Olimpijska prvakinja iz Pariza 2024 Andreja Leški zaključuje športno pot. Judoistka je dolgo kolebala med koncem in nadaljevanjem, saj je motivacijo iskala v naslovu svetovne prvakinje, ki ga v bogati športni karieri edinega ni osvojila. Na koncu je ugotovila, da prave motivacije nima, zato končuje kariero.
Ob olimpijski kolajni ima tekmovalka, ki je pred mesecem dni dopolnila 29 let, tudi naziv evropske prvakinje, skupaj pa s prvenstva stare celine štiri odličja, na svetovnih prvenstvih je bila dvakrat srebrna. V svetovnem pokalu je Leški na zmagovalnem odru stala na 24 tekmah, štirikrat je ob tem poslušala tudi Zdravljico.
Leto in pol po olimpijski zmagi v Parizu je dozorela odločitev o koncu kariere. Kako?
Iskreno povedano, sem že pred olimpijskimi igrami imela to idejo, da moram počasi končati kariero. Vsega je bilo dosti. Judo ti vzame toliko časa in energije. Počasi se mi je zdelo, da je vse, kar sem vložila, pretehtalo nad tem dobrim, kar mi je prineslo. Nato je prišel pariški pravljični konec ... Po zlatu je bila odločitev še malo lažja, ni pa to le črno belo, nikakor ni preprosto.
Po eni strani pravite, da ste se odločili že pred igrami, po drugi pa ste še lani napovedovali nastop na SP. Zakaj vas v Katarju ni bilo?
Vrnila se je ideja, da bi skušala biti še svetovna prvakinja. S takih tekmovanj imam dve srebrni kolajni, je pa to edini velik naslov, ki mi v karieri manjka. Tudi vsi okrog mene so me nagovarjali k temu. Na nek način je normalno, da greš naprej, in v tem krogu ni nihče navajen razmišljati o tem, da ne nadaljujemo. Tudi sama sem se ujela v to idejo, a nato v sebi odkrila, da nimam pravega namena, da bi se vrnila v judo.
Kako je na odločitev vplival odnos javnosti, sotekmovalcev v klubu, pokroviteljev, navijačev, domačih in vseh, ki smo od vas pričakovali nova tekmovanja in nove nastope?
Med kariero s tujimi pričakovanji in vplivom nisem bila obremenjena. Morda se mi je zdaj prvič zdelo, da sem čutila to, da ljudi zanima, kako naprej, a ne vedo, kako se bom odločila, kaj je res in kaj ne. Vsi morajo vedeti, da smo športniki samo ljudje in da bo šel šport naprej. V nekem trenutku smo mi del te zgodbe, a imamo vrsto drugih športov, veliko mladih talentov in z njimi bo šport pisal nove nepozabne zgodbe. Jaz sem prišla do tega, da moram poslušati sebe in živeti svoje življenje.
Alpinist Nejc Zaplotnik je v svoji knjigi Pot zapisal, da kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Se vam je po igrah zgodilo prav to?
Ne. Moja pot ni imela ves čas samo športnih ciljev. In zame se zdaj nič velikega ne zaključuje na tako velik način, da bi rekla, to sem dosegla in vsega je konec. Imam nove cilje, tudi pred tem sem se ob športu izobraževala, delala, imela hobije in povsem osebne cilje. Seveda je težko, to je bil velik del mojega življenja, navajen si ritma, ljudi, ni pa to vse.
Še decembra ste v Celju na Akademiji Mihaela Žganka delovali, kot da ste popolnoma del juda, kar je nakazovalo, da vas bomo še videli na tatamiju.
Judo je res veliko več kot ta tekmovalni del, ki ga vidimo v medijih. Seveda ni dvoma, da imam judo rada. Je del mene in ko imam kimono in se spoprimem z nekom, seveda zaživim. Ampak to je samo košček vsega.
V klubih imamo otroke, inkluzijo, parašport.... Znotraj tega moraš, če želiš biti dober judoist, graditi sebe, biti pozoren, kaj počneš, s kom se družiš. Sama sem se po tej poti ves čas premikala, saj je šport več kot trening. In to smo v Celju predstavili mladim, dali smo jim tudi obilo napotkov za treninge in tekme, v čemer sem seveda uživala.
V judu ste več kot 20 let in dosegli številne uspehe. Katera pa so tista nam neznana obdobja, ko vam je bilo najtežje?
V vrhunskem judu je bilo zame izjemno težko stalno zbijanje kilogramov za tekmovanja. To je na trenutke prav grozljivo. Po človeški plati pa me je nemalokrat prizadela ta piramida športa. Dlje kot si v vrhunskem športu, vedno več ljudi, s katerimi si začel, odpade. Manj je prijateljev, sam pa iščeš motivacijo in zagon za naprej, ko se treningi brez njih usmerjajo v vrhunski šport in postajajo vse težji. Pri vsem tem sem se skušala vedno znebiti pričakovanj in pritiskov in na stvari gledati zelo široko.
Zanesljivo ni bilo lahko, če k temu dodamo, da ste se s 15 leti zaradi športa preselili iz Kopra v Ljubljano. Kako ste se znašli v novem okolju?
Na začetku je bilo kar zahtevno. Nisem vedela, kaj me čaka. Ključen je bil trener Mitja Železnikar, ki je v Ljubljani, preden sem postala polnoletna, prevzel skrb zame. Imela sem dobrega mentorja in tako ga vidim še danes. Bil je stalnica, ki mi je olajšala to obdobje. Še vedno pa ni bilo lahko. V novem okolju sem bila brez družine in sprva tudi brez prijateljev.
