Šport > Košarka
49 ogledov

"Vprašanje je, če si še želim igrati"

Boštjan Nachbar
1/15
Anže Petkovšek
Nekdanji slovenski reprezentant Boštjan Nachbar je organiziral že 9. kamp za mlade košarkarje. V pogovoru z njim je tekla beseda o pomenu kampov, dela z mladimi, spregovoril pa je tudi o svoji igralski prihodnosti in reprezentanci.

Kdo so udeleženci kampa?
Letos imamo 73 otrok. Kapaciteta kampa je bila 70, a smo tri še nekako stisnili not, preko 20 pa jih je ostalo na čakalni listi. To smo sicer zaprli že pred mesecem in pol. Žal nam je, da nismo odprli še ene izmene, a to poletje je zame res kratko, zato se nismo tako odločili. Gre pa za zelo razgibano druščino, 12 otrok je iz Nemčije, dva iz Italije, ostali pa iz različnih krajev po Sloveniji. Lepo je videti, da prihajajo iz različnih lokacij, a na koncu smo vsi eno. Po drugem, tretjem dnevu se vsi družijo in postanejo prijatelji. To je zelo pomemben del kampov kot je ta.

Se otroci vračajo?
Zdaj to počnemo že deveto leto, po moji oceni pa je vsaj 50 takšnih, ki so bili že prej tu. To tudi pove, da delamo dobro. So pa tu tudi nekateri novi, kar pa je tudi super.

Dvanajst otrok prihaja iz Nemčije. To je verjetno tudi posledica vašega igranja v Bambergu.
Tako je. Devet jih je iz Bamberga, trije pa prihajajo od drugod. Z Bambergom smo ohranili zelo dober kontakt, z nami je zdaj tudi trener iz mladinskega pogona tega kluba. Za njih je to atraktivna lokacija. Pridejo v okolje, kjer košarka ima svoje korenine in je dobra. Oni Slovenijo vidijo kot del nekdanjega 'jugobasketa', to je za njih pomembno. Tu je pa seveda tudi morje. Gre za idealno kombinacijo, košarka pa je seveda tista rdeča nit. Mislim, da bomo v prihodnje sodelovanje z Bambergom še razširili, že so izrazili željo, da bi v Koper pripeljali še več otrok.

Ali ima kdo od otrok, ki ste jih gostili v kampih, že vidno vlogo med člani?
V bistvu da. Na primer Luka Rupnik je bil na začetku pri nas. Potem je tu še nekaj fantov, ki so že blizu prvih lig. V Nemčiji so tako nekateri fantje že člani mlajših reprezentanc. Imeli smo kar že nekaj zelo perspektivnih košarkarjev. Zdi se mi, da smo nekako na točki, ko bomo morali kamp razdeliti na dva dela. Na enega za mlajše in tiste, ki se šele začenjajo ukvarjati s košarko, in drugega, kjer bi se s starejšimi delalo še bolj resno.

Boštjan Nachbar | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Bo torej to še naprej vaše glavno početje med poletji?
Mene vsekakor veseli delo z mladimi. Morda ne bi bil v delo toliko vključen kot trener na terenu, ampak bolj kot organizator in svetovalec. Treba pa si je nekaj priznati. V Sloveniji ni, ne bom rekel želje, ampak predvsem kapacitete za en resen program. Želel bi to početi doma, a ne vem, koliko so pripravljeni ostali ljudje na to, da se naredi resen program, da se mladinski pogon dvigne na višjo raven. Da bi bila povezava med klubi boljša. Zdi se mi, da bi vse skupaj na tem področju potrebovalo neko prenovo. Ne vem, koliko so nekateri ljudje pripravljeni, da se bivši košarkarji vračamo in aktivno pomagamo pri teh spremembah.

Na košarkarski zvezi sicer deluje Radoslav Nesterović ...
To je sigurno zelo dobro. Se mi zdi, da bo vključitev nekdanjih igralcev bolj možna. Ni pa vse v reprezentanci, potrebujemo tudi močne klube. Tu smo v zadnjih letih nazadovali. To, da se je izgubilo mesto v Evroligi, je velik hendikep. Tu bi se moralo veliko narediti. Močni klubi bodo posledično dali tudi močno reprezentanco. Ne smemo se osredotočiti le na slednjo.

Mladi košarkarji si sicer težko izborijo minute že v prvenstvu.
V času naše generacije je bilo drugače. Od Rašove in Milkove (Marko Milič op. p.) generacije pa do nekje Gogijeve (Goran Dragić op. p.) je bil prisoten 10, 12-letni vzpon. Te generacije so dale ogromno število kakovostnih košarkarjev, zdaj pa je videti padec. To je nekakšen alarm. Tega moramo najprej sprejeti, potem pa na njem delati, da se bo nekaj spremenilo.

