Ko se pojavi Dino, vse obnemi

Slobodan Subotić je lani decembra sprejel izziv in prevzel vodenje nekdaj enega najbolj spoštovanih klubov v Evropi. Tisti časi so v Splitu le še daljen spomin, vendarle pa na Gripah niso vrgli puške v koruzo in verjamejo v to, da se ekipa lahko vrne na pota stare slave. Nalogo sta sprejela nekdanji superzvezdnik evropske košarke Dino Radja , ki je novi predsednik kluba, trenerske vajeti pa je prevzel slovenski strokovnjak Slobodan Subotić, ki je po Juretu Zdovcu že drugi Slovenec, ki se trudi obuditi splitsko košarko. Nekdanji selektor slovenske reprezentance je zadovoljen v novi sredini in z optimizmom zre v prihodnost, z njim pa smo se pogovorili tudi o stanju slovenske košarke, finančnih težavah, ki tarejo ljubljansko Olimpijo in od njega skušali izvedeti tudi kaj se "mota" po mislih njegovega tesnega prijatelja Srečka Katanca .

Zdaj ste v Splitu že natančno leto dni. Kako se se navadili na življenje v Dalmaciji in v novi sredini?
Z eno besedo – super! Že večkrat sem povedal, da je kar se tiče življenja kot takega, to najlepše leto v moji trenerski karieri. Sploh me ne mika, da bi šel kam drugam. Tukaj imam veliko prijateljev, klima mi zelo odgovorja, všeč mi je tudi temperament. Lahko bi rekel, da sem našel samega sebe.

	Pol ekipa ga vika in kadar nas pride obiskat v dvorano vsi vstanejo. To ni zaradi tega, ker bi si on to želel, vendar preprosto ima Dino sam po sebi takšno karizmo, da ga vsi tukaj v Splitu globoko spoštujejo. Slobodan Subotić

Split počasi napreduje in postaja čedalje bolj žilav tekmec tudi v ligi NLB. So s prihodom Dina Radje in vas v klubu pripravljeni postaviti nove temelje?
Naš načrt je bil, da se umiri niz treh let slabih rezultatov in praznih dvoran in mislim, da smo v tem oziru že naredili korak naprej. Delo vsekakor ni lahko. Vseeno mislim, da je Split na pravi poti, vendar pa za to nisem zaslužen jaz, pomembno je predvsem to, da se je umirila tudi finančna situacija. Denar je vedno prvi pogoj za vse in mislim, da smo s tem prvi korak že naredili.

Splitski košarkarski bazen je v preteklosti dal malo morje igralcev najvišjega svetovnega razreda. V zadnjih letih morda z rahlo izjemo Renija Ukića temu ni bilo tako. Kje tiči vzrok za to generacijsko krizo?
Podobne težave je imela recimo tudi Srbija. Ko se je poslovila prejšnja generacija, je nastal nekakšen prepad. Mislim, da je to povsem naravno in pride samo od sebe, sam bi zelo težko iskal nekakšne globlje razloge. Split je bil lani mladinski prvak Hrvaške in že zdaj smo članskemu moštvu dodali tri do štiri igralce iz te ekipe. Ti sicer rabijo še veliko dela in časa, vendar pa mislim, da se stvari v ozadju že premikajo. Mladi Andrija Stipanović je zelo dober, pa še kdo drug bi se našel, recimo Marko Batina, ki se nam je pridružil pred dvema tednoma. Naša ekipa je med najmlajšimi v ligi NLB in trenutno gradimo okostje za prihodnost.

Predsednik Splita, sicer tudi nekdanji igralec tega kluba, Dino Radja, je prava ikona hrvaške in nekdanje jugoslovanske košarke. Kako se sami razumete z njim in kako njegova karizma vpliva na igralce v klubu?
Po treningu greva dostikrat skupaj na kavo in se pogovarjava o vsakdanjih stvareh, v klubu pa je najin odnos povsem profesionalen. Mislim, da imava odnos, kakršnega bi morala imeti vsak trener in predsednik. Njegova karizma je naravnost osupljiva. Tudi Američan Marlon Garrett je ob svojem prihodu izjavil, da je ponosen, da sedi poleg takšne legende kot je Dino. Pol ekipe ga vika in kadar nas pride obiskat v dvorano vsi vstanejo. To ni zaradi tega, ker bi si on to želel, vendar preprosto ima Dino sam po sebi takšno karizmo, da ga vsi tukaj v Splitu globoko spoštujejo.

