Mnogi dirkači so si zmago izborili za krmilom nekonkurenčnih dirkalnikov. Spomnimo se lahko
odličnih dirk
Ayrtona Senne v Mclarnu,
Michaela Schumacherja v Benettonu in
Fernanda Alonsa v Renaultu. Uspehi
Tazia Nuvolarija pa so razred zase. Če sta se Senna in Schumacher morala boriti s
superiornima Williamsoma, Alonso pa s superiornima Ferrarijema, se je moral Nuvolari boriti s
petimi superiornimi
Mercedesi in štirimi superiornimi
Auto Unioni. Ker je imel za povrh vsega ob strani še precej nezanesljive
Alfine mehanike, je zmaga v
Nurburgringu v zgodovino formule ena upravičeno prišla kot en najodličnejših
dirkaških triumfov, pri katerem sta volja in koncentracija voznika nadomestili ogromno premoč
tehnologije.
Triumf nemških dirkalnikov
Začetek sezone 1935 je minil v znamenju internega dvoboja nemških gigantov. Marcedes je pod
vodstvom
Hansa Niebela in
Rudolfa Uhlenhauta dopolnil zmagovit dirkalnik
W25 (po katerem se je serije njegovih dirkalnikov oprijel naziv 'srebrna
puščica'). Auto Union pa je pod vodstvom
Ferdinanda Porscheja razvil konkurenčen '
Type B'. Moštvo je bilo v naletu, kar se je izkazalo leto pozneje, ko je pometlo z
vso konkurenco in si nadelo lovoriko evropskih prvakov. Ob odličnih inžinirjih in mehanikih sta
najmočnejši moštvi svojo premoč pokazali tudi pri izbiri dirkačev. Za moštvo Marcedesa so vozili
Rudolf Caracciola,
Luigi Fagioli in
Manfred von Brauchitsch, za moštvo Auto Uniona pa
Bernd Rosenmayer,
Hans Stuck in
Achille Varzi. Alfi s katero je dirkal Tazio Nuvolari ni ostalo kaj dosti drugega
kot, da skuša pobrati drobtine. Izboljšan
'model P3' je sicer slovel po svoji zanesljivosti, po moči pa tri leta star
dirkalnik nikakor ni bilo mogoče vzporejati z naprednima nemškima konkurentoma. Alfin motor je imel
zgolj 215 konjskih moči – Marcedesov W25 je imel 345 konjskih moči, Auto Unionov Type B pa kar 375.
|
Ko je še fürerju zastal dih
V Nurburgringu se je 28. julija 1935 zbralo 300 tisoč ljudi. Občinstvu se je pridružil sam Adolf Hitler . Že na predvečer dirke je bilo povsem jasno kdo mora zmagati. Dirka za VN Nemčije je bila najpomembnejša v koledarju formule ena. Predstavniki tretjega rajha so največji avtomobilski podjetji vseskozi podpirali s subvencijami, nemške dirkače pa so povzdigovali v zvezde, zaradi česar je fürer na zmagovalnem odru želel videti Nemca, ki bi si zmago zagotovil z nemškim dirkalnikom. Na startni črti je med osemnajstimi dirkalniki zato stalo kar devet nemških. In vsak izmed njih je bil odločno močnejši od nenemške konkurence. Edini 'pravi' nasprotnik je bila Alfa, ki pa zaradi finančnih težav na dirko ni mogla pripeljati več kot tri dirkalnike. Preostanek dirkaške kolone so sestavljala manjša in povsem nekonkurenčna moštva, ki so tekmovala z kupljenimi Bugattiji , Maseratiji in E.R.I. .
|
Tazio Nuvolari je lastnike Auto Uniona prepričal, da je 'vreden njihovega dirkalnika' tri leta pozneje. Do tedaj je z Alfo osvojil še sedem zmag na velikih nagradah. Nemcem je po podpisu pogodbe leta 1938 privozil tri zmage – med drugim tudi zmago na VN Italije v Monzi in VN Velike Britanjije v Doningtonu in VN Jugoslavije v Beogradu. Svojo dirkaško pot je končal v dvaindvajsetih letih – z dirko v Albiju.