Menite, da se mladim v klubih ne zaupa dovolj?
Vsekakor. Je pa treba zaupati tistim, ki lahko nekaj pokažejo. Da pa lahko, morajo kakovostno delati. Verjetno jim ne zaupajo, ker tega niso sposobni upravičiti. To niso reči, ki se lahko spremenijo kar čez noč. K temu bo treba načrtno pristopiti. Litva bi nam morala biti za vzgled. Delajo zelo kakovostno, vsako leto pride na plan nekaj mladih igralcev. Po številu prebivalcev smo nekje tu, učiti se moramo pri teh, ki imajo uspešen sistem. Tudi Srbi delajo neverjetno dobro, pa sem prepričan, da se klubi ne morejo pohvaliti z večjimi proračuni kot pri nas. So neke razlike. Rašo, Milić, ta generacija, ki prihaja na neke položaje, bo verjetno stremela k temu, da se začne delati z mladimi. Nekaj let bo težkih, nato pa se bo kakovost znova dvignila.

Želite sodelovati pri tem?
Sem pripravljen sodelovati na tem področju, ko bomo imeli možnost pomagati, ko bodo vključeni nekdanji igralci. Ne me narobe razumeti, super je, da bo Sani (Bečirović, op. p.) odšel v Panathinaikos, a je hkrati škoda za slovensko košarko, da ne bo ostal tu. Morda se ga tu ne ceni toliko, kot pa se ga ceni v Panathinaikosu, v enem od velikanov evropske košarke. Ne sme se zgoditi, da odide še Jaka Lakovič, tudi Matjaža Smodiša bi se moralo bolj izkoristiti, pa Primoža Brezca, ko bo zaključil kariero ... Vsi bi morali biti tukaj, potrebno bi bilo združiti moči. Ne sme se dogajati, da bo nekdo odšel v Grčijo, drug v Španijo, tretji bo delal za NBA ... Vse to znanje bo šlo v nič.

Boštjan Nachbar | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Kako pa je z vašo kariero?
Prvič po dolgem času sem povsem na počitnicah. V bistvu imam program, ki je namenjen temu, da ohranim fizično pripravo na neki točki in se kasneje lahko začnem normalno pripravljati na sezono, če bo do tega prišlo. Po sezoni sem imel nekaj kontaktov iz Evrolige, a dlje od tega, da smo se nekoliko potipali, nismo šli. Sam pri sebi se še nisem dokončno odločil kaj in kako. V naslednjih nekaj tednih bo padla odločitev. Vzel si bom čas za počitek, predvsem odmor za glavo. Za mano je 17, 18 let profesionalne košarke, zdaj bom premislil kaj sledi. Še vedno čutim, da sem sposoben igrati, to ni vprašanje, vprašanje je bolj, če si še želim igrati. Danes bolj ne kot ja, a bližje kot bo prihajala sezona, si bom verjetno želel igrati. A ne smem gledati le nase. Hčerka bo šla v šolo, družina se je doslej veliko selila zaradi mene. Odločitev bo skupna. Morda pride v poštev neka zanimiva izkušnja, kjer bi vsi uživali in bil bila zanimiva za konec moje kariere. Ne vidim se, da bi igral še več kot eno sezono.

Omenili ste hčerkino šolanje. Kaj pa Slovenija?
Ni bilo nobenih kontaktov. Odkrito povem, da niti ne vem, kaj se dogaja v Olimpiji, v Krki, v klubih, ki bi prišli v poštev. Vsekakor ne. Če bi bila Olimpija še v Evroligi, bi zaigral z veseljem, tako pa ne. To je tudi prav. Naj dobijo priložnost mladi košarkarji v Olimpiji in Krki, ki bodo imeli več od tega kot jaz, ki bi le odvzel mesto enemu od mlajših.

Denar vas torej ne zanima, ampak le neka nova izkušnja?
Seveda bi si želel igrati v Evroligi, če bi bilo to možno. A rad bi bil predvsem v takšni situaciji, kjer bi lahko užival. Nekaj podobnega kot je bilo v Bambergu. Dosti igralcev se zdaj podaja na Vzhod, na primer Brezec in Milić. So krajše sezone, manj je tekem, imaš se lepo, za celo življenje pridobiš novo izkušnjo. Nikoli si nisem mislil, da bom tako razmišljal, a se je vseeno zgodilo. Zakaj bi bil znova 10 mesecev proč od družine, vseskozi potoval, imel težke tekme, če pa lahko v šestih mesecih uživaš in pri tem tudi zaslužiš? Mogoče bi imela takšna odločitev celo več smisla kot igranje za klub, kjer bi se vsi obesili nate in pričakovali, da deset mesecev nosiš igro, ob tem pa bi trpela družina. Zelo smo navezani eden na drugega, s starejšo hčerko sva kot "rit in srajca", zdaj pa odhaja v prvi razred. Ne predstavljam si, da bi bili oni tu, jaz pa bi odšel drugam.