V preteklosti ste bolj ali manj trenirali moštva, ki so imela v svojih vrstah že izdelane igralce. V Splitu je vloga malce obrnjena, saj ste tokrat bolj mentor številnim mladim, še neuveljavljenim igralcem. Kako se počutite v tej vlogi?
Ni prvič, da sem znašel v takšni vlogi. Podobno je bilo leta 2000, ko sem prevzel Panionios. Tedaj so imeli zelo mlado ekipo z nekaterimi izjemno nadarjenimi igralci kot denimo Papaloukas in takrat sem se s to ekipo uvrstil na Final Four grškega prvenstva. Za trenerja vodenje takšne ekipe predstavlja prav posebno zadovoljstvo, lepo je opazovati igralce kako napredujejo in kako se učijo od tebe.

Bo naveza Subotić-Radja vrnila Split na pota stare slave? © ABA

Je trenutno v Splitu kakšen igralec, ki bi po vašem mnenju lahko naredil odmevno mednarodno kariero?
Predvsem tukaj velja izpostaviti kapetana ekipe Andrijo Stipanovića. K nam je prišel iz tretje lige, letos pa v povprečju v ligi NLB dosega kar 13 točk in sedem skokov. Vedno igra na polno, tako na tekmah kot tudi na treningih. Prepričan sem, da je pred njim še izredna prihodnost.

Pred časom so se v Sloveniji pojavile govorice, da vas v Ljubljani želijo ustoličiti kot naslednika Memija Bečirovića. Je na tem kaj resnice?
Na tem ni bilo prav nič. O tej zgodbi so me obvestili prijatelji in ko sem to izvedel, sem novico prebral tudi sam. Bilo mi je zelo težko, saj ne smete pozabiti, da Olimpija že ima trenerja. Memija zelo spoštujem tako kot trenerja kot tudi človeka in ni pošteno, da se takole pojavljajo imena drugih. Sam sem ga še isti dan poklical, mu povedal, da me ni nihče kontaktiral in se mu na nek način celo opravičil. Memi je bilo zelo korekten in se mi je zahvalil za moj klic.

V Ljubljani se ista plošča vrti iz leta v leto. Ambicije naj bi ostajale enake, vse pa vedno znova zaustavi pri denarju...
Stvar je povsem preprosta. Če ni denarja, ni uspehov. Lahko menjaš trenerje in igralce v nedogled, vendar ne bo prav nič pomagalo. Nekaj takšnega se je dolga leta dogajalo tudi v Splitu in stvari so se obrnile na bolje šele takrat, ko se je uredila finančna situacija. Vrhunski igralec ti ne pomaga prav nič, če je nezadovoljen in če ne prejema rednih prihodkov. Takšen je pač profesionalni šport.

	Memija zelo spoštujem tako kot trenerja kot človeka in ni pošteno, da se takole pojavljajo imena drugih. Sam sem ga še isti dan poklical, mu povedal, da me ni nihče kontaktiral in se mu na nek način celo opravičil. Slobodan Subotić

Pri Olimpiji je pereča predvsem izbira tujcev, še bolj konkretno – Američanov. Medtem ko so le-ti v večini klubov nosilci igre, se zdi, da pri Olimpiji Američani igrajo zgolj zato, da zapolnijo postavo. Kje se dela največja napaka?
Takole bom rekel. Za tujca moraš imeti malo sreče in moraš dobro poznati trg. Ni dovolj, da si samo ogledaš DVD in se odločiš na podlagi posnetkov. Pomembno pa je tudi to, da igralca v klub pripelje trener. Direktor in predsednik lahko sicer predlagata nakup kakšnega igralca, zadnjo besedo pa mora vedno imeti trener. On je odgovoren za rezultate, za igralca samega in od njega je odvisno tudi to, kako se bo nek igralec vklopil v moštvo.