Ko se ozrem nazaj, vidim, da smo bili z družino ves čas trdno povezani. Če je bilo kaj, je bila mama na prvem mestu v imeniku. Spremljali so me, poznali moje težave, vzpone in padce, vedeli, kdaj je bolj napeto, kdaj manj. Najbolj pomembno pa je, da so starši vedeli, kdaj mi morajo dati prostor, kdaj pa kakšen nasvet ali kritiko. Mislim pa tudi, da sem bila v tem obdobju tako zrela in razsodna, da se nisem spuščala v kakšne ekstreme, ki bi me preveč zavedli. Judo je bil ves čas rdeča nit. Vedela sem, zakaj sem šla od doma, in tega sem se držala.
Ob vseh vrhunskih uspehih ste zaključili tudi študij, kasneje ob športu našli tudi prvo zaposlitev. Mnogim športnikom za to zmanjka časa, volje. Je kakšen nasvet za mlade, kako se to zmore?
Imam to srečo, da sem zelo vedoželjna, rada slišim nove stvari in pobiram znanje od ljudi okrog sebe. To imam prirojeno. Potem pa je pomembna organizacija časa. V urnik je treba umestiti čas za šport in študij. Vsak športnik mora vedeti, da se mu z izobrazbo širi nabor tega, kar bo lahko počel po karieri. Vsak mora tudi vedeti, da se lahko jutri poškoduje, zboli, pride do spora v klubu ...
Za tak primer je treba imeti nekakšno drugo opcijo, kar ni nujno formalna izobrazba, mora pa biti neko znanje oz. dejavnost. Najslabše je, da razmišljaš le o tem, da boš samo ostal v svojem športu in bil morda trener. Prav trenerska služba sodi po mojem med najzahtevnejše. Trener mora biti ob tem, da ima športno znanje, tudi dober pedagog, ki športnika seznani tudi s tem, kaj ga čaka ob in po karieri. In morda bi na tej točki v športu morali premisliti, saj šport prehitro postaja profesionalni posel in gre v specializacijo. Marsikdo pa pri tem spregleda, da ob tem obstaja še veliko drugih stvari in znanje, ki je v življenju nepogrešljivo.
In če se vrneva k Zaplotniku, katere cilje boste iskali na svoji novi poti?
Na novo se moram postaviti na noge. Želim si ostati povezana s športom, kot olimpijska prvakinja imam na trgu velik vzvod in zdaj se želim uveljaviti kot mentor, govorec. Mislim, da lahko ljudem veliko pokažem in povem, da dobijo motivacijo za svoje cilje. Še vedno sem povezana z judom, študiram menedžment v športu... Da bi bila od ponedeljka do petka po osem ur v pisarni, pa si v tem trenutku res ne znam predstavljati.
Veliko ste nam povedali o življenju, nekaj manj o letu in pol po olimpijskih igrah. Kje ste ga preživeli. Vemo, da ste odšli tri tedne na Tajsko.
Sama, z nahrbtnikom... Tam sem se tudi potapljala do 20 metrov in dežela je v vodi in zunaj nje nekaj povsem drugega, kot smo vajeni. Nekaj je bilo koncertov, ker grem rada tudi na kakšen povsem komercialen pop. Všeč mi je glasba Taylor Swift, Lane del Ray, Lole Young... Na tem področju sem sila široka. Za sabo imam šest let glasbene šole, igranja flavte, pevskega zbora, igranja v orkestru. Glasbo začutim in enostavno poslušam zelo različne zvrsti. Včasih je katera pesem lepa lahko samo zato, ker te spomni na kakšen dogodek.
V nasprotju s številnimi športniki ste zelo zgodaj sporočili, da končujete športno pot. To se bo zanesljivo poznalo pri kateri od sponzorskih pogodb, morda pri avtomobilu, ki ga imate na uporabo, izgubili boste službo v javni upravi. Ta status bi lahko vlekli še nekaj časa. Zakaj ne?
Kako težak je položaj športnika, razkriva prav to, da se številni bojijo povedati, da je kariere konec. Nujno bo treba razmišljati o tem, kako v prehodnem obdobju urediti to socialno varnost, ki ne bo odvisna samo od službe v javni upravi in kakšnega sponzorja. Zase lahko rečem, da se ne bojim, kako naprej, in zdelo bi se mi nesmiselno, da zavajam okolje. Vzela sem si čas, da vidim, kaj si v življenju želim, tehtala sem odločitev da ali ne na svetovno prvenstvo. Zdaj sem se odločila, s tem sem pomirjena in to sem pripravljena deliti z javnostjo.
Športniki se običajno ob vseh svojih uspehih zahvalijo številnim ljudem, ki so jim pomagali na poti do vseh vrhunskih dosežkov. Na olimpijskih igrah v Italiji so letos presenetili z idejo, da vsak italijanski dobitnik medalje lahko izbere štiri osebe, ki bodo po igrah na posebni prireditvi v Rimu dobili posebne kolajne za zasluge. Komu bi jih ob koncu kariere dali vi?
Štiri so kar malo. Vsekakor bi dve dala staršema, a ker jih je tako malo, dobita eno, pa se bosta morala zmeniti, kako in kaj. Drugi je že omenjeni Mitja Železnikar, ki ni le poskrbel zame, ampak mi je vcepil idejo, da imam velik potencial in vrednost. Eno bi dobil moj zadnji trener Luka Kuralt, eno pa bi dala Kaji Kajzer, ki je bila najdlje moja sparing partnerica in z mano garala na treningih.
