Največja zmaga zgodovini v formule ena

Mnogi dirkači so si zmago izborili za krmilom nekonkurenčnih dirkalnikov. Spomnimo se lahko odličnih dirk Ayrtona Senne v Mclarnu, Michaela Schumacherja v Benettonu in Fernanda Alonsa v Renaultu. Uspehi Tazia Nuvolarija pa so razred zase. Če sta se Senna in Schumacher morala boriti s superiornima Williamsoma, Alonso pa s superiornima Ferrarijema, se je moral Nuvolari boriti s petimi superiornimi Mercedesi in štirimi superiornimi Auto Unioni. Ker je imel za povrh vsega ob strani še precej nezanesljive Alfine mehanike, je zmaga v Nurburgringu v zgodovino formule ena upravičeno prišla kot en najodličnejših dirkaških triumfov, pri katerem sta volja in koncentracija voznika nadomestili ogromno premoč tehnologije.

Triumf nemških dirkalnikov
Začetek sezone 1935 je minil v znamenju internega dvoboja nemških gigantov. Marcedes je pod vodstvom Hansa Niebela in Rudolfa Uhlenhauta dopolnil zmagovit dirkalnik W25 (po katerem se je serije njegovih dirkalnikov oprijel naziv 'srebrna puščica'). Auto Union pa je pod vodstvom Ferdinanda Porscheja razvil konkurenčen ' Type B'. Moštvo je bilo v naletu, kar se je izkazalo leto pozneje, ko je pometlo z vso konkurenco in si nadelo lovoriko evropskih prvakov. Ob odličnih inžinirjih in mehanikih sta najmočnejši moštvi svojo premoč pokazali tudi pri izbiri dirkačev. Za moštvo Marcedesa so vozili Rudolf Caracciola, Luigi Fagioli in Manfred von Brauchitsch, za moštvo Auto Uniona pa Bernd Rosenmayer, Hans Stuck in Achille Varzi. Alfi s katero je dirkal Tazio Nuvolari ni ostalo kaj dosti drugega kot, da skuša pobrati drobtine. Izboljšan 'model P3' je sicer slovel po svoji zanesljivosti, po moči pa tri leta star dirkalnik nikakor ni bilo mogoče vzporejati z naprednima nemškima konkurentoma. Alfin motor je imel zgolj 215 konjskih moči – Marcedesov W25 je imel 345 konjskih moči, Auto Unionov Type B pa kar 375.

Nuvolari na startu dirke v Nurburgringu leta 1935.

Ko je še fürerju zastal dih
V Nurburgringu se je 28. julija 1935 zbralo 300 tisoč ljudi. Občinstvu se je pridružil sam Adolf Hitler . Že na predvečer dirke je bilo povsem jasno kdo mora zmagati. Dirka za VN Nemčije je bila najpomembnejša v koledarju formule ena. Predstavniki tretjega rajha so največji avtomobilski podjetji vseskozi podpirali s subvencijami, nemške dirkače pa so povzdigovali v zvezde, zaradi česar je fürer na zmagovalnem odru želel videti Nemca, ki bi si zmago zagotovil z nemškim dirkalnikom. Na startni črti je med osemnajstimi dirkalniki zato stalo kar devet nemških. In vsak izmed njih je bil odločno močnejši od nenemške konkurence. Edini 'pravi' nasprotnik je bila Alfa, ki pa zaradi finančnih težav na dirko ni mogla pripeljati več kot tri dirkalnike. Preostanek dirkaške kolone so sestavljala manjša in povsem nekonkurenčna moštva, ki so tekmovala z kupljenimi Bugattiji , Maseratiji in E.R.I. .

Nuvolari je s svojo Alfo ugnal veliko hitrejše Mercedesov dirkalnike (na sliki).

Tazio Nuvolari je občinstvo presenetil že na samem uvodu dirke. Z odličnim startom si je zagotovil drugo mesto – za Caracciolo. Ko pa je do izraza začela prihajati razlika v moči motorjev, so ga brez težav prehiteli Rosenayer, Fagioli in von Brauchitsch. Stanje se je še poslabšalo, ko so mu zaradi okvare črpalke gorivo morali doliti kar iz kanistra. Nuvolari je za postanek potreboval kar 2 minuti in 14 sekund, kar je dvakrat več kot so porabili ostali. Vrnil se je na peto mesto. Dirka se je zanj tako začela znova. Zaostanek je bil namreč tako velik, da je moral voziti na nož, če je želel ostati v stiku z vodilnimi. Temperamentni Italijan se je v svoji življenjski dirki prekosil samega sebe in iz Alfe iztisnil zadnje rezerve. Kljub izjemno hitri vožnji pa mu je uspelo ohraniti tako avto kot pnevmatike. Zaradi težav z vzmetenjem je za njim najprej zaostal Fagioli, zaradi težav z dotokom goriva pa še Caracciola. V trinajstem krogu je Nuvolari prehitel še Stucka in se znašel na drugem mestu. Za vodilnim von Brauchitschom je zaostajal minuto in devet sekund. Začel se je en izmed najbolj vratolomnih lovov v zgodovini formule ena. Kljub konstantnosti in izjemni hitrosti von Brauchitscha, se je razlika tri kroge pred koncem zmanjšala na 43 sekund. Agresivna in do dirkalnika precej neprijazna vožnja Nemca, je močno načela Marcedesove gume. Dvesto metrov pred ciljem je razneslo zadnjo levo pnevmatiko in von Brauchitsch je dirkalnik le s težavo ohranil na stezi. Hitrost je moral prepoloviti, zaradi česar se je Nuvolari v zaključnem delu sklepnega kroga - brez kakršnih koli težav – prebil na vodilno pozicijo. Ko je prepeljal ciljno črto je na dirkališču zavladala smrtna tišina. Zvočniki – prek katerih je napovedovalec še pred nekaj trenutki vzhičeno komentiral von Brautischev 'neustrašen boj z zlo usodo' – so povsem obnemeli. Občestvo je molče opazovalo nizkega Italiana, ki je ponosno stopil iz dirkalnika. Da pa bi bil debakel res popoln, je organizator dirke ob podelitvi nagrad ugotovil, da Giovinezze – tedanje italijanske himne, nima in da drugega kot 'Deutschland über alles' sploh ne more predvajati.

Tazio Nuvolari je lastnike Auto Uniona prepričal, da je 'vreden njihovega dirkalnika' tri leta pozneje. Do tedaj je z Alfo osvojil še sedem zmag na velikih nagradah. Nemcem je po podpisu pogodbe leta 1938 privozil tri zmage – med drugim tudi zmago na VN Italije v Monzi in VN Velike Britanjije v Doningtonu in VN Jugoslavije v Beogradu. Svojo dirkaško pot je končal v dvaindvajsetih letih – z dirko v Albiju.