Nedolgo nazaj ste sedeli tudi na klopi izbrane vrste. Kdaj mislite, da bo napočil čas za odmeven uspeh slovenske košarke? Letos smo bili že zelo blizu, pa vseeno tako daleč.
V reprezentanci sem bil dve leti in zelo dobro poznam razmere. Ne bi se rad preveč poglabljal v to. Pipana dobro poznam, saj je bil včasih moj pomočnik. Reprezentanca rabi svoj mir in prostor, vseeno pa mislim, da smo na dobri poti. Pipanu je le treba pustiti delati. Mislim, da je že zdaj dokazal, da je dober trener, ki je vešč svojega posla.

V zadnjem času se zdi, da so naši igralci iz lige NBA čedalje manj naklonjeni igranju za reprezentanco. Kakšen je vaš pogled na to?
Po eni strani jih razumem. Tudi sam sem imel isti problem. Ekipo sem prevzel po polomu v Turčiju, tisti iz NBA se niso odzvali mojemu povabilu, nekaj pa jih je bilo poškodovanih. Padli smo v skupino z Italijo in Rusijo in številni so nas kar čez noč videli v igri za tretje mesto. Ko sem se pogovoril z "nba-jevci“ sem hitro videl koliko je ura. Žal sem precej prepozno izvedel tudi to, da so bili medsebojni odnosi zelo zelo slabi. Tu nastopi še pritisk javnosti, zato je delo selektorja res težko in nehvaležno. Vam bom kar malce karikirano povedal, kako to izgleda: v reprezentanco recimo ne smeš povabiti Dragića, ker le-ta ne govori s Petrovom in obratno. Tako pride do situacije, v kateri igralci, ki bi sicer morali biti nosilci igre, igrajo precej slabše kot tisti, ki so vsaj na papirju manj kakovostni. Gre za zelo zapleteno zadevo.

Piksi je v svoji bogati trenerski karieri vodil tudi Panathinaikos in Olympiacos. V Split je prišel iz Italije. © ABA

V Grčiji ste pustili izjemen trenerski pečat. Vas še dandanes vabijo tja?
Še vedno, ja. Samo ta mesec sem imel kar dva poziva, nazadnje v soboto zvečer. V Grčijo sploh ne mislim hoditi, v kolikor ne gre za ekipo iz samega vrha lestvice. Najslabše je oditi v nov klub sredi sezone. Če z ekipo nisi skupaj na pripravah, posledice čutiš vse do konca leta. Grkom sem se zahvalil in jim rekel, da se slišimo poleti.

Ste eden redkih trenerjev, ki je sedel na trenerskem stolčku obeh velikankov grške in evropske košarke, Panathinaikosa in Olympiacosa. Kje je bilo lepše?
Kar se rezultatov tiče, nedvomno pri Panathinaikosu. Tam sem osvojil dve prvenstvi, prvega po štirinajstletni suši, s katero smo se tudi rešili pečata večnih „luzerjev“. Drugo leto smo prvenstvo osvojili v dvorani Olympiacosa, kar se prej še nikoli ni zgodilo. Pri Olympiacosu sem po šestih letih osvojil prvenstvo in pokal, vendar pa je bila tam moja vloga precej specfična. Tam sem namreč poleg trenerskega delal opravljal tudi funkcijo direktorja kluba, kar je precej vplivalo na moje trenersko delo. Sicer sem se pri tem ogromno naučil, vendar pa kaj takšnega ne bi več počel. Če pa se že moram odločiti – malce lepše mi je bilo vendarle pri Olympiacosu.

Za konec malo za šalo, malo zares. Vemo, da ste tesen prijatelj nekdanjega (bodočega?) selektorja slovenske nogometne reprezentance Srečka Katanca. Ste mu svetovali, katero ponudbo naj sprejme?
Ta pogovor sva že imela, o tem sva se konec prejšnjega tedna pomenila pri njemu doma. Ne bi rad povedal o čem je bilo govora, saj sva zelo dobro prijatelja in te stvari ostanejo med nama. Srečko je zelo pameten človek in prepričan sem, da se bo odločil pravilno. Ne glede na to, kam bo odšel, si že zdaj upam trditi, da bo ta ekipa imela uspeh. Srečko ima izjemno karizmo, katero zna prenesti na igralce in mislim, da sva si v tem kar precej podobna.

Upajmo, da se bo odločil za Slovenijo !
Tudi jaz tako upam!