Klemen Lavrič, slovenski nogometni reprezentant, je v zadnjem času doživljal stresne trenutke, saj mu Duisburg ni dovolil prestopa v Francijo. O klubskih zapletih, reprezentanci, pa tudi nedavni smrti Antonia Puerte je spregovoril posebej za Žurnal24.
Če nogometaš dobi mamljivo ponudbo iz tujine, je to povsem normalna stvar. Smo profesionalci in igramo za denar, ne za kikiriki. Igramo, da lahko v življenju preživimo, kar je povsem logično. Izrazil sem željo o prestopu (šušljalo se je o Nancyju, Strasbourgu in Auxerru, op. p), a o tem v klubu niso želeli slišati, kaj šele, da bi mi pustili oditi. To, kar je pisalo v časopisih, je traparija. Da sem odšel iz Duisburga in da ne želim več igrati, ne drži.
Torej tudi to, da ste želeli enostransko prekiniti pogodbo, ne drži?
Ne, seveda ne. Kot vsak igralec sem se o vsem najprej pogovoril s predsednikom. Izrazil sem željo, da bi rad odšel zaradi ugodne ponudbe iz tujine, kar pa je tudi edina stvar, ki se je zgodila. Da sem prekinil pogodbo in da nočem igrati, so navadne traparije.
Zakaj trener Rudi Bommer in predsednik Walter Hellmich nista dovolila vašega prestopa? Odškodnina naj bi bila kar konkretna.
Po pravici povedano, je to težko razumljivo. Imam le enoletno pogodbo, ponudba pa je bila takšna, da bi bili na koncu zadovoljni obe strani. Vendar spoštujem njihovo odločitev, naj bo njihova zadnja. Zase lahko rečem, da bom poskušal igrati čim bolje.
Lahko vse skupaj vpliva na vaše počutje v klubu in posledično tudi na vašo igro?
Nedvomno me vse skupaj še nekoliko skeli, a bo v glavi preprosto treba narediti preskok, za kar bo potreben čas. Po nekaj treningih bi se morala stvar normalizirati. Tak je pač nogomet. Enkrat se stvari odvijajo pozitivno, drugič negativno. Ne bom rekel, da je moj primer zgled negativnega odvijanja dogodkov, stvari se pač niso odvile, kot bi si želel jaz. Pogodbo imam sklenjeno še za eno leto in do takrat ostajam.
Je možno, da bi iz Duisburga odšli že v decembrskem prestopnem roku?
Nedvomno je možno tudi to, a za zdaj to pustimo in se raje osredotočimo na sedanjost.
Kaj vam po vseh zapletih pomeni vrnitev v domovino?
Občutek je odličen. Po nekaj mesecih je lepo zopet videti fante (reprezentančne soigralce, op. p.), prijatelje in družino, seveda pa nismo tukaj le za to. Čas je, da tudi z reprezentanco naredimo dober rezultat. Imamo nekoliko prenovljeno ekipo, a se bomo pomerili z nasprotnikoma po meri. Luksemburg bo nedvomno nekoliko lažji zalogaj od Belorusije, a z njo igramo doma. Menim, da je čas, da se zberemo in opravimo dober trening pred tekmama. Dokazati bo treba, da točka z igralcem manj proti Črni gori ni bila zgolj naključje.
Kako gledate na spremembe v igralski zasedbi reprezentance?
To je nedvomno selektorjevo področje, tako da vanj ne bi pretirano drezal. Res pa je, da so mladi na prejšnji tekmi pokazali znatno mero nadarjenosti in zasluženo dobili mesto v reprezentanci. Upam, da bo z vsako naslednjo tekmo še bolje. Tisti, ki smo v reprezentanci nekoliko dlje, bomo poskušali mladim – saj ne, da smo mi že toliko stari (smeh) – pomagati in jih usmeriti na pravo pot.
Kdo bo po odhodu Milenka Ačimoviča in Nastje Čeha vodja ekipe?
Na zadnji tekmi sem bil kapetan jaz, za naprej pa se bo odločil selektor.
Kako komentirate nedavno smrt nogometaša Seville Antonia Puerte?
Zame je bila njegova smrt morebiti še bolj pretresljiva, saj sem tekmo spremljal v živo. Videl sem, kako se je Antonio sesedel, a prvi trenutek sem pomisli, da gre za poškodbo. Ko sem spoznal, da gre za nekaj bolj resnega, me je zmrazilo. V zadnjih letih se je to zgodilo že prevečkrat.
Zakaj se to dogaja?
V nogometnih krogih se govori, da je imel Puerta na nekaj treningih občutek slabosti, kar naj bi zdravniki povezovali z visokimi temperaturami. Nedvomno bodo oni bolj vedeli, kot jaz, vseeno pa menim, da se je raven napora v nogometu v zadnjih letih zelo dvignila, kar vpliva na igralce s slabšim srcem. Ko se zgodi kaj takega, je vsakomur žal, ne glede na to, ali je bil pokojni tvoj prijatelj ali ne. Upam, da se to v prihodnosti ne bo več ponavljalo.
