Čeprav smo si mnogi želeli, da do tega ne bi nikoli prišlo, je le prišel čas, ko bo naša zlata odbojkarska generacija počasi pomahala v slovo. Začelo se je pred dvema letoma, ko si je svoj reprezentančni dres nazadnje nadel legendarni Mitja Gasparini, v nedeljo pa smo se na veličastnem dogodku v polnih Stožicah poslovili še od dolgoletnega poveljnika slovenske igre, Dejana Vinčića.
Legendarni slovenski organizator igre je namreč v zadnjem krogu skupinskega dela lige narodov proti Srbiji vpisal še svoj 238. nastop (po podatkih krovne odbojkarske zveze) ter tako končal veličastno reprezentančno kariero, tekom katere je Sloveniji pomagal do kar štirih medalj z evropskih prvenstev ter zgodovinske uvrstitve na olimpijske igre.
A čeprav je bil celoten večer v znamenju slovesa legendarnega podajalca, ki je zadnjih dvajset let življenja namenil slovenski reprezentanci, je priljubljeni Vinko, ko je stopil pred naše mikrofone, najprej poudaril pomen zmage njegovih ekipnih kolegov, ki so si z zmago proti Srbiji čudežno priborili nastop na zaključnem turnirju osmerice.
"Sem prezadovoljen in vesel, kako se je tekma odvila. Da smo zmagali in se uvrstili na final 8 turnir. Naši mladci so prikazali fantastično igro, bili zbrani v ključnih momentih igre. Sem zelo vesel in ponosen nanje," je kot vedno v ospredje porinil svoje soigralce, ki so Srbijo premagali s 3:2 in si tako skozi šivankino uho izborili vozovnico za Kitajsko.
Slovenija je bila namreč na zadnji dan tekmovanja v nemogočem položaju, saj so se morale kar tri druge tekme odviti po naših načrtih, preden bi sploh bili v poziciji, da si z zmago proti Srbom lahko zagotovimo mesto med najboljšo sedmerico, ki bo poleg domačina nastopila na zaključnem turnirju.
A odbojkarski bogovi so znova poljubili Slovenijo, vse tekme so se izšle po naših željah in Slovenija je na tekmi s Srbijo odločala o svoji usodi. In čeprav je bilo pred tekmo dogovorjeno, da naš legendarni podajalec vstopi v igro za svojo zadnjo točko v reprezentančni karieri, je dal Vinčić ponovno v ospredje ekipo. V želji, da bi Slovenija tekmo dobila in se uvrstila na zaključni turnir, se je odrekel svoji zadnji točki v dresu z državnim grbom.
"Najpomembneje je bilo, da tekmo dobimo. Selektor Fabio Soli se je nekajkrat obrnil proti meni in me vprašal, če grem v igro. A ni bil pravi moment. Rekel sem, naj pusti tako, kot je. Že pred tekmo sva se pogovarjala. Že popoldne, ko sem izvedel za situacijo, da so nas odbojkarski bogovi pogledali, sem mu poslal sporočilo, da se sploh naj ne obremenjuje, če me bo dal v igro ali ne. Da to v tem trenutku sploh ni pomembno. Pomembno je, da se uvrstimo na final 8. In to nam je uspelo. Jaz pa sem svojih 238-krat že dovolj stopil na teren. Danes ni bilo potrebno."
A čeprav je Vinko želel, da bi bil v ospredju nov lep uspeh Slovenije, ki se je tudi v pomlajeni zasedbi uspela uvrstiti na zaključni turnir, je spektakel po tekmi vseeno dal jasno vedeti, kdo je glavna zvezd večera. Po tekmi smo bili namreč priča svečani slovesnosti, ko so se nabito polne Stožice poslovile od svojega ljubljenca, ki nas je tako razveseljeval zadnjih 20 let. Začelo se je s filmčkom v Dejanovo čast, preden so na parket stopili predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar, župan Ljubljane Zoran Janković, predsednik Odbojkarske zveze Slovenije Metod Ropret ter kapetan naše zlate generacije Tine Urnaut, ki so se vsi s čustvenimi govori poslovili od našega junaka.