Bo hodila v šolo v Kopru?
Če bomo ostali tu, potem da, če pa bomo odšli v tujino, pa mora biti v tem mestu mednarodna šola, ki jo lahko obiskuje. Imel sem kontakt z italijanskim prvakom Sassarijem in moje prvo vprašanje je bilo, če imajo v mestu mednarodno šolo. Ko je bil odgovor ne, sem jim dejal, da žal ne bo šlo. Na takšen način razmišljam. Šlo bi sicer za lepo izkušnjo. Igral bi Evroligo, 10 mesecev bi bil na morju ... A žal ne gre.

Kako vidite reprezentanco pred Eurobasketom? Odpadel je še Gašper Vidmar, tudi Američana kot kaže ne bo ...
A ga ne bo?

Zapleti zaradi zakonodaje.
To je le slovenska težava. Osebno sicer nisem bil nikoli za naturalizirane igralce, drugače je, če igra košarkar že pred 18. letom v Sloveniji in takrat dobi državljanstvo. Kasneje nisem za podeljevanje državljanstva. Vendar vsi ostali to počnejo, zakaj ne bi še mi, če nam to odgovarja. To, da imaš takšno možnost, se odločiš za to, a ti to prepreči država, to je absurd slovenskega športa. Če lahko to storijo Makedonci, Hrvatje in s tem dobijo kakovostne igralce, ki jim veliko pomenijo ...  V tem primeru sem za naturalizacijo. Da zaradi birokracije ... Ko včasih v tujini razlagam, kaj vse se dogaja v slovenskem športu, mi ne verjamejo. Da na primer pokrovitelj plača visoke davke zaradi sponzorstva ... Škoda je, da sami sebe omejujemo.

Reprezentanca?
Na papirju mogoče res ne zgleda močna, a glede na to, da igramo blizu doma in da bodo fantje lačni zmag in dobrih predstav, je vsaj v prvem delu možen uspeh. Treba bo igrati na to karto, nato pa še nekoliko stisniti. Sistem EP je pač takšen, da ti ena tekma lahko pravzaprav prinese vse, ali pa ti vse vzame. Do tega dvoboja je treba priti in menim, da so naši fantje tega sposobni. Prvi del igramo praktično pred domačimi gledalci, v takšnih primerih smo bili vselej zelo močni.

Pojavlja se težava, da smo oslabljeni na več položajih.
Žal se mi zdi, da se bo to dogajalo še iz leta v leto. To je pač tako. A nismo le mi takšen primer. Morda so neke izjeme, na primer Španija, Srbija, vse reprezentance gredo skozi neke valove. Italija je bila tako nekoč zelo močna, nato je globoko padla, zdaj pa se ponovno vrača. Bilo bi nerealno pričakovati, da bo Slovenija vseskozi med šestimi najboljšimi v Evropi. To ni realno, še zlasti ob tako majhnem bazenu košarkarjev. Pomembno bo, da tudi ob padcu nekako ohranimo stik z vrhom, že zaradi tega, da nas še naprej gledajo s spoštovanjem igralci, sodniki in funkcionarji. Ko enkrat padeš ven, je težko priti nazaj.

Boštjan Nachbar | Avtor: Anže Petkovšek Anže Petkovšek
Bi lahko Eurobasket 2013 vplival na nov dvig? Baza se je takrat precej povečala.
Upam, da bo. Takrat je bil velik boom, veliko mladih se je odločilo za igranje košarke. To je treba nadgraditi. Ne bo dovolj le EP, nato pa nič storiti. Takšno prvenstvo je treba maksimalno izkoristiti. Talenta je tudi v Sloveniji dovolj. Če se bo tej generaciji posvetilo in se z njo načrtno delalo, potem bomo še lahko uspešni. Tudi drugje, ne samo v Sloveniji, se dela napaka, da se spremlja le vrhunska košarka, ostalo pa se zanemarja. Vsi bi gledali Olimpijo v Evroligi, a to ne pride samo od sebe. Treba je začeti z najmlajšimi. Naša generacija je imela srečo, da se je to takrat tudi počelo. Na primer na Slovanu z Lakovičem, Nesterovićem, Markom Maravičem, ali pa v Mariboru, kjer je bila naša skupina. Z mladimi se je delalo zelo dobro, imeli smo to srečo. Ta generacija se zdaj poslavlja in kot sem že dejal, upam, da bomo lahko nekaj vrnili in pomagali. Ne vidim razloga, da ne bi bili nekdanji košarkarji uspešni na tem področju in da ne bi ustrezno širili pridobljeno znanje. Tu ne mislim le na reprezentante, ampak tudi tiste, ki so nekaj dosegli na nivoju izbranih vrst U-20, U-18.  

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.