Šport > Košarka
21 ogledov

Obradović bi prišel, vendar ...

Žurnal24 main
V drugem delu intervjuja se je Peter Vilfan razgovoril o svojih spominih na jugoslovansko košarko, kazanju gole zadnje plati, zgrešeni trenerski zgodbi in viziji za reprezentanco.
 

Preberite še ...

Intervju: Peter Vilfan (1. del)

Kakšni so vaši spomini na jugoslovansko ligo?
Igranje v jugoslovanski ligi je bila neverjetna izkušnja. Če si se prebil tam, si lahko igral povsod po Evropi. Obstajala so določena igrišča, ki so bila izjemno vroča. To so bila igrišča v Čačku, Skopju, nekdanjem Titogradu. Ko si prišel tja, ne glede na to, kakšno ekipo si imel, nisi mogel biti prepričan, da boš tisto tekmo zmagal. Imel sem to srečo, da sem v jugoslovanski reprezentanci deset let igral v generaciji s Slavnićem, Kičanovićem, Delibašićem, Dalipagićem, Čošićem, Jerkovom … Na EP v Pragi smo osvojili srebrno medaljo. In na podelitvi je Dalipagić vzel medaljo, jo snel in mislim, da jo je dal v žep, rekoč: 'Jao, Pero, samo srebro, pa šta će mi?'. To ni omalovaževanje, ampak ta ekipa je bila navajena le na prva mesta. Miselnost je bila vrhunska. To zdaj pogrešam pri mladih košarkarjih, ta silna samozavest, pripravljenost, da daš zadnji atom moči, da zmagaš. Poleg tega so bili ti igralci inteligentni na igrišču in zunaj njega, čeprav mnogi niso imeli končanih visokih šol in fakultet. To so bili tudi ljudje z ogromno humorja. Dober humor imajo le inteligentni ljudje. Vse to se je združevalo v jugoslovanski košarki.

V vlogi komentatorja se je znašel imenitno. © SPS

 
Vam je žal, da ste nekoč sodniku pokazali svojo golo zadnjo plat? Kako je že bilo? Najprej ste igralca nasprotne ekipe spraševali, ali vam bo vrnil žogo, če mu jo izročite. Potem se je to res zgodilo, sodnik vama je prisodil tehnično napako, vi pa ste mu pokazali rit ...
Kesam se nobene od svojih potez. Nekatere so bile neprimerne. Ampak v življenju mora imeti človek tudi nekatere poteze, ki so lastne le njemu. Za vsako takšno potezo sem odgovarjal. Vedno znova sem jih zaradi tega dobil po ušesih. Kar zadeva tisti dvoboj z Bobanom Petrovićem … Midva sva bila prijatelja in sva še danes. To je bila končnica, na prvi tekmi sem dal 45 točk, zato me je pokrival on, ki je bil višji. Med igro sva se pogovarjala, to je prišlo spontano. Ta poteza je bila leta 1999 v Srbiji uvrščena med deset najbolj zanimivih, presenetljivih športnih potez stoletja.

 

Zadnja novica

Zmago Sagadin ni več trener poljskega Anwila. Klub je moral zapustiti po štirih mesecih. Brez službe je ostal zaradi predolgega jezika. Vodstvu in glavnemu pokrovitelju se je zameril s premalo spoštovanja do vseh ključnih akterjev v klubu.

Vaš odnos z Zmagom Sagadinom?
Najin ključni problem je bil ta, da sem jaz zagovarjal tezo, da mora biti trener le trener. Ne more en človek v klubu voditi celotne politike kluba. Ne more odločati o finančnem poslovanju kluba, poslovni politiki, ekipi, igralcih, kar je počel Sagadin. Na njegovo delo na igrišču ne more biti nikakršnega ugovora. On je do obisti predan košarki. Malo je takih ljudi. Najin spor se je začel na začetku. Ob pogovoru mi je povedal, koliko in kako bom igral. Če bo treba pet ali 40 minut. Rekel sem, da je to absolutno v njegovi domeni. Ko sem želel oditi s sestanka, je želel, da se pogovoriva še, koliko bom zaslužil. Dejal sem mu, da se o tem ne bova pogovarjala, ampak, da se bom glede tega pogovarjal z direktorjem, predsednikom ali pač tistim, ki je za to zadolžen. Že tedaj sva bila na nasprotnih bregovih. Vendar pa kar zadeva košarko, igranje na parketu, do tiste njegove odločitve, ko mi je prekinil kariero v prvi tretjini sezone, ko mi je dejal, da me kljub odlični formi ne potrebuje, sva čisto v redu sodelovala. Jaz sem bil v glavnem v tistem obdobju v glavnem njegov najboljši igralec v ekipi. On je z ekipo šel navzgor in pozneje dosegel svoj vrhunec.

