Nogometaši smo inteligentni!

Kaj nekdanji nogometaš počne na televiziji ?
Primož: Športniki na televizijo običajno prihajamo kot gostje, medtem ko je v svetu že vrsto let popularno, da športniki na televiziji nastopajo v vlogi komentatorjev ali da prevzamejo strokovni del. Pri nas smo stereotipni in ozki v razmišljanju, zato le počasi capljamo za tujimi novostmi.

Kaj počne v nogometni oddaji dekle?
Maja: Vedno več žensk sodeluje v športnih oddajah, kar se nogometa tiče, pa sem bila res prva punca pri nas. V tujini je ženska kot del nogometne oddaje nekaj običajnega, seveda pa ni tam zato, da bi pametovala in bila strokovno podkovana, ampak da popestri dogajanje.

Kaj menite, kakšna prihodnost čaka slovensko reprezentanco?
P: Verjamem, da se čez čas lahko znova naredi reprezentanca, na katero bi bili vsi ponosni. Naša reprezentanca spada v srednji razred, ki seveda lahko preseneti.
M: Ne bi bilo pravično do vseh tistih, ki so na tem področju resnično podkovani, če bi pametovala o nečem, v čemer nisem tako zelo domača, prav zato se raje pridružujem Primoževemu mnenju.



Kaj menite o tem, da imate tako lepo sovoditeljico?
P: Oddaja nekaj pridobi tudi z lepoto nežnejšega spola. To je dobra protiutež vsemu.
Kakšno mnenje imate o nogometaših?
M: Preden sem začela sodelovati v Ligi prvakov, sem imela povsem drugačno mnenje. Prej se mi je zdelo, da nekateri nogometaši sploh ne razmišljajo, oziroma da niti ne znajo razmišljati, pozneje pa sem ugotovila, da ni tako.

Kako to, da ste sprejeli vlogo voditeljice, čeprav ste pred leti v nekem intervjuju dejali, da je edini šport, ki ni po vaši meri, ravno nogomet?
M: To je tisto, o čemer govorita pregovora Nikoli ne reci nikoli in Zarečenega kruha se največ poje. Ker je nekako tipičen moški šport, se pripadnice nežnejšega spola ne spuščamo vanj, odkar pa ga spremljam po službeni dolžnosti, vidim, da je pravzaprav zelo zanimiv.

Ste pred to oddajo kdaj razmišljali o delu na televiziji?
P: Življenje je sestavni del nekih dogodkov, ki so očitno vnaprej določeni, saj nikoli nisem imel posebne želje, da bi delal to, kar delam zdaj. Sebe ne vidim kot voditelja, ampak kot nekoga, ki povezuje nogometni del. Lažje je biti gost, ko poveš svoje in te nato nekaj časa ni na televizijo, drugače pa je, če moraš biti stalno na preži.

Ali vam televizija predstavlja dovolj velik izziv?
M: Podobno kot Primož se tudi jaz prepuščam stvarem, ki so mi namenjene, sama pa nato izberem pot, po kateri želim iti.


Kaj vama pomeni nogomet?
M: Zdaj imam več znanja in podatkov, zato si rada ogledam tekme, česar prej nisem počela prav pogosto.
P: Je nekaj posebnega, saj začnejo že majhni otroci najprej brcati žogo. Nogomet je del mene in mojega življenja ter obenem najpomembnejša postranska stvar na svetu, kar dokazuje, da smo ljudje povezani z okroglim usnjem. Žoga pooseblja nekakšno moč, ki združuje ljudi, konec koncev pa so se zaradi tega dogajale tudi vojne. Zgodaj se srečaš s porazi, uspehi in poškodbami, sicer pa je pomembno omeniti tudi stereotipe, ki jih mediji ustvarjajo o nas. Nogometaši smo inteligentni, vendar sta nam retorika in moč besede tako tuja, da stvari pogosto ne znamo opisati ali povedati. Nikoli se nismo ukvarjali s šolanjem in branjem knjig, moč misli in besednega boja pa pogosto privedeta do jezikovnih spodrsljajev. Mnogo nogometašev ima nadpovprečen IQ, kar tudi nekaj pove, poleg tega pa so dobri igralci na vrhu družbene lestvice. In še nekaj, nogomet ni balkanski šport, kot mislijo nekateri, temveč svetovni.

S kakšnimi težavami sta se spopadala na začetku oddaje?
M: Ljudje sprva niso razumeli, kaj v takšni oddaji dela ženska. S tem se nisem hotela pretirano ukvarjati, saj moraš sprva sam pri sebi razčistiti, zakaj delaš to, kar delaš, in kakšna je tvoja naloga. Tudi vloge so bile na začetku dokaj nejasne, poleg tega pa se kot tim nismo takoj ujeli, saj se je vse odvijalo zelo hitro.

Vama kdaj zmanjka niti?
P: Lani smo imeli veliko problemov s postavitvijo oddaje, midva kot voditelja pa sva bila seveda vedno na udaru. Letos bomo uporabili tudi improvizacijo, saj ljudje hitro začutijo, ali je zadeva naravna ali naučena. Obstaja pa stvar, ki je zame zelo težavna, in sicer slovenski knjižni jezik, ki je zelo zahteven. Pasivno govorim štiri jezike, in zdi se mi, da se lažje naučiš pravilno govoriti kak drug jezik. Pogosto se krešejo mnenja, ali govoriti pogovorno ali knjižno.

	Preden sem začela sodelovati v Ligi prvakov, se mi je zdelo, da nekateri nogometaši sploh ne razmišljajo, oziroma niti ne znajo razmišljati. Maja Tratnik

Kdo je vajin največji kritik?
P: Moji največji kritiki so absolutno tisti, ki bi bili radi na mojem mestu.
M: Res je, da so kritiki pogosto tisti, ki ti zavidajo, ali pa so to ljudje, ki ti zgolj želijo metati polena pod noge, čeprav bi morali najprej pomesti pred svojim pragom.

Kaj vama rečejo najbližji? Kaj pokritizirajo?
M: Na začetku so imeli bolj negativno mnenje, saj ženske nekako ne spadajo k nogometu, proti koncu pa so sprejeli mojo vlogo v oddaji.
P: V vseh teh letih se naučiš, katera je utemeljena kritika in katera nastane iz zavisti. Konstruktivno kritiko sprejemam, znam jo razbrati in to je pomembno.

Se tudi po koncu oddaje pogovarjata o tekmi?
M: Pred oddajo in med njo je toliko govora o nogometu, da ob koncu končamo s to temo, saj je takrat že pozna ura in se utrujeni raje odpravimo vsak na svoj konec.

Za katero ekipo navijata?
M: Lani sem navijala za Manchester United, kdo bo moj letošnji favorit, pa bomo še videli.
P: Vedno navijam za tistega, ki si zmago zasluži.