"Kar se tiče samega zaključka in slovesnosti moram reči, da sem resnično počaščen, da sem to doživel v Stožicah, pred takšnimi gledalci. Res je bilo fenomenalno narejeno vse skupaj. Tudi moja družina je bila poleg in lepše si tega slovesa ne bi mogel predstavljati. Čeprav, če bi bilo po moje, bi bilo vse skupaj drugače. Odšel bi potihoma, brez velikega rompompoma. Ampak so me prepričali, da se te zasluge morajo ovekovečiti. Mislim, da je bilo zelo lepo. Sem zelo vesel zase, da sem zdržal. Čeprav sem bil zelo čustven, sem zdržal brez solza. Prečudovit večer, ki si ga bom zapomnil do konca življenja."
Vinčić se je tekom svojega igranja za slovensko reprezentanco uveljavil kot eden ključnih članov naše zlate odbojkarske generacije, ki je sodeloval pri vseh večjih uspehih. Mednje lahko štejemo tri srebrne in eno bronasto medaljo z evropskih prvenstev, četrto mesto s svetovnega prvenstva leta 2022, dve četrti mesti v elitni ligi narodov, drugo mesto na svetovni lestvici ter zgodovinski, prvi nastop na olimpijskih igrah, na katerih so Slovenci zasedli 5. mesto.
A začetki so bili povsem drugačni, saj se Vinčić dobro spominja poti, ki jo je slovenska odbojka morala prehoditi ... "Na začetku so res bile slabe razmere. Tistega ne moremo primerjati s tem, kar imamo danes. A mislim, da smo si vse to zaslužili z našim trdim delom in vztrajnostjo. Vse to, kar smo dali reprezentanci, in rezultati, ki so prišli, zahtevajo tudi višjo stopnjo organizacije, in temu je zveza tudi sledila. In prav je tako. Ti mladci, ki prihajajo za nami, imajo zdaj vse postavljeno, zdaj pa je na njih, koliko bodo to izkoristili, koliko bodo temu posvečeni, koliko jim bo to pomenilo," se je na skromne začetke, ko je pred dvajsetimi leti prvič oblekel reprezentančni dres, ozrl Vinčić.
A čeprav bi si želeli, da ta trenutek ne bi nikoli prišel, se Vinko še predobro zaveda, da je zdaj prišel čas za slovo. A reprezentanco zapušča v dobrih rokah, v povsem drugačnih razmerah, kot so bile pred dvajsetimi mladci. Zdaj pa ga bodo v reprezentanci nasledili mladci, ki so odraščali in se zaljubili v odbojko ravno ob spremljanju njegovih potez ter predvsem odnosa do državnega grba.
"Verjetno se niti ne zavedam, kakšen sem imel vpliv nanje. Spominjam se Nejca Najdiča še iz časov, ko sva skupaj naredila sliko po prijateljski tekmi v Šoštanju proti Srbiji. Ko mi je segal ravno nekje do kolen. Z njegovim očetom sva še skupaj igrala, ene dve leti mi je bil tudi trener. Enako velja za Roka Možiča, njegov oče je bil pomočnik selektorja, skorajda bi še skupaj igrala. Dejstvo je, da se staramo, da se čas ne ustavi. Jaz pa sem vesel, da imamo v ozadju takšen potencial ter da imamo prihodnost."
Tekom dvajsetih let igranja za reprezentanco pa se je klub številnim solzam in občasnim padcem nabralo dosti več lepših trenutkov, ki se jih bo Vinčić v svojem reprezentančnem pokoju z veseljem spominjal. "Bilo je ogromno prelepih trenutkov, težko je kakšnega izpostaviti. Verjetno bi to bil kakšen iz Stožic. Ti momenti so najbolj vtisnjeni v moj spomin. Ogromno jih je bilo, nemogoče je kakšnega posebej izpostaviti."
In kako naprej, zdaj ko se je njegova reprezentančna pot zaključila? "Zdaj pa je čas, da postanem pravi 'kavčar'. Tisti, ki se ves čas samo pritožuje," nam je med smehom še zaupal naš Vinko ter, kot bi dejali Američani, odjahal v sončni zahod.