Peter Vilfan novembra lani na proslavi svoje petdesetletnice z Memijem Bečirovičem in Ivom Daneuom © Dejan Mijovič

 
Kasneje ste tudi sami postali trener. Vaša epizoda z Olimpijo sredi devetdesetih je bila dokaj neuspešna.
Neuspešna epizoda je bila zato, ker je bila to prva stvar v mojem življenju, ki sem jo sprejel, a nisem bil 100% prepričan, da si to res želim. Tedaj so me določeni ljudje pripeljali v situacijo, da sem sprejel to odločitev. Jaz nikoli nisem imel žele in ambicij postati trener. V življenju pridejo položaji, ko te ljudje, s katerimi si bil prej skupaj in s katerimi boš povezan v naslednjem obdobju, pripeljejo v situacijo, ko ne moreš reči ne. Jaz sem rekel da. Mislim, da sem delal zelo predano, dobro, izbral sem si tudi odlične sodelavce. Vendar vsa zadeva enostavno ni imela duše. Ko nekaj delam, moram to početi z vsem svojim bitjem. Poleg tega menim, da je bil razmik med aktivno kariero in trenerstvom premajhen.

 
 

Moja ideja je vedno bila, da bi morali pripeljati Obradovića. Ob bi prišel. Vendar je na žalost on v fazi, ko ne bo nikoli več delal poleti.

Peter Vilfan

 
Katero smer ubrati na reprezentančnem razpotju?
Moje stališče je zelo jasno. Na EP na Poljskem mora potovati najboljša reprezentanca. KZS mora najti človeka, ki se bo s temi fanti pogovoril. Tudi najboljšim igralcem na svetu je všeč, če nekdo pride do njih, se z njimi pogovori, jih potreplja po rami in tako naprej. Bil sem igralec in te stvari poznam. Lahko se zgodi, da bodo od vseh najboljših trije ali štirje odpovedali, kar ne bo nič tragičnega. Še vedno bo ostalo 12 ali 13. Iz njih je treba narediti super ekipo in jo popeljati na Poljsko. Nobenih kalkulacij, nobenih zamer, pozabiti je treba vse, kar je bilo, zbrati fante in napovedati boj za medaljo. Tudi če je ne bo in če bodo dali fantje vse od sebe, sem prepričan, da slovenska javnost ne bo nič bolj ali nič manj kritična, kot je bila po vsakem velikem tekmovanju.

V reprezentanci na prvo mesto postavlja komunikacijo z igralci. © Anže Petkovšek

 
Je čas za tujega selektorja?
To je večna tema. Večina slovenskih trenerjev se je na stolčku že izmenjala. Dobro, imamo novo generacijo, ki deluje tudi v tujini. Bolj ali manj so ta imena znana. Odločiti se je treba za enega. Če je to trener, ki že sam po sebi ni velika avtoriteta, ki se bo z igralci vse pogovoril, mu je treba postaviti močno zaledje, ki ju bo zagotovilo tudi avtoriteto. Pojavljajo se različna imena: Filipovski, Bečirovič, Mahorič … Še enkrat bom poudaril: v krogu kandidatov mora vedno biti tudi ime aktualnega trenerja Uniona Olimpije. Moja ideja je vedno bila, da bi morali pripeljati Obradovića. Ob bi prišel. Slovenija je za te ljudi izziv. Vendar je na žalost on v fazi, ko ne bo nikoli več delal poleti. Prvič po 15 letih si je vzel dva meseca in pol odmora in nato dejal, da je ni stvari, ki bi ga prepričala, da še kdaj dela v poletnem času. Nekaj sem slišal o Spahiji, ki pozna razmere, vendar če bo dobil klub v Španiji, to ne bo izvedljivo, saj ti prepovedujejo delo še z reprezentancami.
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.