fischer o 11. septembru |
|
Za Fischerja, seveda. Tako kot večina na svetu, z izjemo Sovjetske zveze. Spaski je bil takrat zelo korekten, saj je imel po drugi partiji, ko je že vodil 2:0, možnost končati dvoboj, kar so mu tudi svetovali sovjetski funkcionarji. Bil pa je prepričan v zmago in je hotel igrati, na koncu pa je izgubil.
|
Ves dan je posvetil šahu. Takoj ko je končal partijo, je odšel v hotelsko sobo, bil brez večerje, včasih naslednji dan še na kosilo ni prišel. Vseskozi se je pripravljal in ogromno delal na šahu.
Kako je prenašal poraze?
Težko, zelo težko. Težje kot drugi velemojstri. Le ene izjeme se spomnim, ko je leta 1970 v Rovinju izgubil s Kovačićem. H kosilu so mu prinesli kozarec rdečega vina, ker je bil židovski praznik, čeprav sicer sploh ni pil alkohola. Izpil je tista dva deci in bil ves vesel, partijo pa je gladko izgubil. Po partiji je bil ves dobre volje, ko je analiziral, jaz pa sem se spraševal, kaj se je zgodilo.
Ne verjamem v psihologijo, ampak v dobre poteze. Bobby Fischer |
|
Glavna zahteva je bila, da se igra na deset zmag, pri rezultatu 9:9 pa bi bil zmagovalec on, česar FIDE ni sprejela, in Fischer je praktično končal kariero.
Če bi prišlo do dvoboja med Karpovom in Fischerjem, kdo bi bil po vašem favorit?
Po mojem mnenju takrat Fischer ni bil prepričan v svojo zmago, zato je postavljal takšne in drugačne pogoje, želel je imeti takšno luč in takšne zavese … Karpov se je takrat pojavil kot vzhajajoča zvezda, Fischer pa se je ustrašil neuspeha.
Rad imam trenutek, ko zlomim nasprotnikov ego.
Bobby Fischer |
|
Zbiral je obleke in čevlje. Enkrat si je v Italiji kupil sto oblek. Le šah in obleke, nič drugega ga ni zanimalo v tistih letih.
Je imel to v omari ali jih je ponosil?
Stalno je bil prekrasno oblečen. Nosil je lepe čevlje, lepe obleke, lepe kravate. Odkar pa je bil zaprt na Japonskem, se je zapustil.
Kam bi ga umestili v šahovski zgodovini?
Za mene je naj šahist Kasparov, za njim pa Bobby Fischer.
O Fischerju so sicer krožile mnoge anekdote. Med drugim je samozavestno zatrjeval, da lahko premaga katerokoli žensko, četudi ji da konja prednosti. Nekdanji svetovni prvak Talj je na to dejal: ''Fischer je res Fischer, konj pa je le konj.''
Zmlel je sovjetski stroj
Robert James Fischer se je rodil leta 1943 v Chicagu , šah pa je začel igrati pri osmih letih. Že od samega začetka je kazal neverjetno nadarjenost, pri trinajstih je odigral eno od najbolj znanih partij vseh časov, pri štirinajstih je postal ameriški prvak, pri petnajstih je bil najmlajši velemojster svojega časa in najmlajši v zgodovini, njegova zvezda pa je vsako leto sijala svetleje. Postal je tudi najmlajši kandidat za izzivalca svetovnega prvaka. Leta 1970 je začel neverjeten pohod proti kroni, ki ga je zapisal med legende. V četrtfinalu kandidatov za naslov prvaka je porazil Marka Tajmanova z neverjetnih 6:0, zaradi česar so mu sovjetske oblasti odvzele državno štipendijo. Naslednja žrtev je bil Danec Bent Larsen , ki je bil glavni Fischerjev tekmec na Zahodu, rezultat pa je bil še bolj neverjeten – 6:0. V finalu kandidatov se mu je nekdanji prvak Tigran Petrosjan malo bolje upiral, vendar je bil rezultat 6,5:2,5 nova katastrofa za sovjetski šah.
Gre za svoboden svet proti lažnivim, goljufivim in hinavskim Rusom ...
ta majhna stvar med mano in Spaskim. To je mikrokozmos celotne svetovne politične ureditve.
Fischer o dvoboju s Spaskim
|
|
Nato je prišel veliki dvoboj z Borisom Spaskim . Šah je za Sovjetsko zvezo predstavljal pomembno propagandno orožje v hladni vojni, s katerim je dokazovala superiornost sistema, Fischer pa se je sam zmogel upreti ogromni sovjetski mašineriji, zato je bil pozornosti deležen tudi na Zahodu. Za nekaj časa je postal šah osrednja tema svetovnih medijev.
Fischer je sicer izgubil prvo partijo, na drugo pa ni prišel zaradi motečih televizijskih kamer in jo je izgubil brez boja. Spaski je imel do tega trenutka proti Fischerju življenjski rezultat 5:0 brez remijev, vendar mu to ni pomagalo, Fischer je v naslednjih osmih partijah zmagal kar petkrat in oddal le tri remije ter gladko osvojil naslov, ki si ga je tako zelo želel. Ko bi moral naslov leta 1975 braniti proti Anatoliju Karpovu , je FIDE poslal 179 zahtev, od katerih sta bili le dve zavrnjeni, kljub temu pa je FIDE poslal telegram, v katerem se je odpovedal šahovskemu prestolu.