Boksar s polnim imenom Maximillian Adolph Otto Sigfried Schmeling ima od imena daljšo le še življenjsko zgodbo. Čeprav ga je zgodovina dolgo pisala kot velikega pripadnika nacizma, pa se je kasneje izkazalo, da je bil vse prej kot to. Njegov boksarski dvoboj z Joejem Louisom leta 1930 je prerasel šport in postal boj dveh ideologij.

Schmeling se je rodil v mestu Klein Luckow povsem ob nemško-poljski meji leta 1905. Odraščal je v "zlatih dvajsetih letih" Berlina, okoli leta 1921 se je začel zanimati za boks, že tri leta kasneje pa je osvojil prve amaterske in profesionalne naslove v lahki kategoriji. Leta 1926 se je preselil v Berlin, pridobil na masi, se preselil v težko kategorijo in leta 1928 postal najboljši tudi med težkokategorniki.

Max Schmeling leta 1934. © AFP

Kmalu je prodrl tudi na evropsko prizorišče. Leta 1930 se je v Kölnu pomeril s svetovnim prvakom v težki kategoriji, Američanom Jackom Sharkleyjem , ki je Schelinga v četrti rundi tako močno udaril, da Nemec ni mogel nadaljevati. Posledično je bil Sharkley diskvalificiran, Schmeling pa je postal prvi in zadnji boksar, ki je na tak način prišel do naslova. Potem ko je pas ubranil naslednje leto proti Youngu Striblingu v Clevelandu, se je leta 1932 spet pomeril s Sharkleyjem. Po 15 rundah težkega boja je Sharkley dvoboj kontroverzno dobil po točkah, do tretjega dvoboja pa kljub prizadevanjem mnogih ni nikoli prišlo.

V kakšni družbi se je znašel Max, je postalo jasno, ko se je leta 1933 oženil s filmsko zvezdnico Anny Ondro . Takrat se je politični položaj v Nemčiji začela obračati na glavo. Na oblast je prišla nacistična stranka Adolfa Hitlerja , Schmeling pa se je začel pojavljati v družbi diktatorja in njegovih najtesnejših sodelavcev. Schmeling je tako leta 1936 deloval kot glavni diplomat pri prepričevanju ekipe ZDA, naj vendarle sodeluje na Olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu. Vendar pa odnos kljub temu ni bil idiličen. Schmeling se namreč ni hotel včlaniti v nacistično stranko, prav tako pa se je uprl pritiskom, da naj zamenja svojega ameriškega agenta židovske krvi Joeja Jacobsa .

Zmaga nad Louisom
Prav leta 1936 je prišlo do dvoboja med Maxom Shmelingom in vzhajajočo zvezdo ameriškega boksa Joejem Louisom . Louis je bil absolutni favorit, še nepremagan, mnogi pa so trdili tudi, da je tudi nepremagljiv. Schmeling pa je v New Yorku Louisa senzacionalno spravil na tla v četrti rundi, ga z knockoutom v 12. tudi premagal in mu prizadejal njegov prvi poraz. Nemški minister za propagando Joseph Göbbels je zatrdil: "Pri Schmelingovi zmagi ni šlo le za šport. Šlo je za vprašanje prestiža naše rase."

Leta 2005 z medaljama ob praznovanju stoletnice. © AFP

Ko je Joe Louis leto kasneje postal svetovni prvak v težki kategoriji, je zatrdil, da se ne bo imel za prvaka, dokler ne bo ugnal Schmelinga. Čas za povratni dvoboj je napočil poleti leta 1938, ko je bila druga svetovna vojna že tik pred vrati, zato so Američani v najavi dvoboja Maxa označili za nacističnega bojevnika, Louis pa je bil branilec ameriških idealov. Arijec proti črncu, boj dobrega in zla …

Preberite še ...

Časovni stroj: Toni Kukoč Časovni stroj: Giacomo Agostini Časovni stroj: Rajmond Poulidor Letel je kot metulj, pičil kot čebela

Louis je starejšega in slabo pripravljenega Schmelinga v drugo odpihnil. Premagal ga je že po 124 sekundah dvoboja, po vrnitvi v domovino pa nacistov kot poraženec ni več zanimal, enak odnos do njega so razvili tudi športni navdušenci v Nemčiji. Kasneje se je Schmeling tega spominjal takole: "Ko se spominjam, sem kar vesel, da sem izgubil. Če bi se v Nemčijo vrnil kot zmagovalec, bi mi nacisti – čeprav nisem imel nič z njimi – podelili medaljo. Po vojni bi morda izpadel celo kot vojni zločinec!"

Max Schmeling med dvobojem leta 1938. © AFP

Hitler Schmelingu nikoli ni odpustil, da ni želel vstopiti v nacistično stranko ali širiti propagande tretjega Rajha, zato ga je kasneje poslal med padalce in ga pošiljal na samomorilske misije. Verjetno bi z njim počel še kaj hujšega, če bi vedel, kaj je počel boksar leta 1938 med tako imenovano kristalno nočjo (Kristallnacht), ko je bilo umorjenih 91 židov, med 25 in 30 tisoč pa jih je bilo aretiranih in odpeljanih v koncentracijska taborišča. Schmeling je takrat v svojem stanovanju v Berlinu skril najstniška sinova svojega židovskega prijatelja Davida Lewina in jima kasneje pomagal pobegniti iz nemškega glavnega mesta. Eden od njiju, Henry Lewin je kasneje v ZDA postal pomemben hotelir in je leta 1989 Schmelinga v zahvalo, ker mu je rešil življenje, povabil v Las Vegas . Šele takrat je junaška zgodba tudi prišla v javnost.

Tudi Maxu po vojni ni šlo slabo. V Nemčiji je postal lastnik blagovne znamke Coca-Cola in je do smrti leta 2005 pri 99 letih živel zelo udobno življenje. S pomočjo tega je tudi finančno pomagal nekdanjemu nasprotniku Joeju Louisu, ki je kasneje v življenju zapadel v finančne težave.

Schmelinga so po smrti pokopali ob njegovi ženi, ki ji je ostal zvest vse do njene smrti leta 1987.