Kakšni so prvi vtisi po prihodu v Ljubljano?
Lepo je biti tu, še zlasti po nastopu na olimpijskih igrah, kjer se je igralo na res visoki ravni. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Trener ima zelo visoka pričakovanja, kaj je dobro. Menim, da je Olimpija pravi klub zame. Želim napredovati in hkrati pomagati soigralcem. Všeč mi je mesto, vreme pa je bilo tudi zelo dobro. Ljubljane sicer še nisem dobro spoznal, saj za to ni pravega časa.
Ste se po podpisu pogodbe pozanimali o Sloveniji, Ljubljani, Olimpiji?
Vsekakor. Že pred podpisom pogodbe sem se pozanimal o teh rečeh. Predvsem o mestu. V minuli sezoni sem igral v Atenah, a tudi tukaj je čudovito. Poskušal sem se pozanimati, a dokler ne prideš sem, res ne občutiš in ne vidiš vsega. Tu sem nekaj več kot en teden in preprosto uživam.
Kako težko je bilo dobiti vse potrebne dokumente za igranje v Sloveniji?
Bilo je nekaj težav s pridobitvijo vizuma, a to je pravzaprav pričakovano. Zame ni bilo to nič kaj nenavadnega. Poskušal sem le priti v Ljubljano čim prej in spoznati soigralce, trenerje in mesto.
Kakšni so cilji za Evroligo?
Želimo predvsem tekmovati, se čim bolje zoperstaviti vsem tekmecem. Če bomo osvojili sistem, ki ga je postavil trener, menim, da bomo konkurenčni na vsaki tekmi.
Trener je znan po tem, da se pri njem veliko in trdo trenira. So treningi težki?
Seveda. Je pa to edini način, da postanemo boljši in prava ekipa. Skupaj smo precej manj časa kot nekatere druge ekipe – to je naše prvo leto. Potrebujemo veliko skupnega časa na parketu. Trener nas žene, a zaradi tega smo boljši. To je opaziti že po desetih dneh, odkar sem prišel k Olimpiji. Postajamo boljše moštvo.
Glede na sestavljanje ekipe naj bi Olimpijo krasila moštvena igra.
Tako je. Igrati moramo ekipno košarko. Verjetno nimamo toliko talenta kot nekateri drugi klubi. Vsakdo bo moral prispevati svoj delež k uspehu. Ni pomembno, kdo bo stopil na parket, tista peterica, ki bo na parketu, bo pač morala igrati dobro, če želimo imeti priložnost za uspeh.
Poznate katerega od soigralcev že od prej?
Ne, niti ne. Z Dominicom Watersom sva igrala v ameriški univerzitetni košarki, a na tisti tekmi z njegovim moštvom nisem stopil na parket. Nekatere igralce sem prej videl v Evropi, a poznal jih res nisem.
Evroligo pa že poznate.
To bo moja druga izkušnja v tem tekmovanju. V evroligi sem že branil barve Lietuvos Rytasa.
Kakšni so vaši osebni cilji v tej sezoni?
Želim le dobro nastopati, o drugih rečeh ne želim veliko razmišljati. Videli bomo, kako se bodo izšle prve tekme in na čem moramo še več delati.
S čim lahko pomagate ekipi?
Moram biti nekdo, ki bo pokazal moč pod košem. Sposoben sem tudi hitre igre in trener nam to vsekakor omogoča. V protinapadu lahko igralcem, ki imajo žogo, ponudim dodatno možnost. Tudi v obrambi se bom postavil po robu tekmečevim visokim košarkarjem. Igral bom trdo, če bo to pomagalo ekipi.
V reprezentanci Avstralije ste imeli v Londonu kar nekaj težav z osebnimi napakami.
To je pač odvisno od vloge, ki jo imaš v ekipi. Tu bo precej drugačna zgodba. V reprezentanci igram drugače, od mene se pričakujejo druge reči. Tukaj naj bi imel drugačne zadolžitve. Menim, da so težave z osebnimi napakami, ki sem jih imel v Londonu, zdaj nepomembne.
Vselej sem navdušen, ko oblečem zeleno-zlati dres. Igranje za državo je izjemna čast. Uživam v vsaki sekundi. To, da sem zaigral na olimpijskih igrah proti najboljšim ekipam, pa je nekaj čudovitega. Kot košarkar želiš nastopiti proti najboljšim. To smo tudi storili. Borili smo se, a žal nismo bili uspešni. Večino tekem smo dobro igrali, v zadnjih minutah pa nas je malce zmanjkalo. V izločilnih bojih smo naleteli na ZDA. Tega si seveda nismo želeli, a se je pač zgodilo. Bil je težek turnir, a sem vseskozi zelo užival.
Ste si v Londonu morda že ogledali nastop kakšnega slovenskega športnika?
Toliko vsega se dogaja, da težko slediš že nastopom drugih športnikov iz tvoje države. Treba je biti osredotočen tudi na svoje tekme. Vsak drugi dan smo nastopili, zato je težko spremljati preostala dogajanja.
